VSK Sodba II Kp 15024/2015

I. Pritožba zagovornice obdolženega I. B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 144,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obdolženega I. B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o Kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso pa je odmerilo v višini 96,00 EUR.

2Zoper sodbo je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi in stroški postopka bremenijo proračun RS, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica na več mestih v pritožbi izraža nestrinjanje s posameznimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in sprejetimi zaključki, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno meni pritožnica.

5V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Pritožnica podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Zato pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje pri ocenjevanju izpovedb posameznih prič ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, in nanje pravilno odgovorilo, pritožnica pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

6Pritožnica nima prav, ko se ne strinja z dokazno oceno izpovedbe priče E. H., kot je podana v izpodbijani sodbi (9. in 10. točka obrazložitve). Vsebino navedene izpovedbe je sodišče prve stopnje skrbno preizkusilo, ko jo je tehtalo samo zase kot v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ter pravilno zaključilo, da je taka izpovedba izkustveno neverjetna, da bi jo bilo mogoče sprejeti in nanjo opreti dejanske ugotovitve, izpodbita pa je tudi z drugimi izvedenimi relevantnimi dokazi, zato je utemeljeno sledilo pisni izjavi E. H. z dne 22.4.2014. Za svojo presojo je navedlo številne logične, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, v katere razumen človek ne more dvomiti. Pri tem je pravilno ocenilo izpovedbo E. H. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II P 209/2014, drugačno videnje te izpovedbe, ki ga v pritožbi ponuja pritožnica, ne prepriča. Prav tako pritožnica nima prav, ko izpodbija prvostopenjsko presojo vprašanj v zvezi z zabavo na lokaciji Z. G., na kar je sodišče prve stopnje nadalje oprlo svoj zaključek o neverodostojnosti izpovedbe E. H.. Dokazna ocena in argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo, so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter logični, pritožnica jih z opozarjanjem, da bi lahko šlo za zabavo zasebne narave, ki ni bila prijavljena pristojnim organom, ter da je povsem možno, da E. H. nima občutka za razdalje, česar vse sodišče prve stopnje ni razčistilo, ne more ovreči. Analiza izvedenih dokazov, ki jo je opravila zagovornica v pritožbi, in njen zaključek, da E. H. ne pozna obdolženca, ne prepriča, prepričljivejši so razlogi, ki jih je za svoj nasprotni zaključek navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na pristranskost sodišča prve stopnje pri ocenjevanju izpovedb E. H. in M. L. glede na kriterij izkustvene verjetnosti njunih izpovedb oziroma oporoke in izjave z dne 22.4.2014 z vidika koristi teh listin za obdolženca oziroma oškodovanca, predstavljajo le subjektivno videnje pritožnice. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje glede na to, da je odreklo verodostojnost pričevanju E. H., svoje sodbe ne bi smelo opreti na njegovo izjavo z dne 22.4.2014. Ne drži pritožbena trditev, da so prvostopenjske ugotovitve glede datuma, ko je E. H. podpisal oporoko, arbitrarne, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo dokazno podlago in jo tudi pravilno ocenilo. Zato po oceni pritožbenega sodišča pritožbene navedbe ne morejo vnesti dvoma v dokazno oceno izpovedbe E. H., kot je podana v izpodbijani sodbi.

7Neuspešno zagovornica izraža pomisleke o verodostojnosti izpovedb oškodovanca R. F. in M. L.. Sodišče prve stopnje je namreč navedeni izpovedbi ustrezno kritično analiziralo in v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo svojo presojo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da se oškodovanec in M. L. že dolgo poznata in da se srečujeta, kot tudi da sta pred zaslišanjem na sodišču govorila o zadevi, zanesljivosti njunih izpovedb v ničemer ne zmanjšuje, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Pritožnica trdi še, da so med njunima izpovedbama neskladnosti glede okoliščin sestave pisne izjave z dne 22.4.2014, vendar ostaja na ravni trditve in teh svojih navedb ni konkretizirala. Zato tudi v tem pogledu ne uspe izpodbiti dokazne ocene v prvostopenjski sodbi.

8Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke v obstoj subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi glede tega vprašanja opravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in prepričljivi razlogi (10. in 11. točka obrazložitve). Zato pritožnica s ponavljanjem obdolženčevega zagovora in argumentacije, ki je ustrezno ocenjena že v izpodbijani sodbi, ne more biti uspešna.

9Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP, sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v izvedenih dokazih. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, v zvezi s 17. členom ZKP.

10Čeprav pritožnica konkretizirano ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči.

11Pritožbene navedbe o nepravilnosti odločitve o stroških postopka ostajajo na ravni trditve in jih zato ni mogoče preizkusiti.

12Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženčeve zagovornice niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

13Ker obdolženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 144,00 EUR. (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).