VSL Sodba II Cp 793/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 274,44 EUR s pripadki. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 4,99 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške.

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik nevešč računalnika in povzema njegovo izpovedbe, zaključuje, da se tožnik ni pozanimal o pravilih, v posledici česar se ne more sklicevati na njihovo nepoznavanje. Nato prepiše njegovo zaslišanje z dne 5. 4. 2017. Graja sklep sodišča, da gre za krajevno običajen način objave splošnih pogojev in sprememb. Ugotavlja, da gre za avtonomno pravo, saj je pogoje družba sprejela 21. 1. 2016 in potrdilo jih je Ministrstvo za finance 2. 2. 2016, o čemer tožena stranka in drugi igralci niso bili obveščeni. Sodišče sklepa, da je tožena stranka dokazala, da pravil ni spreminjala že od leta 1999. Iz odgovora tožene stranke pa izhaja, da so bila pravila spremenjena v poglavju nogomet, mali nogomet in da so jih začeli uporabljati po dovoljenju nadzornega organa. Prireditelj udeležence obvešča o dejstvih, ki izhajajo iz teh pravilih tudi po drugih poteh, ki so običajna za posredovanje informacij (32/2 člen Pravil z dne 21. 1. 2016). Pravila niso bila objavljena v reviji T. in ne na prodajnih mestih, kot je to običajno. Zmotno sklepa sodišče, da je objava spremenjenih pravilih samo na internetu krajevno običajen način objave, saj je tožnik star 84 let, ni uporabljal računalnika ali pametnega telefona in izključno fizično vplačuje listke. Po 27. členu Pravil mora prireditelj za pravilno napovedane stave upoštevati dogodke za katere uporabi svoja pravila, ki so objavljena najmanj na straneh Š. v primeru, da v teh pravilih kakšno razmerje ali dogodek ni opredeljeno, se upoštevajo pravila posameznega športnega tekmovanja. Iz revije T. izhaja stavna lista, ki je uporabljena "redni", ki nima podlage v pravilih igre na srečo, saj navedeni pojem ni definiran in določen. Tožena stranka je tako spremenila rezultat igre, ker ni pošteno in dopustno ter nima podlage v pravilih. Gre za zavajajoče oglaševanje in sodišče bi moralo uporabiti ZVPot. Morali bi upoštevati rezultat tekme, katerega je tožnik pravilno napovedal. Zmotna je pravna podlaga iz 22. člena ZIZ, ki določa, da prireditelj mora pravila klasičnih iger na srečo na krajevno običajen način in jih udeležencem predložiti na vpogled povsod, kjer se prodajajo srečke. Ker gre za stavni listek v fizični obliki, mora tožena stranka zagotoviti pravila v fizični obliki in ne elektronsko. Gre za spremenjena pravila z dne 21. 1. 2016, in ta pravila niso bila objavljena v fizični obliki in na krajevno običajen način. Tožena stranka tudi tega ni dokazala. Sodišče bi moralo uporabiti 215. člen ZPP, zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ugotovilo katerega dne in v kakšni obliki so bila spremenjena pravila dostopna, saj so bila spremenjena februarja 2016, tik predno je tožnik vplačal stavni listek. Obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je tudi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vztraja, da bi pravila morala biti dostopna v fizični, to je v materialni obliki, kjer je bil vplačan stavni listek. Tožnik je izpovedal, da pravil nikoli ni dobil, sodišče pa ugotavlja, da se tožnik "zanje očitno ni zanimal". To so nasprotna dejstva med izpovedjo tožnika in ugotovitvami v sodbi, zato je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se v odgovoru sklicuje na domeno www.X.com, v odgovoru pa na domeno www.Y.si in tožena stranka ne pojasni, zakaj je že v odgovoru z dne 30. 3. 2016 navajala eno domeno, ki se ne nahaja v reviji T. Neugotovljeno je dejstvo, kdaj in na katerem naslovu je tožena stranka sploh objavila spremembo pogojev.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Strinja se z ugotovitvami sodišča, da so bila pravila objavljena na krajevno običajen način in da je bila dolžnost tožeče stranke, da se pozanima kakšna so pravila. Pravila niso bila spremenjena v delu, ki je predmet tega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma je treba poudariti, da gre za spor majhne vrednosti iz določb 443. člena ZPP. Obseg izpodbijanja sodbe, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, je določen v določbi 458. člen ZPP (bistvene kršitve določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava). V zadevi sicer lahko odloči sodnik posameznik na pritožbeni stopnji, vendar je sodnik posameznik ocenil, da gre za bolj zapleteno pravno vprašanje, v katerem ni bilo veliko sodne prakse. Zato je v zadevi odločal senat (peti odstavek 458. člena ZPP).

