VSL Sodba II Cp 1461/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da pravilno glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 8.113,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 7.603,71 EUR od dne 12.5.2014 do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od dne 19.9.2014 do plačila,

- od zneska 90,00 EUR od dne 8.10.2014 do plačila,

- od zneska 90,00 EUR od dne 10.11.2014 do plačila,

- od zneska 90,00 EUR od dne 26.11.2014 do plačila,

- od zneska 90,00 EUR od dne 8.12.2014 do plačila,

- od zneska 90,00 EUR od dne 5.1.2015 do plačila in

- od zneska 14,40 EUR od dne 16.7.2016 do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (znesek 9.331,43 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od zneska 7.603,71 EUR pred 12.5.2014), se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.641,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 122,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.138,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot izhajajo iz točke I. izreka. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (znesek 10.306,43 EUR s pripadki), je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.314,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka (točki II. in III. izreka) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zoper mnenje izvedenca K. podala konkretne in argumentirane pripombe, ki jih je sodišče ocenilo kot pavšalne in neargumentirane. Izvedenec je na ogled kraja dogodka povabil le toženo stranko, tožnica in njena pooblaščenka o tem sploh nista bili obveščeni. Tožnica je bila zaradi tega v slabšem položaju, ker na kraju dogodka ni mogla ničesar pokazati in navajati, to je lahko storila le toženka. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje partnerja tožeče stranke M. B., ki je prišel na kraj nesreče neposredno po nesreči in je točno slišal, kaj je povedala zavarovanka toženke o tem, kako naj bi prišlo do nesreče. Zakaj je bil dokaz nepotreben, je obrazložilo zgolj s tem, da je bilo možno o vseh relevantnih dejstvih odločiti že na podlagi izvedenih dokazov. Hitrost tožničinega kolesa je bila enaka peščevi. Zato ni jasno razmišljanje sodišča, da si je tožnica izmislila, da je ustavila pred prehodom. Če bi imela namen prirejati dejstva, potem bi trdila, da ni peljala čez prehod, ampak je šla poleg kolesa. Sodišče bi načelo zaupanja moralo upoštevati tudi pri tožnici, saj to načelo velja tudi na prehodu za pešce. Zavarovanka je sama povedala, da je v vozilu peljala dva majhna otroka, ki sta bila že nervozna in se je zaradi tega hipno odločila, da ne bo šla v L. Tega dejstva ni upošteval ne izvedenec ne sodišče. Zavarovanka zaradi otrok ni bila pozorna, ko je šla mimo uvoza v trgovino, je pospešila in zadela tožnico, ki je bila tedaj že čez polovico prehoda za pešce. Izvedenec je sodišče prepričal, da zavarovanka ne ve, kaj govori in da je z gotovostjo videla tožnico že prej in začela že prej zavirati (čeprav v policijskem zapisniku ni podatkov o sledeh zaviranja vozila pred prehodom) in tudi sama zavarovanka je izpovedala drugače. Ugotavljal je mimo izpovedi in mimo ugotovitev v policijskem zapisniku. Mrtvega kota, kadar gre za cesto prečno na vozilo ni in ga ne more biti. Zavarovanka je na zaslišanju izjavila, da ni videla, od kod je kolesarka prišla, da je ni videla, ker je bila tema in je bila očitno v mrtvem kotu. Sodišče se s tem ni ukvarjalo. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj zavarovanka ni mogla videti tožnice, katera je bila z osvetljenim kolesom že čez sredino prehoda za pešce. Zavarovanka ni vozila s hitrostjo, ki bi ji omogočila, da bi se varno ustavila pred prehodom. Sodišče se je spustilo celo tako daleč, da je samo računalo hitrost in čas in razdaljo, s katere bi tožnica morala videti zavarovanko. V mnenju izvedenca ni niti enega samega izračuna (formule), s katerim bi sodišče lahko mnenje opravičilo, da gre za uporabo znanstvene metode. Izvedenec je uporabil koeficient, ki se uporablja običajno za suhe ceste, vendar ni upošteval, da je bil zimski čas in so bile zimske pnevmatike na vozilu. Izvedenec v mnenju ni pojasnil, kakšno pot zavarovanke je vzel in od kje. Obrazložitev sodišča, da bi lahko tožnica videla zavarovanko na razdalji 53 metrov, bi morala enako veljati za zavarovanko. Ne izvedenec ne sodišče nista upoštevala poti od krožnega križišča do prehoda, ki ga je prevozila zavarovanka. Tožnica je zaradi nestrokovnega mnenja zahtevala imenovanje novega izvedenca, čemur sodišče ni sledilo. Izvedenec K. ni mogel upoštevati poškodbe vozila ob