UPRS Sodba I U 1051/2017-14

Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, št. 0042-3032/2016/3 z dne 18. 4. 2017, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tako odločila glede na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnica je zahtevi za verifikacijo priložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, z dne 3. 3. 2016 o imetništvu deviznega računa št. ..., ki je imel na dan 31. 12. 1991 stanje v višini 3.090,16 DEM, ter potrdilo Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH z dne 16. 2. 2016, iz katerega je razvidno, da je tožnica vsa prej navedena sredstva na deviznem računu v višini 3.113,34 BAM dne 14. 4. 1999 prenesla na posebni privatizacijski račun. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica.

2Tožnica je v tožbi navedla, da je Federacija BiH z zakonom iz leta 1997 devizne vloge občanov spremenila v privatizacijske pravice oziroma certifikate, vendar je Ustavno sodišče Federacije BiH takšno zakonsko ureditev razveljavilo, saj je ugotovilo, da nasprotuje Konvenciji o pravici do premoženja, z zakonom o deviznih vlogah iz leta 2004 pa je bila popolnoma ustavljena uporaba certifikatov iz deviznih vlog v kakršnekoli namene. Tožnica je še navedla, da je iz devizne vloge z dne 31. 2. 1991 (pravilno 31. 1. 1991, opomba sodišča) razvidno, da je lastnica deviznega računa št. ... ter da po tem datumu ni bilo izplačil s tega računa. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in ji v celoti prizna zahtevani znesek.

3V odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnica sama že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, v Prilogi III, navedla, da so denarna sredstva bila prenesena na posebni privatizacijski račun in niso bila porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Toženka je tudi izpostavila, da so bili prenosi starih deviznih vlog na posebne privatizacijske račune vedno opravljeni na podlagi svobodne volje imetnika stare devizne vloge, zato navedbe tožnice v smeri, da je bil prenos opravljen avtomatsko in brez njene volje, niso resnične. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4Tožba je utemeljena.

5Toženka je o zadevi odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po katerem neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

6Pri ugotovitvi, ali gre za preneseno devizno vlogo po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP ali ne, je na podlagi navedenega pomembna tudi presoja dejanskih okoliščin v zvezi s tem prenosom.

7Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka po prejemu tožničine zahteve in k zahtevi predloženih listin ter po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov (potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, z dne 3. 3. 2016 o imetništvu deviznega računa št. ..., potrdilo Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH z dne 16. 2. 2016 ter potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 16. 2. 2016 oziroma 4. 12. 2014) izdala izpodbijano odločbo, pri čemer se je oprla na prvi odstavek 144. člena ZUP, konkretno na 1. in 2. točko prvega odstavka tega člena.

8Po zadnje navedeni določbi ZUP lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, (1) če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, pri čemer v tem primeru zaslišanje stranke ni potrebno (tretji odstavek istega člena), in (2) če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

9Po presoji sodišča pa za odločanje toženke v skrajšanem ugotovitvenem postopku, še zlasti ob upoštevanju tožbene trditvene podlage, niso bili izpolnjeni pogoji. Tožnica v tožbi namreč smiselno ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice – navaja, da je bil opravljen avtomatsko in brez njene vednosti – kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz zgoraj citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Tožnica torej ugovarja nepravilnemu oziroma zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju in v posledici napačni odločitvi, kar pa je lahko ugovarjala šele v tožbi, saj pred izdajo odločbe za to ni imela niti možnosti, pa bi jo morala imeti. Toženka s svojim ravnanjem tako ni sledila določbam 7. člena, tretjega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena ter 1. in 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

10Določba 7. člena ZUP opredeljuje temeljno načelo upravnega postopka – načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi; v tem členu je izrecno določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom ter, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti (prvi in drugi odstavek 7. člena ZUP). Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek 7. člena ZUP). Iz načela zaslišanja stranke (tretji odstavek 9. člena ZUP) izhaja, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom, poleg tega pa mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Navedeni temeljni načeli sta vneseni tudi v 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka) in če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka).

11V skladu z navedenimi določbami mora torej organ prava neuki stranki vselej zagotoviti vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju njenih pravic. Način, kako bo to udejanjil, pa temelji na naravi in pomenu pravice, ki se zahteva ter konkretnih okoliščin obravnavanega primera.

12Navsezadnje tudi iz (ustavne) pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (med drugim) izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča, ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi npr. neodvisnega organa, ki lahko vpliva na odločitev. Prav zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.

13Kot navedeno, zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja stranke. To lahko stori, tudi kadar se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati še nadaljnji zakonski pogoj – in sicer, „če samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Ne le, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka, pač pa je pomembno tudi to, da je poseben ugotovitveni postopek nepotreben z vidika uveljavljanja in zavarovanja strankinih pravic in pravnih koristi.

14Glede na to, da tožnica ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz že citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na katerem izpodbijani akt temelji, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica, ter podatkov, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, še zlasti pa se glede njega tožnica ni imela možnosti izjaviti. Toženka bi namreč pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnico seznaniti s podatki, ki jih je pridobila sama (izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014), česar pa ni storila. Odločitev toženke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) in jo je zato že iz tega razloga treba odpraviti. Kot dodatno pa sodišče tudi sodi, da bi morala toženka tožnico pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev v zadevi, še iz razloga, ker gre za pomembno pravico tožnice - odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog ter tako tožnici dati možnost, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih.

15Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

16Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz razloga bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa morala do njih opredeliti toženka, ko bo ponovno odločala o zadevi.