VSM Sodba I Cpg 333/2018

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 6.817,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 dalje do plačila.

II. V presežku, to je za znesek 21.772,45 EUR, se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 39,30 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 459,00 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 10.273,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, to je za znesek 18.316,65 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 160,48 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija za znesek 3.455,80 EUR s pripadki. Ta znesek predstavlja tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev invalidnine in delne invalidske pokojnine v letu 2016. Glede tega zneska je sodišče sledilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki prisodilo celotno terjatev na podlagi 190. in 190.a člena ZPIZ-2 v povezavi z novelo ZPIZ-2B, ki velja od 1. 1. 2016, v skladu s katero se določba drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 nanaša tudi na zahtevke zoper zavarovalnico, pri kateri ima tisti, ki je povzročil prometno nesrečo, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da ZPIZ-2B v prehodnih določbah nima nobenih omejitev glede uporabe določbe 190.a člena samo za primere (škodo), ki nastopijo po uveljavitvi novele ZPIZ-2B, zato ni sledilo ugovoru tožene stranke, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti ZPIZ-1, glede na dejstvo, da je slednji veljal v času nastanka prometne nesreče. Tožena stranka se s takšnim stališčem ne strinja. Tožeči stranki gre oziroma pripada na dan prometne nesreče, to je 18. 6. 2010 in v času kritja po sklenjeni zavarovalni pogodbi (od 2. 12. 2009 do 29. 8. 2010) le pravno priznana škoda. Na dan nastanka škodnega dogodka in v času jamstva tožene stranke pa povračila izplačanih dajatev, delna invalidska pokojnina in invalidnina za telesno okvaro, niso bila pravno priznana škoda, katere povračilo bi tožeča stranka lahko uveljavljala od tožene stranke. Kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode tako ne more iti v breme tožene stranke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva. Nasprotna razlaga krši načelo prepovedi retroaktivnosti predpisov in pomeni poseg v pravo varnost. Tožena stranka se prav tako ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da višini izpodbijane terjatve ni konkretizirano ugovarjala. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede izpodbijanega dela sodbe sprejelo napačno materialnopravno odločitev.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec tožene stranke dne 18. 6. 2010 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je poškodoval zavarovanec tožeče stranke. Slednjemu je bila z odločbo z dne 5. 12. 2012 priznana pravica do invalidnine, z odločbo z dne 7. 2. 2014 pa tudi pravica do delne invalidske pokojnine. Predmet izpodbijanega dela sodbe je tožbeni zahtevek za povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev invalidnine in delne invalidske pokojnine v letu 2016.

7Sodišče prve stopnje je izpodbijani del sodbe, s katerim je ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova izplačanih dajatev invalidnine in delne invalidske pokojnine v letu 2016, sprejelo z obrazložitvijo, da ZPIZ-2B v prehodnih določbah nima nobenih omejitev glede uporabe določbe 190.a člena samo za primere, ki nastopijo po uveljavitvi novele ZPIZ-2B.

8Glede utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev invalidnine in delne invalidske pokojnine v letu 2016 je med pravdnima strankama torej sporno pravno vprašanje, ali se glede tega zahtevka že uporabljajo določbe ZPIZ-2, kakršne veljajo po noveli ZPIZ-2B. Od 1. 1. 2016 je namreč Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod), po določbi 190.a člena ZPIZ-2 upravičen od zavarovalnic, pri katerih imajo povzročitelji prometnih nesreč sklenjeno obvezno zavarovanje, zahtevati povrnitev tovrstne škode.

9V sodni praksi ni več sporno, da se za izplačila, ki jih je Zavod izvedel pred 1. 1. 2016, določba 190.a člena ZPIZ-2, ne uporablja (po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja). Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. V predmetni zadevi je bilo to pred 1. 1. 2016. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2010, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine oziroma delne invalidske pokojnine (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen (tako tudi sodba VSK I Cpg 127/2018).

10Do enakega zaključka (da se določba 190.a člena ZPIZ-2 za sporno razmerje ne more uporabljati), pridemo tudi ob upoštevanju dejstva, da pasivna legitimacija tožene stranke temelji na pogodbi, ki jo je tožena stranka po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, ki jo povzroči njen zavarovanec, izvaja tožena stranka, temeljijo na tej pogodbi. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da je v času škodnega dogodka jamčila za kritje le na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, ter da kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme tožene stranke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva. Odločitev sodišča prve stopnje zato pomeni nedopustno retroaktivno širjenje zavez tožene stranke. Upoštevati je treba, da obstaja precejšnje število zavarovancev, ki jim je bila v preteklosti priznana pravica do različnih nadomestil in ki se še vedno izplačujejo. Odškodnina, ki jo ima Zavod po 193. členu ZPIZ-2 pravico zahtevati, obsega namreč nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje Zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Če bi morale zavarovalnice vsa ta izplačila, izvedena po 1. 1. 2016 povrniti, čeprav izvirajo iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo 190.a člena ZPIZ-2, bi to bistveno vplivalo na njihov finančni položaj in bi lahko ogrozilo siceršnje izplačevanje odškodnin, ki temeljijo na sklenjenih zavarovalnih pogodbah. Retroaktivna uporaba predpisa bi zato pomenila prehud poseg v pravice tako zavarovalnic kot njihovih zavarovancev (tako tudi sodba VSK I Cpg 127/2018).

11Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v izpodbijanem obsegu sodbo sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova zahtevka za povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev invalidnine in delne invalidske pokojnine zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Po spremenjeni odločitvi je tožeča stranka v pravdi uspela s 23,8% uveljavljanega tožbenega zahtevka oziroma tožena stranka s 76,2%. V tem pogledu in ker tožena stranka priznanju in odmeri pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje v pritožbi ni nasprotovala, je sodišče druge stopnje priznalo tožeči stranki od skupno priznanih stroškov 1.208,54 EUR, glede na njen uspeh v postopku, stroške v znesku 287,63 EUR. Toženi stranki je sodišče druge stopnje od skupno priznanih 429,05 EUR, glede na njen uspeh v postopku, priznalo stroške v znesku 326,93 EUR. Po opravljenem pobotu je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki v višini 39,30 EUR. Te stroške je dolžna povrniti toženi stranki tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13Toženi stranki, uspešni v pritožbenem postopku, je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče druge stopnje v obsegu 459,00 EUR, kar predstavlja stroške sodne takse za pritožbo, toženi stranki priznalo kot potrebne ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.