trku, kar je tožnica hotela prikazati z mnenjem A., ki ga je vložila k pripombam na mnenje. Izvedenec A. je jasno zapisal, da takšne poškodbe, kot so bile na vozilu zavarovanke, ne bi mogle nastati, če bi zavarovanka vozila zgolj 30 km/h. Iz policijskega zapisnika tudi ni nikjer razvidno, da bi voznica zavirala pred trčenjem ali pred prehodom za pešce (kar brez podlage in mimo zavarovankine izjave trdi izvedenec K.), ampak šele, ko je prišlo do trka. Ni jasno, od kod sodišču podlaga za trditev, da je bilo za zavarovanko nepričakovano, ko je tožnica zapeljala na prehod za pešce, saj je ravno prehod za pešce tisto v prometu, kjer mora vsak pričakovati tudi nepričakovano. Tožnica ni zapeljala pred zavarovanko, pač pa je po prehodu peljala že nekaj časa, ker je bila ob trku že čez polovico ceste. Tožnica je vozila po kolesarski poti ob I. cesti, vzporedno s cesto, katero je prečkala čez prehod in ni prišla iz smeri tržnice, na njeni poti ni bilo nobenega reklamnega panoja, ki bi jo lahko zakrival. Sodišče je podatek z reklamnimi tablami izrabilo in ga povsem nepotrebno in zavajajoče uporabilo v obrazložitvi. Pred prehodom je tožnica ustavila in pogledala v obe smeri (zato je bila vidna tudi za voznico avtomobila). Ker ni bilo na nobeni strani nobenega vozila, se je počasi, vendar na kolesu, peljala po prehodu za pešce na nasprotno stran. Voznica osebnega vozila ni bila povprečno skrben človek, voziti bi morala s primerno hitrostjo, pri kateri lahko vsak trenutek ustavi. Potrebno je pretehtati krivdna dejanja obeh udeleženk nesreče, pri tem pa upoštevati strožjo objektivno odgovornost voznice. Pritožnica se sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila bolj primerljiva kot tista, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Tožnica ni v ničemer soprispevala k prometni nesreči, ker je bila ob trčenju že skoraj na drugi strani prehoda in bi jo voznica mogla in morala opaziti, če bi bila pozorna na dogajanje na cesti. Tožnica meni, da ji je sodišče premalo prisodilo iz naslova odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (zahtevala je 5.500,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 2.500,00 EUR) in se sklicuje na sodno prakso. Še vedno se ji pojavljajo glavoboli, težje se skoncentrira in pri sebi opaža motnje pozornosti. Pisarniško delo opravlja s povečanimi napori. Posledice se ji poznajo tudi pri rekreativnih aktivnostih. Pri hoji navkreber čuti zategovanje v predelu brazgotine na levih mečih. Sodišče tožnici ni priznalo potnih stroškov prevoza iz KC L. do P., ko je bila odpuščena domov in jo je prišel iskat fant in jo odpeljal domov. Sodišče bi ji moralo priznati tudi strošek poti na preglede, ki jih je opravila po zaključku bolniškega staleža v priglašeni višini, kar tožena stranka ni oporekala, tožnica pa je morala v vsakem primeru v L. Tožnica je od zneska 15.800,10 EUR zakonske zamudne obresti zahtevala od 8.5.2014, sodišče pa jih je neutemeljeno prisodilo šele od 27.5.2014, saj za to ni nobene podlage. Od istega datuma naj bi tekle tudi obresti od zneska 180,20 EUR, ki predstavlja stroške zdravstvenih storitev. Kot priloga zahtevku je bil vložen račun za navedeni znesek z datumom plačila 24.12.2013 in zaradi tega je zahtevala zamudne obresti od tega datuma dalje. Zakonske zamudne obresti od izgubljenega osebnega dohodka gredo od datuma, ko je oškodovanec prejel nižjo plačo. Zahtevana 25% akontacija, ki se prišteje na neto izgubo na osebnem dohodku, je po zakonu o dohodnini dolžna plačati tožena stranka, tožnica pa je ne more zahtevati v zahtevku, zato pa zahteva neto znesek, na ta znesek pa mora zavarovalnica sama obračunati bruto in ga tudi izplačati. Sodišče tožnici neupravičeno ni priznalo nagrade za odškodninski zahtevek, ki je bil vložen na toženo stranko. V stroškovniku je tožnica zapisala, da je v nagrado pod tar. št. 3100 vključena tudi nagrada po tar. št. 2200 in 2202 v višini 0,75, zato je bil količnik povišan na 2,05 namesto le 1,3, ki se predvideva kot nagrado za pravdni postopek. Gre za potreben strošek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnici ni priznalo nagrade za pritožbo zoper sklep o višini nagrade izvedencu K., ki jo je priglasila v stroškovniku in strošek izdelave izvedenskega mnenja A. Neupravičeno je sodišče toženki priznalo kilometrino za prihod na naroke in ogled. Na naroke so prišli pravniki toženke, ki imajo svoj sedež v L. Ti so obravnavano zadevo tudi reševali v L., saj so tudi sami na svoje vloge pisali, da naj se vsa pisanja vročajo na PE L. Toženki bi sodišče lahko priznalo zgolj potne stroške za LPP.

4Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki I. in III. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zviša soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka oziroma posledicam na 70% ter ustrezno zniža dosojeno odškodnino. Navaja, da bi se tožnica kot povprečno skrben človek morala in mogla zavedati posledic, ki jih lahko utrpi, v kolikor se ne ustavi pred prehodom za pešce in ne upošteva cestno prometnih predpisov. V kolikor bi se pred prehodom ustavila, bi jo zavarovanka tožene stranke lahko opazila oziroma tožnica ne bi imela tako velike hitrosti pri prečkanju prehoda za pešce. Tožnica je bila pri vožnji s kolesom izredno nepozorna, tožnici se je mudilo ter zato ni posvečala prevelike pozornosti prometu pri prečkanju prehoda za pešce s kolesom. Ob tehtanju teže tožničinega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja osebni avtomobil kot nevarna stvar, tožena stranka meni, da je tožnica v 70% odgovorna za nastali škodni dogodek. Zavarovanka tožene stranke pa je za nastalo škodo odgovorna v 30% (tako Vrhovno sodišče RS v zadevi VS0011633). Zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati prevelike hitrosti, saj je vozila v času prometne nesreče 31 km/h (hitrost v B. je omejena na 30 km/h). Povprečni reakcijski čas voznika v nočnem času je 1,2 sekunde in se je v času trka tudi že ustavila, v reakcijskem času je prepeljala 8,6 metra. Izvedenec je navedel, da je nevarno situacijo povzročila tožnica sama s tem, ko je z nepredvideno hitrostjo glede na prehod za pešce le-tega prečkala z vožnjo na kolesu. Kolesarka na prehodu za pešce je za zavarovanko tožene stranke bil nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, saj je bila tožnica na kolesu hitrejša od povprečnega pešca, prav tako pa ni bilo mogoče ugotoviti, s katere smeri je tožnica pripeljala na prehod za pešce.

5Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zvezi z odgovornostjo tožnice in zavarovanke tožene stranke. Pravilno se je pri tem oprlo na ugotovitve izvedenca K., katerega izvedensko mnenje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno in prepričljivo. Izvedenec je prepričljivo odgovoril tudi na pripombe tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za postavitev drugega izvedenca.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica pred prehodom za pešce ni ustavila in je vozila s hitrostjo okoli 10 km/h in ne s hitrostjo pešca (če bi tako ravnala - to je ustavila, bi bilo namreč malo verjetno, da zavarovanke tožene stranke ne bi videla), trčna hitrost zavarovanke tožene stranke pa je bila okoli 31 km/h. Nevarno situacijo je povzročila tožnica kot kolesarka, ki je z nepredvideno hitrostjo glede na prehod za pešce le-tega prečkala z vožnjo na kolesu. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca K., ki je prepričljivo pojasnil, da ni mogel ugotoviti, od kod je tožnica pripeljala, da pa so njegove ugotovitve o hitrosti prečkanja narejene na podlagi objektivnih izračunov (poškodb, sledi), opazovanja drugih kolesarjev in poskusov vožnje s kolesom. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil (čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje), da gre pri izpovedbi zavarovanke tožene stranke, da tožnice pred trkom ni videla, za subjektivno zaznavo, ki ne ustreza objektivni resnici ter da jo je gotovo morala videti in odreagirati, saj bi se v nasprotnem primeru avto ustavil dosti pozneje (8,6 metra naprej). Pritožba tožeče stranke navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati, saj temeljijo na izvedenskem mnenju, ki ga tožnica s pripombami tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti. Izvedenec je v mnenju navedel, da je upošteval tako fotografije kot skico policije, prav tako pa tudi, da zavorne sledi niso zabeležene (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), kot to navaja pritožba tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo tega, da zavarovanka tožene stranke ni mogla videti tožnice, kot zmotno navaja pritožba tožeče stranke. Nasprotno, ugotovilo je, da je bila zavarovanka tožene stranke zelo verjetno premalo pozorna ter da je pred trčenjem vozila z višjo hitrostjo od dovoljene, četudi ne nerazumno visoko. Izvedenec je opisal vožnjo zavarovanke tožene stranke pred trčenjem (enako tudi sodišče prve stopnje), zakaj in v čem bi bila pomembna vožnja zavarovanke tožene stranke od krožnega križišča do prehoda, pa pritožba tožeče stranke ne pojasni. Tožeča stranka ni nikoli navajala, da bi bilo vozišče v času nesreče mokro, zato ni razumljiva njena pritožbena navedba, da je izvedenec uporabil koeficient, ki se običajno uporablja za suhe ceste. Navedba, da izvedenec ni upošteval tega, da so bile na vozilu zimske pnevmatike, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tega dejstva tožeča stranka ni zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. Zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo ugotovitvam izvedenca A., ki je izdelal mnenje za tožnico izven pravde, pa je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 14 sodbe in se pritožbeno sodišče na te ugotovitve sklicuje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo, zato so tovrstne pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedenec ni mogel ugotoviti, iz katere smeri se je pripeljala tožnica. Reklamne panoje je sodišče prve stopnje omenilo le v zvezi s trditvijo tožnice, da je pred prehodom ustavila in ugotovilo, da če bi ta trditev tožnice držala, ne bi bilo pomembno, od kod se je pripeljala, saj bi s tem v razmerju do voznice odpadel morebitni element presenečenja.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta cestno prometne predpise kršili tako tožnica kot zavarovanka tožene stranke, zato obe pritožbi neutemeljeno poudarjata zgolj kršitev predpisov ene od njiju. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da velja v cestnem prometu načelo zaupanja, kar pomeni, da se lahko udeleženci v cestnem prometu zanašajo na to, da bodo tudi drugi udeleženci v prometu spoštovali prometne predpise. To načelo je upoštevalo glede obeh udeleženk v prometni nesreči in ne zgolj za tožnico, kot zmotno meni pritožba tožeče stranke. Pravilno je tudi upoštevalo, da je zavarovanka tožene stranke vozila motorno vozilo, ki ga je v razmerju do šibkejših, nemotoriziranih udeležencev v cestnem prometu vselej treba upoštevati kot nevarno stvar v smislu določbe 149. člena OZ. Glede na to je pravilno določilo višji delež odgovornosti zavarovanki tožene stranke (65%) ter prispevek tožnice k nastanku škode v deležu 35%. Pritožbi obeh strank se tako neutemeljeno zavzemata za drugačen delež odgovornosti obeh udeleženk prometne nesreče. Materialno pravo glede temelja odgovornosti je bilo tako s strani sodišča prve stopnje pravilno uporabljeno. Sklicevanje tožeče stranke na primer II Cp 2706/2009 ni utemeljeno, saj pritožbeno sodišče pri razveljavitvi sodbe prve stopnje ni ničesar povedalo o deležu odgovornosti obeh udeležencev v prometu. Tudi v odločbi I Cp 1613/2015 ni posebej govora o deležu odgovornosti obeh udeležencev, temveč o tem, da je odškodninska odgovornost voznika osebnega avtomobila napram kolesarju objektivna, kar pa je pravilno in ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. V zadevi pod opr. št. II Ips 276/2004 (v pritožbi verjetno pomotoma zapisano II Ips 267/2004) kršitvi obeh udeležencev v prometu nista bila enaki kot v obravnavani zadevi, poleg tega je revizijo vložil le tožnik, zaradi česar odločitev Vrhovnega sodišča RS ni mogla iti v njegovo škodo. V zadevi II Ips 556/2006 (VS0011633), na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, pa je bila kršitev cestnoprometnih predpisov s strani tožeče stranke kot kolesarke hujša kot v obravnavani zadevi, saj je kolesarka javno cesto prečkala izven prehoda za pešce, poleg tega se pred prečkanjem ceste ni dovolj prepričala, da to lahko stori varno. Pa tudi vožnja voznice osebnega vozila ni bila v nasprotju s predpisi, trčenja pa ni mogla preprečiti. V obravnavani zadevi pa je bila protipredpisna tudi vožnja zavarovanke tožene stranke, ki bi lahko nesrečo preprečila, če bi vozila s hitrostjo 17 km/h. Glede na navedeno je bil tudi delež odgovornosti tožnice v zadevi II Ips 556/2006 večji, kot je v obravnavani zadevi.

