VSL Sodba I Cp 1263/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„I. Ugotovi se obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 484,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila.

II. Ugotovi se obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 390,40 EUR.

III. Po pobotu obeh terjatev ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35494/2016 z dne 12. 4. 2016, v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 93,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila, v ostalem delu pa se sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožnica je dolžna toženki v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 441,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 167,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35494/2016 z dne 12. 4. 2016, v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 390,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2015 dalje do plačila, v ostalem delu pa se sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, (II) ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnice v znesku 390,40 EUR, ter (III) toženki naložilo, naj tožnici v roku 8 dni plača pravdne stroške v znesku 124,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del I. točke, II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži v plačilo tudi toženkine pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče ni upoštevalo pobotnega ugovora toženke, ker je zaključilo, da je toženka ob plačilu računa št. 226/2014 vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna plačati, pa si pri tem ni pridržala pravice terjati plačano nazaj (191. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ta zaključek temeji na ugotovitvah, da je toženka račun plačala, ker je zaupala tožnici, da je toženka oziroma njen zakoniti zastopnik glede odvetniških storitev neuka stranka, da si je toženka želela s tožnico nadaljevati tudi v prihodnje in si ni želela spora ter da se je toženki zdelo, da so storitve neustrezno specificirane in da so notri storitve, ki jih ni naročila. Opisana obrazložitev je protislovna in v nasprotju s pravili jezikovne logike, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Trditvi, da je toženka plačala, ker je zaupala tožnici, ter da je toženka glede odvetniških storitev neuka stranka, namreč nasprotujeta zaključku, da je plačala, čeprav je vedela, da ni dolžna. Trditev, da je toženka želela s tožnico nadaljevati sodelovanje v prihodnje in si ni želela sporov, ne pove ničesar o poznavanju odvetniške tarife in s tem obstoja dolga, temveč le potrjuje, da je med strankama obstajalo zaupanje. Trditev, da se je toženki zdelo, da so storitve neustrezno specificirane, pa ne pove ničesar, saj ustreznost specifikacije nima zveze z obstojem dolga. Trditev, da se je toženki zdelo, da so v računu zajete storitve, ki niso bile naročene, prav tako nasprotuje zaključku sodišča. Zdeti se namreč ne pomeni vedeti, temveč prav nasprotno. Tudi celotni kontekst in ocena vseh pojasnil vodijo do zaključka, da zakoniti zastopnik toženke ni vedel, da plačuje nekaj, kar ni dolžan. V tem smislu je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je 191. člen OZ razlagalo tako široko, da je pod pojem vedeti subsumiralo tudi zdeti se. Pravilna uporaba te določbe namreč terja plačnikovo vedenje oziroma subjektivno prepričanje, da plačuje nekaj, kar ni dolžan. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnica se kot odvetnica zastopa sama, zaradi česar v skladu s sodno prakso ni upravičena do povračila odvetniških stroškov. M. J. je namreč zaposlena pri tožnici, kar pomeni, da tožnico zastopa preko tožnice kot samostojne podjetnice in ne v lastnem imenu. To izhaja tudi iz tožbe in tam specificiranega stroškovnika, kjer je navedeno, da se 22 % DDV uveljavlja zato, ker je tožnica osebno zavezana za plačilo DDV, pri čemer se navaja tudi njena davčna številka. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 390,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2015 dalje do plačila utemeljen, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnica z vtoževanim računom št. 075/2015 toženki utemeljeno zaračunala odvetniške storitve v navedenem znesku. Pobotni ugovor toženke iz naslova preplačila predhodnega računa tožnice št. 226/2014 pa je ocenilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da je toženka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, trditev o tem, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj oziroma da je plačala, da bi se izognila sili, pa ni podala.

6Utemeljen je pritožbeni očitek, da zavrnitev pobotnega ugovora temelji na zmotni uporabi 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, izhaja: da je račun št. 226/2014 plačal, ker je tožnici zaupal, da je glede tarife odvetniških storitev neuka stranka, da je hotel s tožnico nadaljevati tudi v prihodnje in si ni želel spora, zdelo pa se mu je, da so storitve neustrezno specificirane in da so notri storitve, ki jih ni naročil. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz citirane določbe 191. člena OZ. Ta zakonska določba zahteva plačnikovo vedenje (prepričanje) in ne zgolj njegovo dopuščanje možnosti („zdeti se“), da plačuje nekaj, kar ni dolžan,¹ kar izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje. Ker torej iz ugotovitev izpodbijanje sodbe ne izhaja, da je toženka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo določbe 191. člena OZ, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je ne glede na to, da je zaključilo, da toženka v skladu z določbo 191. člena OZ ni upravičena zahtevati nazaj, kar je plačala na podlagi računa št. 226/2014, ugotavljalo, ali je tožnica z navedenim računom toženki neutemeljeno zaračunala določene odvetniške storitve, kar je zatrjevala toženka. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da se postavke „pravno svetovanje“, študij zadeve“ in „sestanek“ v računu št. 226/2014 nanašajo na vloženo pritožbo, nagrada za te postavke pa je zajeta v zaračunani nagradi za pritožbo, ter posledično zaključilo, da je tožnica toženki neutemeljeno zaračunala znesek 390,40 EUR². Glede na navedene zaključke sodišča prve stopnje je znesek 390,40 EUR, ki ga je toženka plačala tožnici, tožnica dolžna ob upoštevanju pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena OZ) vrniti toženki. Terjatev toženke do tožnice v znesku 390,40 EUR, ki jo toženka uveljavlja v pobot, torej obstoji, zaradi česar je bilo treba opraviti pobotanje te terjatve s terjatvijo tožnice do toženke v znesku 390,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2015 dalje do plačila³. Ker toženka zoper tožnico uveljavlja procesno pobotanje, ki nastane z odločitvijo sodišča prve stopnje (z učinkom ex nunc),⁴ je pritožbeno sodišče izračunalo višino terjatve oziroma preračun zakonskih zamudnih obresti od terjatve tožnice na dan zaključka glavne obravnave (15. 3. 2018).⁵ Pri tem je ugotovilo, da terjatev tožnice v znesku 390,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2015 do 15. 3. 2018 znaša 484,35 EUR (obresti znašajo 93,95 EUR)⁶. Po opravljenem pobotu je tako toženka dolžna tožnici plačati še 93,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izdaje prvostopenjske sodbe (tj. od 16. 3. 2018) dalje do plačila. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek neutemeljen.

