VSL Sodba II Cp 1031/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da mora toženec tožnici v 15 dneh plačati še 5.626 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 3.848 od 12. 11. 2013 dalje; od preostanka pa od vsakokratne mesečne razlike 45 EUR od datumov, natančno navedenih v prvi do 40. alineji III. točke izreka izpodbijan sodbe (kar pomeni, da se znesek 137,64 EUR v vsaki alineji III. točke izreka nadomesti z zneskom 183,26 EUR),

in v V. ter VI. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

v preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je polovična solastnica nepremičnine, ki v naravi predstavlja manjšo hišo z zemljiščem na naslovu V. Tožnica nepremičnine ne uporablja, uporablja pa jo toženec, sklicujoč se na pogodbo o služnosti stanovanja in užitka, sklenjeno s prejšnjim polovičnim solastnikom nepremičnine. Zato tožnica v tem postopku zahteva plačilo uporabnine za čas od 1. 6. 2009 do 1. 3. 2017.

2Z izpodbijano sodbo¹ je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati 5.406,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje razvidnih iz III. točke izreka izpodbijane sodbe, ter 588,88 EUR pravdnih stroškov; tožbeni zahtevek za plačilo 13.068,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje razvidnih iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe pa zavrnilo.

3Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata ustrezno spremembo sodbe.

4Tožnica meni, da ji pripada uporabnina za celotno vtoževano obdobje, to kdaj je toženca pozvala k plačilu uporabnine ni odločilno. Z vložitvijo tožbe za izročitev nepremičnine v soposest je izrazila voljo uporabljati nepremičnino. Kar se tiče višine uporabnine, pa izpostavlja, da je ta pravilno določena v mnenju izvedenca iz marca 2017, ne avgusta 2017.

Očita še kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec. V sodbi ne najde odločilnih ugotovitev o tožničinem prikrajšanju in toženčevi obogatitvi. Trditve o tem sploh niso bile dovolj konkretizirane. Bistveno je, da toženec tožnici souporabe ni preprečeval. Souporaba dveh solastnikov pač ni mogoča. Situacija je rešljiva le z delitvijo v nepravdnem postopku, ki ga tožnica ni sprožila, četudi je imela vse možnosti za to. Toženec je tudi zatrjeval in dokazoval, da je tožnici izročil ključ, pa sodišče tega ni ugotavljalo.

6Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

7Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, njen izrek je razumljiv, na nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ki so jasni, zadostni in si med seboj ne nasprotujejo. V obeh pritožbah očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Ne drži torej, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh elementih, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, ki bodo natančneje pojasnjeni v nadaljevanju. Tudi ne drži, da so razlogi pomanjkljivi ali presplošni.

9To sodišče je že v predhodnih zadevah I Cp 2581/2015 in II Cp 672/2017 (pa tudi drugih) obsežno pojasnilo: Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava². Pravni položaj nedobrovernega posestnika je opredeljen v 96. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je nedobroverni posestnik dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove³ - dolžan je povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, in tudi vrednost plodov, ki jih ni obral⁴. Plod je v tem primeru treba razumeti kot donos stvari oziroma sad nepremičnine, ki ga lastniki nepremičnine lahko uživajo s tem, ko z njo razpolagajo. Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni lastniški posestnik, je a contrario treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati. Dobra vera je opredeljena v 28. členu SPZ, ki določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ključno vprašanje pri presoji dobre vere v obravnavani zadevi je vprašanje, ali se je toženec kot izključni posestnik nepremičnine zavedal, da je tožnica solastnica nepremičnine in mu ne dovoli brezplačnega bivanja, kar z drugimi besedami pomeni, da toženec nima pravice do izključne posesti.

10O tem vprašanju v obravnavani zadevi ni dvoma - da je tožnica solastnica, ki solastne stvari ne uporablja, ker jo toženec uporablja v celoti, toženec v pritožbi izrecno priznava. Trditev, da tožnica pravice do posesti nima, ali da ima sam na kakršnikoli podlagi pravico do posesti celotne nepremičnine, toženec ni podal. Prostodušno pa navaja, da bi toženka (najbrž misli tožnico) iz objektivnih razlogov (ki jih je strnjeno mogoče povzeti: ker je nepremičnina majhna in jo uporablja toženec) le stežka souporabljala nepremičnino. Priznava tudi, da je tožnica zahtevala soposest in kasneje še (v pozivu z 11. 11. 2013) plačilo uporabnine. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo sklep, da je toženec, ko z uporabo stvari onemogoča uporabo tožnici, v slabi veri. Ugotovitev (in odločitev sodišča v predhodni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2838/2011), da hkratno izvrševanje soposesti ni mogoče, ne spreminja toženčevega zavedanja, da nima pravice do izključne posesti. Tožnica je torej zaradi neuporabe nedvomno prikrajšana, toženec pa z uporabo obogaten. Celo če ne bi bil, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj tožnici protipravno preprečuje soposest.⁵