10Glede s strani tožeče stranke zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v zvezi z vabljenjem tožeče stranke na ogled, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb postopka ni podana. Ogled, opravljen s strani izvedenca, ni namenjen temu, da bi tožeča stranka na njem navajala dejstva ali predlagala dokaze. Ne gre namreč za ogled, ki ga kot procesno dejanje opravi sodišče. Ogled napravi izvedenec za to, da lahko izdela izvedensko mnenje. Stranka pa ima nato pravico, da se do mnenja opredeli oziroma nanj poda pripombe. Tako je tožeča stranka tudi ravnala (podala pripombe zoper mnenje), izvedenec pa se je do teh pripomb opredelil ob zaslišanju na naroku. Tožeči stranki tako ni bila odvzeta možnost obravnavanja zaradi nevabljenja na ogled.

11Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče M. B., ki naj bi prišel na kraj po nesreči. Pritožba tožeče stranke ne pojasni, kaj naj bi slišala ta priča glede tega, kar je povedala zavarovanka toženke o tem, kako naj bi prišlo do nesreče. Zato ni mogoče presoditi, ali je bila ta priča predlagana glede relevantnih dejstev ali ne oziroma katerega dejstva zaradi neizvedbe tega dokaza sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo ali naj bi ga pomanjkljivo ugotovilo. Dejstvo, da je imela zavarovanka tožene stranke v avtu dva majhna otroka, ki sta bila nervozna, zaradi česar se je odločila, da ne gre v trgovino, ki jo je nameravala obiskati, pa je ugotovilo sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedbe zavarovanke tožene stranke.

12Je pa sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi višine odškodnine tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zaradi posledic prometne nesreče v funkcionalnem smislu čuti zatezanje v področju brazgotinskega tkiva na notranji strani levih meč, zlasti pri hoji navkreber, pa tudi po daljši in napornejši hoji in večjih obremenitvah, bolečine v predelu udarnine desne ritnice pri daljšem sedenju in težave pri nošenju visokih pet. Tožnica ima razmeroma pogoste glavobole (ki so posledica lažjega pretresa možganov in potravmatske stresne motnje), težave s koncentracijo, kar vpliva na tožničine življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju primerov v sodni praksi (ki jih je upoštevalo tudi že sodišče prve stopnje, vendar na spodnji meji: II Dor 74/2012, II Ips 417/2010, pri čemer so bile za ZŽA prisojene 3,2 plače, vendar je bilo pri tožniku tam manj težav kot pri tožnici, II Ips 361/2010, višja odškodnina 5,2 plače, vendar tudi več težav) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do odškodnine iz tega naslova v znesku 4.000,00 EUR. Glede na soprispevek tožnice v višini 35%, je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova zvišalo za znesek 975,00 EUR. V ostalem delu (kolikor tožeča stranka zahteva zvišanje odškodnine iz tega naslova na znesek 5.500,00 EUR) pritožba tožeče stranke ni utemeljena, saj se tožeča stranka sklicuje na primere v sodni praksi, ki niso primerljivi. Pri zadevah pod opr. št. II Ips 91/2006 in II Ips 492/2004 gre za drugačno vrsto poškodb in posledic, zato ta dva primera nista primerljiva z obravnavanim. V zadevi VSK 1022/2009 je tožeča stranka utrpela kot posledico tudi zavrto gibljivost v vratnem delu hrbtenice, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. V zadevi II Cp 2711/2012 je prav tako tožeča stranka imela težave z vratno hrbtenico in dvigovanjem težjih bremen, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. V zadevi II Cp 3204/2016 je šlo za večji obseg poškodb in posledic, zaradi tega je bila tudi prisojena višja odškodnina.

13Glede prevoznih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v času, ko je bila tožnica že v službi v L., ni upravičena do povrnitve prevoznih stroškov iz P., temveč zgolj do povrnitve stroškov javnega prevoza v L., saj je tožnica itak prišla v L. zaradi službe. Tožnica ne pojasni, kdaj je bil opravljen prevoz iz Kliničnega centra v L. do P. s strani njenega fanta in za kakšen strošek gre, ki naj bi ga sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, zato pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti takšne pritožbene navedbe. Tožnica je bila hospitalizirana v bolnici dva dni, pritožbeno sodišče pa v tožbenih trditvah ne najde datuma 25.12.2013 in z njim povezanega prevoznega stroška, ko naj bi tožnico domov odpeljal njen fant.

14Glede akontacije dohodnine od izgube na dohodku v višini 25% je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnica tožbenega zahtevka v tej smeri ni postavila, zaradi česar so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tem neutemeljene.

15Glede zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnica obrestnega dela zahtevka glede zneska 180,20 EUR (doplačilo zdravstvenih storitev) ni obrazložila. Enako velja glede obrestnega dela zahtevka od izgube na dohodku. Ne zadošča, da je tožnica v dokaz stroška oziroma izgube na plači predložila račun z datumom plačila 24.12.2013 oziroma plačilne liste, saj s predloženimi dokazi tožnica ne more nadomestiti manjkajočih trditev glede nastopa zamude. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska v tožbi uveljavljanih premoženjskih in nepremoženjskih škod pa je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je treba uporabiti tudi 943. člen OZ, saj pri obveznem zavarovanju v prometu zamuda zavarovalnice nastane že, ko upnik ustno ali pisno zahteva od zavarovalnice, da izpolni obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Ker je zavarovalnica odškodninski zahtevek tožnice pred pravdo prejela že dne 12.5.2014 (v svoji navedbah pa se ni sklicevala na to, da bi ji bil dan kakšen dodatni izpolnitveni rok), tečejo zakonske zamudne obresti od tega dne dalje in ne šele od poteka 14 dnevnega roka. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska 7.603,71 EUR priznalo od 12.5.2014 dalje.

16Glede pravdnih stroškov tožnica utemeljeno navaja, da je kot potreben pravdni strošek treba šteti strošek nagrade za odškodninski zahtevek, ki je bil pred pravdo vložen na toženo stranko. Pritožbeno sodišče je iz tega naslova tako tožnici priznalo znesek 294,75 EUR (0,75 x 393,00 EUR) v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT) po tar. št. 2200 in 2202 v zvezi z opombo 3 tretjega dela Tarife, ki določa, da če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tarifnih številkah od 2200 do 2202, se polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Vštetje se opravi glede na vrednost predmeta v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje pa tožnici utemeljeno ni priznalo stroškov nagrade za pritožbo zoper sklep o višini nagrade izvedencu K., saj so bili ti stroški pravnomočno zavrnjeni že s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 659/2017, z dne 20.3.2017. Prav tako sodišče prve stopnje tožnici pravilno ni priznalo stroška za izdelavo izvedenskega mnenja A. z dne 20.1.2017 (A61), ki ga je izdelal izven pravde, saj tega stroška tožnica v stroškovniku niti ni priglasila, priglasila je le strošek izvedenin po sklepih sodišča, kamor pa mnenje, izdelano izven pravde, ne sodi. Toženki je sodišče prve stopnje pravilno priznalo kilometrino za prihod na naroke in ogled, saj je tožena stranka v stroškovniku pojasnila, da ima pooblaščenka tožene stranke pisarno v N., le pošta pa se zaradi organizacije dela pošilja v L. Tožeča stranka tako v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče toženki lahko priznalo le potne stroške za LPP.

17Glede na navedeno je delno utemeljena le pritožba tožeče stranke, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo v delu, kot je bilo predhodno pojasnjeno in zato na podlagi določbe 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka. V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

19Zaradi delne spremembe višine prisojene odškodnine, je pritožbeno sodišče izračunalo nov uspeh pravdnih strank. Po temelju je tožnica uspela s 65%, po višini pa z 72%, v povprečju torej z 68,5%. Tožničini stroški po odmeri sodišča prve stopnje, korigirani s strani pritožbenega sodišča, znašajo 2.859,70 EUR, ponderirano z uspehom 1.958,89 EUR, stroški tožene stranke pa 1.007,32 EUR ali ponderirano 317,30 EUR. Po pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki še 1.641,59 EUR stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. odst. 154. člena ZPP).

20Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo (pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje na 15%), ji je tožena stranka na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške: nagrado za pritožbeni postopek 388,80 EUR, materialne izdatke 20,00 EUR, 22% DDV 89,93 EUR, sodno takso za pritožbo 315,00 EUR. Stroški odgovora na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča niso bili potrebni. Glede na pritožbeni uspeh je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 122,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.