8Toženka utemeljeno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, po kateri je tožnica upravičena tudi do povračila odvetniških stroškov. V konkretnem primeru je sicer tožnica, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, za zastopanje v tej zadevi pooblastila odvetnico M. J. (pooblastilo pod prilogo A1a), vendar iz vlog, ki jih je vložila tožnica oziroma njena pooblaščenka, izhaja, da M. J. dela pod okriljem tožnice. Na prvi strani vsake njene vloge zgoraj (v glavi) so namreč navedeni ime in priimek tožnice kot odvetnice, njen naslov in elektronski naslov, in ne morebiti podatki M. J., poleg tega je tudi na stroškovniku poleg postavke „DDV“ navedeno, da je davčni zavezanec tožnica (ne M. J.). Da M. J. opravlja svoj poklic za tožnico, izhaja tudi iz javno dostopnega imenika odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, kjer je navedeno, da je M. J. zaposlena pri tožnici, ter podatkov AJPES-a, iz katerih izhaja, da M. J. nima registrirane odvetniške dejavnosti. Pojasnjeno pomeni, da je M. J. opravila odvetniške storitve v okviru zaposlitve pri tožnici in ne v lastnem imenu, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, kar je isto, kot da bi tožnica opravila odvetniške storitve zase. V lastni zadevi, če torej sam nastopa kot tožnik ali toženec, pa odvetnik nima pravice do povračila stroškov po odvetniški tarifi, kar je enotno stališče sodne prakse.⁷ Sodišče prve stopnje je zato tožnici neutemeljeno priznalo priglašene stroške odvetniškega zastopanja v skupnem znesku 376,15 EUR, kar predstavlja razliko med skupnim zneskom vseh stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici (456,35 EUR), in zneskom stroškov, do katerih je tožnica (v sorazmernem delu)⁸ upravičena, saj niso vezani na odvetniško tarifo (80,20 EUR⁹).

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o glavni stvari spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 484,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila, ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 390,40 EUR in po medsebojnem pobotu terjatev sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35494/2016 z dne 12. 4. 2016, obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 93,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila, v ostalem delu pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

10Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnice znaša 16 %,¹⁰ toženke pa 84 %. Glede na takšen uspeh je tožnica, ki ji gredo (le) stroški sodne takse in potni stroški v skupnem znesku 80,20 EUR, ne pa tudi do stroški zastopanja po odvetniški tarifi (glej 8. točko obrazložitve te sodbe), upravičena do povračila 12,83 EUR pravdnih stroškov, toženka pa ob upoštevanju njenega uspeha in neizpodbijane prvostopenjske odmere njenih pravdnih stroškov (priznani so ji bili stroški v skupnem znesku 540,50 EUR) do povračila 454,02 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju tožnica dolžna toženki plačati 441,19 EUR pravdnih stroškov.

11Ker je toženka s pritožbo delno uspela (76 %),¹¹ je upravičena tudi do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo (OT) priznalo strošek sodne takse za pritožbo v višini 78,00 EUR ter nagrado za sestavo pritožbe v višini 250 točk in 2 % materialne stroške, oboje zvišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR skupaj znaša 220,79 EUR. Ob upoštevanju toženkinega pritožbenega uspeha je tako tožnica dolžna toženki povrniti 167,80 EUR pritožbenih stroškov, svoje stroške pritožbenega postopka pa v celoti krije sama, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

12Priznane stroške mora tožnica plačati toženki v 8 dneh (prvi odstavek 313. člena ZPP in četrti odstavek 458. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Pri uporabi določbe 191. člena OZ tudi ni pomembno vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga oziroma se ta določba OZ ne more uporabiti, če plačnik zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva – primerjaj npr. VS RS sklep III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011.
² Navedeni znesek je vsota zneskov nagrad, ki so bile toženki neupravičeno zaračunane, povišana za 22 % DDV.
³ Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o obstoju navedene terjatve tožnice do toženke.
⁴ Primerjaj npr. VSL sodbo II Cp 3255/2015 z dne 20. 7. 2016.
⁵ Izračuna terjatve toženke ni bilo treba opraviti, saj zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 390,40 EUR ni zahtevala oziroma uveljavljala v pobot.
⁶ Pritožbeno sodišče je uporabilo program za izračun zamudnih obresti, ki je v uradni rabi pri sodišču in je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS.
⁷ Primerjaj npr. odločbe VSL II Cp 2733/2009 z dne 12. 11. 2009 in II Cpg 505/2016 z dne 15. 6. 2016.
⁸ V kakšnem delu bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.
⁹ Gre za strošek sodne takse za tožbo v znesku 58,00 EUR in potne stroške v znesku 22,20 EUR.
¹⁰ S tožbo je uspela glede 93,95 EUR od skupno zahtevanih 585,60 EUR.
¹¹ S pritožbo je uspela glede 296,45 EUR od skupno izpodbijanih 390,40 EUR.