11Očitno je, da je tožnica (za razliko od toženca) skušala urediti položaj, kar je za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku tudi pomembno.⁶ Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 126/2014 namreč poudarilo, da je vzročna zveza (med prikrajšanjem in obogatitvijo) pravno vrednotna, skoznjo se uresničujejo temeljna načela obligacijskega prava, zato je pri reševanju vsakega konkretnega primera treba ravnanje nasprotnih udeležencev presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava. Uporaba nepremičnine s strani toženca je bila v odločilnem trenutku zatečeno dejansko stanje, ki bi ga bilo treba spremeniti, če naj vsak od solastnikov uporablja njemu ustrezajoč idealni delež. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in pritožbenih trditev izhaja, da se je tožnica trudila spremeniti zatečeno dejansko stanje, toženec pa z izjemo izročitve ključa, ki je, kot tudi sam navaja v pritožbi, le sama sebi namen (dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tako, niti ne izpodbija), ni naredil ničesar.

12V takšni situaciji tožnici ni mogoče očitati kršitve kakšnega od temeljnih načel obligacijskega prava, od katerih je treba pomisliti predvsem na izravnalno pravičnost, načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) in načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Tožničin zahtevek za plačilo uporabnine ne nasprotuje nobenemu od temeljnih načel obligacijskega prava, nasproten položaj (dolgoletno preprečevanje uporabe solastne stvari) pa. Pokaže torej se, da so podani vsi elementi, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine: tožnica je prikrajšana, toženec, ki ni v dobri veri, je obogaten, med obojim je vzročna zveza, pravne podlage za prikrajšanje ni, tožnica vanj ni privolila.

13Pritožba toženca torej ni utemeljena, ob tem pa tudi ni razlogov, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu potrdilo.

14Prav pa ima tožnica, ki v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o tem, od kdaj ji pripada plačilo za toženčevo uporabo stvari, in o višini tega, delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ni namreč odločilno, kdaj je tožnica od toženca zahtevala plačilo uporabnine. Več kot jasno sporočila, da na izključno posest toženca ne pristaja oziroma v prikrajšanje ne privoli, je tožnica izrazila, ko je z vložitvijo tožbe zahtevala izročitev nepremičnine v soposest. Od tedaj dalje je toženec v slabi veri, tožnica pa je zato upravičena do nadomestila zaradi njegove neupravičene uporabe njene polovice nepremičnine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (in tožbenih trditev) tega, kdaj je bila vložena tožba v zadevi IV P 2838/2011, ni mogoče razbrati. Neprerekana pa je trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 14. 3. 2012, zato je višje sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine ugodilo od marca 2012 dalje.

15Tožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da to, kakšno je bilo stanje nepremičnine preden se je toženec vanjo vselil, in njegova morebitna vlaganja v nepremičnino⁷ (toženčeve trditve o tem pa so bile tudi, kot povsem utemeljeno izpostavlja tožnica v pritožbi, prepozne), na višino obravnavanega tožbenega zahtevka ne vplivajo. Višina tožničinega prikrajšanja in toženčevega okoriščenja je bila (upoštevaje pravočasne trditve pravdnih strank) zato pravilno opredeljena v prvem mnenju izvedenca in cenilca gradbene stroke na 183,26 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo tudi v tem delu, tako da je tožnici za celotno obdobje prisodilo uporabnino v omenjeni višini. To pomeni, da mora po spremembi sodbe toženec tožnici plačati 11.033 EUR, obresti od mesečnih zneskov nadomestila za čas od 1. 3. 2012 do poziva 11. 11. 2013 pa tečejo od 12. 11. 2013.

16Odločitev o spremembi sodbe temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP. V preostalem delu pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo. Ostale pritožbene trditve za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

17Po spremembi sodbe je uspeh pravdnih strank (upoštevaje delni umik zahtevka in končni uspeh) v postopku primerljiv. Višje sodišče je zato odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka, enaka odločitev je pravilna za stroške pritožbenega postopka.

¹ Potem, ko je (zdaj že pravnomočno) dovolilo spremembe tožb s 3. 3. 2015, 17. 6. 2016 in 5. 5. 2017 (zadnja je v resnici tudi delni umik tožbenega zahtevka).
² Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz Obligacijskega zakonika. Tako tudi: Vrenčur, R., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, redaktorji: Juhart, M., Tratnik, M. in Vrenčur, R., GV Založba, 2004, str. 487.
³ 1. odstavek 96. člena SPZ.
⁴ 2. odstavek 96. člena SPZ.
⁵ Posest več oseb bi se lahko izvrševala na več načinov (če ni mogoče, da jo izvršujejo vsi soposestniki hkrati, se lahko izvršuje sukcesivno, lahko jo izvršuje en posestnik za vse ali pa nekdo tretji za vse)
⁶ Pritožbeno sodišče toženčev položaj primerja (a ne enači) s položajem solastnika zato, ker ima posest po volji (bivšega) solastnika. Njegov položaj je torej lahko največ tako ugoden kot položaj solastnika, ki si lasti izključno posest.
⁷ Vprašanje, ali ta utemeljujejo kak drug tožbeni zahtevek med pravdnima strankama, v tej zadevi ni pravno relevantno.