6Za delovanje tožene stranke veljajo pravila Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS št. 2/14) in pravila iger na srečo, ki jih je objavljala tožena stranka na svoji spletni strani. Šlo je za igre na srečo "prve stave" (www.X.com - priloga A5, enako B13). Po 2. členu Zakona o igrah na srečo so igre na srečo igre pri katerih imajo udeleženci za plačilo določenega zneska enake možnosti zadeti dobitke, izid igre pa je izključno ali pretežno odvisen od naključja ali kakšnega negotovega dogodka. Pravila tožene stranke za to igro "prve stave", je potrdil nadzornik, to je Ministrstvo za finance. Tožena stranka je imela koncesijo za prirejanje te igre in to med strankama ni sporno. Po tretjem odstavku 22. člena mora prireditelj pravila klasičnih iger na srečo objaviti na krajevno običajen način in jih udeležencem pri igrah predložiti na vpogled povsod, kjer se prodajajo srečke. Prireditelj ne sme spreminjati pravil klasičnih iger na srečo, ko je že začel prodajati srečke (23. člen zakona). Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožena stranka pravila igre objavila na krajevno običajen način in jih udeležencem predložila na vpogled, kjer je bila srečka prodana. Tožnik namreč trdi, da ni bil seznanjen z dejstvom, da za napoved rezultata nogometne tekme mora biti rezultat dosežen v rednem delu tekme in ne v podaljških in da je to bilo spremenjeno pred vplačilom.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravna relevantna dejstva:

- tožnik je napovedal pravilno rezultat tekme Z. - K. s tipom 1, kot je naveden na stavnem listku in to po rezultatu podaljška in ne rezultatu doseženem v rednem delu,

- pravilo konkretne igre določa, da mora biti rezultat dosežen v rednem toku tekme in ne v podaljšku,

- tožnik je vplačal 27. 2. 2016 stavni listek za dogodek 27. 2. 2016 - 28. 2. 2016 na podlagi ponudbe 201608 (priloga B6),

- tožnik je stavil na podlagi pogleda v revijo T. z dne 23. 2. 2016,

- tožnik je izpovedal, da stavne lističe kupuje na različnih mestih (pošta, bencinska črpalka, kiosk) in da mu je prodajalec lističa podatke vnesel v računalnik in izpisal stavni listek,

- v konkretnem primeru so pravila igre na srečo bila na vpogled v digitalni oziroma pdf obliki na samopostrežnem terminalu, kar prodajalec omogoči na vpogled kupcu, če ta želi vpogledati pravila,

- v reviji T. je bilo navedeno, da se celotna ponudba in aktualne kvota najdejo na X.com in na samopostrežnih terminalih (priloga A5).

8Gre torej za vprašanje ali je objava na spletni strani tožene stranke in objava na samopostrežnih terminalih prodajalcev dovolj, da se izpolnjen pravni standard iz 22. člena ZIS in sicer objava na krajevno običajen način in predložitev na vpogled povsod, kjer se prodajajo srečke. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je takšen način objav pravil v skladu z zakonodajo. Do tega sklepa je prišlo tudi na podlagi vpogleda v listek, kakor tudi iz tožnikovega zaslišanja. Tožnik ni izpovedal, da bi se pred vplačilom zanimal za pravila. Izpovedal je le, da jih ni bilo v fizični obliki nikjer in sicer pozneje, ko se je za pravila zanimal. Ni izpovedal kot zmotno meni pritožba, da je takrat, ko je listič kupil (po trditvi tožene stranke na P.), ampak pozneje ko je bil listič že vplačan. Samo dejstvo, da pravila v fizični obliki nesporno niso bila na mestih, kjer so se lističi prodajali, še ne pomeni, da pravil ni bilo na vpogled. Tožena stranka je namreč dokazala, da posluje tako, da so pravila objavljena na spletni strani tožene stranke, ko je vplačilo na podlagi e-vplačil ali pa so pravila na terminalih računalnikov, kjer se lističi vplačujejo. 22. člena ZIS ni mogoče razumeti tako, da morajo biti pravila v fizični obliki tam, kjer se lističi vplačujejo. Pravilno opozarja tožena stranka, da število iger in obsežnost pravil v modernih časih ne zahteva več vsega v pisni in fizični obliki. Samo dejstvo, ki ga tožena stranka ni prerekala, da je tožnik računalnika nevešč in da je star 84 let, na to dejstvo ne vpliva. Če bi zahteval tožnik vpogled pravil na terminalu, bi to lahko dobil. Tudi za vplačilo lističa je potreboval pomoč prodajalca lističev in bi lahko zahteval vpogled terminala.

9Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo in to dejstvo ne more biti več sporno v pritožbi, da je bil tožnik igralec športnih stav že od leta 1960 in je vedel, da za športne stave veljajo določena pravila. Sodišče je tudi vpogledalo lističe in sledilo toženi stranki, da gre za kompliciran način igranja s kombinacijami, kar vse kaže na siceršnje poznavanje pravil igre.

10Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka spremenila igre na srečo in sicer 21. 1. 2016 in da to ni bilo objavljeno ne v časopisu T., njemu pa to ni bilo znano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno dejstvo med strankama in sicer da podaljški ne štejejo pri ugotavljanju zmag, imela v pravilih že od leta 1999 dalje in to ni bilo spremenjeno leta 2016 (priloga B23 - B24). Ves čas je veljalo, da se pri nogometu za rezultat dogodka upošteva izid dosežen v regularnem času 90 minut. Le če bi za posamezno igro veljala drugačna pravila (npr. rezultat igre v podaljšku), bi to bilo pripisano s posebnimi pravili. Na lističu, ki ga je vplačal tožnik pa je bilo z zapisom "redno" (priloga A4). Povedano drugače: iz pravil izhaja, da so za vse športe in ne le za nogomet veljala taka pravila in to že od leta 1999. To ni nekaj novega oziroma takega, kar bi bilo spremenjeno na način, da se tožnik s tem ni mogel seznaniti. Če tožniku pravila igra niso bila znana že od 1960 dalje, to pomeni, da se za pravila ni zanimal in jih ni prebiral. Tožena stranka je pravila objavljala na ustrezen način oziroma krajevno običajen način in tedaj je na tožeči stranki, da na stavnem ekranu prebere pravila igre za igro, katero igra, kar ji omogoči prodajalec lističev.

11Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je pravilno uporabilo določbe Zakona o igrah na srečo, kakor tudi pravila tožene stranke. V pritožbi se sklicuje tožnik še na Zakon o varstvu potrošnikov in navaja, da so takšna pravila zavajajoča, ker je toženec spremenil pravila igre pred vplačilom. Vendar je tožena stranka dokazala, da pravil ni spreminjala v tem delu, na katerega se sklicuje tožnik in da to velja že od leta 1999 dalje. Pravila torej niso zavajajoča.

12Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Pri tem ponavlja navedbe o tem, da je sodišče ugotovilo, da so bila pravila objavljena na ustrezen način in da je tožnik izpovedal, da je računalnika nevešč in da ga tudi nima. Tožena stranka je dokazala, da so pravila bila tako na internetu kot na terminalih prodajnih mest, vendar tožnik ni zahteval vpogleda na terminalnem mestu. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Pritožba sicer še omenja določbo 215. člena ZPP, to je, da bi sodišče moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. To bi sicer bila lahko relativna bistvena kršitev določb ZPP, katerih uveljavljanje v sporu majhne vrednosti ni dovoljena, vendar je sodišče pojasnilo, da je tožena stranka dokazala svoje trditve, tožnik pa ni uspel dokazati, da bi bila pred vplačilom lističa nezakonito spremenjena pravila tako, da v rezultat stave ne štejejo podaljški nogometnih iger. Zmotno pa je materialno pravno naziranje pritožnika, da bi za vplačevanje lističev na prodajnih mestih morali imeti igralci na voljo pravila v fizični obliki. V sedanjem času in ob sedanjem obsegu pravil ni mogoče pričakovati, da bi za vse igre na srečo bila pravila v fizični obliki. Dostopnost pravil je zadostna, če so objavljena na terminalih na prodajnih mestih in jih prodajalec na željo vplačnika tudi pokaže. Na terminalu ne morejo biti ves čas objavljene na stotine strani raznih pravil raznih iger, ampak mora igralec zahtevati, da se odpre prava stran. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, ko je povzemalo tožnikovo izpovedbo. Sodišče je pravilno povzelo, da je tožnik povedal, da se ob nakupu konkretnega lističa ni zanimal za pravila. Tožnik je povedal, da je kasneje, ko je bila zavrnjena njegova zahteva za izplačilo, opravljal poizvedbe in poiskal pravila. V konkretnem primeru je merodajno konkretno vplačilo in vedenje o pravilih igre ob sklepanju pogodbe. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Pritožba še meni, da je tožena stranka v odgovoru navajala, da so objavljena pravila na domeni www.Y.si, v prvem odgovoru pa je zapisala, da je bilo objavljeno na www.X.com. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem sporu tožeča stranka ni trdila, da je vpogledala pravila na spletni strani in da tam, kjer navaja toženka, teh pravil ni bilo. Tožena stranka je navajala vse domene, ki jih ima v pravilih. Tako je na primer na strani 4 (B13) navajala, da so pravila iger objavljena na spletni strani www.X.com "pravila". Vendar ta zapis tudi ni pravno relevanten za odločitev v tem sporu.

13Pritožba sicer izpodbija sodbo v celoti, torej tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Vendar v obrazložitvi ne navede razlogov za izpodbijane odločitve v podrednem tožbenem zahtevku, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus le v mejah uradnega preizkusa pri sporu majhne vrednosti. Pritožnik v podrednem tožbenem zahtevku zahteva plačilo 4,99 EUR za stavni listek, ker je bil nesporazum med pravdnima strankama o tem, kaj šteje za izid športne stave. Pri tem se sklicuje na 16. člen OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ne gre za nesporazum, saj je tožnik igral igro po Zakonu o igrah na srečo in sicer, da se je toženka zavezala izplačati dobitek v primeru pravilnih izidov v skladu s pravili igre. Ker se tožnik ni pozanimal o teh pravilih, pravila pa so mu bila na voljo na terminalu, ne moremo v pogodbi po 2. členu ZIS govoriti o nesporazumu. Pravila so bila takšna že od 1999. leta dalje, v primeru pravilne napovedi, bi toženka svojo obveznost izpolnila, zato tožniku ni treba vrniti vplačanega zneska.

14Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve.