VSRS Sodba I Ips 11356/2014

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo z dne 15. 6. 2016 M. Z. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed kaznivih dejanj določilo kazen šest mesecev zapora, nato mu je določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da mora v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovankama A. in C. Z., plačati zaostalo preživnino, vsaki v višini 6.195,69 EUR, in da oškodovanki A. Z. nadalje redno plačuje preživnino. Odločilo je, da mora obsojenec v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodbe vsaki oškodovanki plačati 6.159,69 EUR, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovanki napotilo na pravdo. Odločilo je, da mora obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 12. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca sta sodišči prve in druge stopnje kot neutemeljene zavrnili zagovornikove navedbe, da bi morali otroci, ki se redno šolajo in jih morajo preživljati starši, za bivanje doma plačevati najemnino in na takšen način kompenzirati preživninske terjatve. Navaja, da sta sodišči obrazložili zaključek o neverodostojnosti obsojenčevega zagovora, da je za preživljanje hčerk poskrbel na drug ustrezen način. Ocenjuje, da stečaj družbe R., d. o. o. in ugotovljeno motenje posesti O. M. na navedeni nepremičnini ni vplivalo na plačevanje najemnine, zato se sodiščema do motenjskega sklepa ni bilo treba opredeliti. Navaja, da sta sodišči o obsojenčevi zmožnosti plačevanja preživnine v času storitve kaznivih dejanj in izreka sodbe zaključili na podlagi listinske dokumentacije ter izpovedb prič. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca pribava pogodbe, ki naj bi se nahajala na Centru za socialno delo Vrhnika, ne bi vplivala na odločitev glede obstoja najemnega razmerja med obsojencem in oškodovankama. Obsojenec je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložil najemno pogodbo, ki je oškodovanka C. Z. ni podpisala, pri čemer ni verjetno, da obsojenec kot domnevni sopogodbenik ne bi razpolagal s podpisanim izvodom pogodbe. Ocenjuje, da zagovornik ni izkazal vpliva kršitve pravice do obrambe na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Navaja, da zagovornik z navedbami o vsebini tripartitnega dogovora, domu oškodovank in obstoju dogovora o plačevanju preživnine izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da preživninski zavezanec preživnine ni dolžan plačevati v denarju, ampak lahko preživninske obveznosti izpolni na drug način. Ponavlja obsojenčev zagovor, da je v obravnavanem obdobju obsojenec preživninske obveznosti do hčera A. in C. Z. izpolnjeval z zagotavljanjem brezplačne uporabe stanovanja in oddajanjem stanovanja v najem v stanovanjski hiši na naslovu AA, kar jima je zagotavljalo večje koristi kot s sodbo določena denarna preživnina, zato mu ni mogoče očitati izmikanja preživninskim obveznostim. Trdi, da se sodišči prve in druge stopnje do takšnega obsojenčevega zagovora nista opredelili (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da sta oškodovanki v enem izmed stanovanj v stanovanjski hiši na naslovu AA bivali skupaj z materjo O. M., ki je imela po razvezi od obsojenca na podlagi tripartitnega dogovora med njo, obsojencem in družbo R., d. o. o. z dne 4. 4. 2007 pravico njenega užitka in uporabe. Iz dogovora z dne 4. 4. 2007 dalje izhaja, da bo družba R., d. o. o. kot novi lastnik navedene nepremičnine na oškodovanki neodplačno prenesel lastninsko pravico na dveh garsonjerah ali stanovanju, za vsako do ene polovice. Sodišči sta obrazložili, da takšna vsebina dogovora izključuje zaračunavanje najemnine oškodovankama ali njuni materi, saj ni logično, da bi za nepremičnino, ki so jo glede na namen dogovora štele za svojo, pri čemer je bila O. M. prejšnja polovična solastnica, plačevale najemnino (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišči sta na podlagi izpovedbe najemnice P. L., odgovora Upravne enote Vrhnika z dne 24. 11. 2015 in prilog iz uradnih evidenc ter prometa na TRR družbe R., d. o. o. obsojenčeve navedbe, da naj bi oškodovanki namesto preživnine prejemali najemnino za najem enega od stanovanj, ocenili kot neverodostojne (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik s svojimi navedbami, da je obsojenec preživninske obveznosti izpolnil na drug način, pod videzom kršitve kazenskega zakona izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Po zagovornikovih navedbah se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb obrambe, da je družba R., d. o. o. postala lastnica navedene nepremične zaradi plačila terjatev, ki so bile zavarovane z nepremičnino (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

8Po ustaljeni sodni praksi mora višje sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča praviloma ni pritožbe, pa tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno nepomembne in očitno neutemeljene. Odločilna dejstva v zvezi z nepremičnino na naslovu AA so dejstva v zvezi z (brezplačno) uporabo stanovanja oškodovank ter oddajanjem stanovanj v najem in prejemnikom najemnin. Dejstva v zvezi z lastništvom oziroma prehodom lastninske pravice na obsojenčevo družbo R., d. o. o. za presojo zakonskih znakov kaznivih dejanj in obsojenčeve krivde niso relevantna. Kot navedeno zgoraj, je sodišče druge stopnje obrazložilo, da so oškodovanki in njuna mati navedeno stanovanje oziroma nepremičnino, na kateri je mati oškodovank (glede na vsebino tripartitnega dogovora z dne 4. 4. 2007) imela pravico do užitka in v kateri so živele celo življenje, štele za svojo, zato je sodišče kot neverodostojne ocenilo obsojenčeve navedbe o zaračunavanju najemnine oškodovankama in materi. Sodišče druge stopnje je sprejelo razloge sodišča prve stopnje, da oškodovanki nista prejemali najemnine za najem enega od stanovanj namesto preživnine (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

9Zagovornik na podlagi izrazov, ki jih je v sodbi uporabilo sodišče druge stopnje in sicer, da so pritožbene navedbe smešne, da je izpovedba O. M. šokantna in pretresljiva, ocenjuje, da sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi ni bilo objektivno (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 23. členom Ustave Republike Slovenije).

10Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornikove navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je zagovornikovo pritožbo obravnavalo in se v zadostni meri opredelilo do vseh pritožbenih navedb, izrazi, uporabljeni v sodbi, ki so po zagovornikovem mnenju neprimerni, pa niso takšni, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče zaključiti o pristranskosti sodišča druge stopnje.

11Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe in navaja, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe pri Centru za socialno delo Vrhnika v zvezi s prošnjo O. M. za socialno pomoč, kateri naj bi bila priložena podpisana najemna pogodba z dne 15. 9. 2012 za stanovanje na naslovu AA. Po zagovornikovem mnenju bi najemna pogodba, podpisana s strani oškodovank in O. M., potrdila obsojenčev zagovor, da je med oškodovankama in obsojencem obstajal dogovor o najemnini, ki pa je obsojenec od njih nikoli ni zahteval (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave).

12Sodišče mora pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

13Sodišči sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključili, da oškodovanki že ves čas bivata v domači stanovanjski hiši in da je plačevanje najemnine izključeno, saj lahko O. M. navedeno nepremičnino uporablja in uživa ter da so oškodovanki in O. M. to nepremičnino šteli za svojo. Iz (s strani oškodovanke C. Z. nepodpisane) najemne pogodbe z dne 15. 9. 2012 (priloga B2 spisa) izhaja, da gre za pogodbo med pravno osebo R., d. o. o. (ne pa med obsojencem) in C. Z. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen, saj je bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, dokazno sredstvo pa glede na stranke pogodbe za ugotavljanje dogovora o najemni pogodbi oziroma plačevanju najemnine med obsojencem in oškodovanko C. Z. tudi ni primerno.

14Zagovornik navaja, da so zaključki sodišč glede obsojenčevega premoženja pavšalni in nekonkretizirani, saj sodišče ni ugotovilo premoženja, ki bi bilo v obsojenčevi lasti in bi mu omogočalo plačevanje preživnine (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Po zagovornikovih trditvah je obsojenec brez zaposlitve, denarnih sredstev in premoženja.

15Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da obsojenčevo finančno in premoženjsko stanje v inkriminiranem obdobju ni bilo tako slabo, kot zatrjuje, sploh pa ni bilo takšno, da ne bi zmogel plačevati preživnine za oškodovanki. Sodišči sta na podlagi izpovedb oškodovank in predloženega javno dostopnega gradiva zaključili, da si je obsojenec v inkriminiranem obdobju privoščil potovanja na eksotične destinacije, vozil se je z dragim avtomobilom znamke Mercedes in redno plačeval preživnino za sina K., kar je potrdila tudi obsojenčeva druga bivša žena H. B. Priča B. je še izpovedala, da je bilo dovolj denarja, da bi obsojenec oškodovankama lahko plačeval preživnino, v letu 2012, pa tudi kasneje, je bil lastnik vsaj dveh avtomobilov znamke Audi višjega cenovnega razreda, ves čas njune zakonske zveze, torej tudi v obravnavanem obdobju, je živel na veliki nogi. Sodišči sta na podlagi izpovedbe njegove druge bivše žene zaključili, da je bil obsojenec preživnino zmožen plačati tudi v času obravnave pred sodiščem (prve stopnje) (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 10 in 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

16Po zagovornikovih navedbah se sodišči nista opredelili do sklepa Okrajnega sodišča na Vrhniki P 15/2013 z dne 25. 11. 2013, ki bi izkazal, da sta oškodovanki skupaj z O. M. obsojencu oziroma družbi R., d. o. o. na naslovu AA onemogočili prejemanje najemnin, s čemer sta povzročili stečaj družbe (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

17Zagovornik pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, ki sta obrazložili, da je obsojenec najemnino preko družbe R., d. o. o. prejemal vse do 29. 6. 2015 (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 7 in 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), svojo družbo pa naknadno zadolžil do take višine, da je družba R., d. o. o. kot lastnik nepremične v stečaju, oškodovanki ter obsojenčeva prva bivša žena pa bodo ostale brez doma (točki 5 in 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ob upoštevanju navedenega sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 25. 11. 2013 ne predstavlja odločilnega dokaza, do katerega bi se sodišči morali opredeliti.

18Zagovornik z navedbami o sporazumu z dne 4. 4. 2007, lastninskih upravičenjih na nepremičnini na naslovu AA in obsojenčevi zmožnosti plačevanja preživnine izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

19Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifnih številkah 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.