VSL Sodba I Cp 1607/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41142/2017 z dne 15. 5. 2017 v veljavi tako, da sta toženca dolžna tožnici v osmih dneh nerazdelno plačati znesek 144,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 do plačila ter znesek 132,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 do plačila. Tožencema je naložilo, da morata v osmih dneh nerazdelno plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 238,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za plačilo.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila prvo tožena stranka (v nadaljevanju toženec), ki uvodoma poudarja, da je sodišče kršilo temeljna načela in pravila postopka in zagrešilo bistveno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v dopolnitvi tožbe ni podala nobenih pravnorelevantnih trditev in ni z ničemer obrazložila temelja zahtevka. Ker gre za spor majhne vrednosti, bi to vsekakor morala, na kar je toženec izrecno opozoril v odgovoru na tožbo in tudi na naroku uveljavljal kršitev v tej zvezi. V prvi vlogi bi tožnica lahko podajala nove navedbe le kot odgovor na navedbe toženca v njegovem odgovoru na tožbo, ne pa da je v tej vlogi v celoti pojasnjevala svoj zahtevek. Tudi vse dokaze bi tožnica morala predložiti že v tožbi oziroma dopolnitvi tožbe in ne šele v zadnji pripravljalni vlogi. Tožnica v dopolnitvi tožbe ni navedla nobenih dejstev, navedla je le, katere dokumente prilaga. ZPP in sodna praksa sta jasna. Tožnica bi morala v tožbi navesti vsa pravnorelevantna dejstva, pri čemer je ona tista, ki nosi trditveno breme glede dejstev, na katere opira svoj zahtevek. Trditev tudi ni mogoče nadomeščati z dokazi, ki so namenjeni zgolj ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih dejstev. Sodišče prepoznih navedb in dokazov ne bi smelo upoštevati in že zato tožbeni zahtevek zavrniti. Pomembno je tudi, da je bil mladoletni otrok pravdnih strank s pravnomočno sodbo zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo drugo toženi stranki, toženec pa je dolžan za njegovo preživljanje plačevati preživnino, ki je bila določena od 8. 5. 2015 dalje, torej tudi za čas, ko sta bila izdana oziroma sta zapadla v plačilo vtoževana računa. V preživnino so zajeti vsi življenjski stroški, vključno z oskrbnino za vrtec in se plačilo vrtca sedaj ne more naprtiti tožencu. Če računi niso bili poravnani, je za to lahko odgovorna kvečjemu toženka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici in drugo toženi stranki. Na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti¹, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker je v nasprotju z določbami 451. in 452. člena ZPP upoštevalo tožničina dejstva in dokaze, ki niso bila navedena oziroma predlagani v tožbi (451. člen ZPP), ampak šele v pripravljalni vlogi, v kateri pa bi lahko tožnica le odgovarjala na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP).

7Z navedenim toženec uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP², ki je v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog.

8Neutemeljena je pritožbena trditev, da toženec ni dolžan plačati oskrbnine za vrtec za mesec september in oktober 2015, ker je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 149/2015 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2381/2016 z dne 19. 10.2016 določena preživnina za mladoletnega sina A., v katero so zajeti tudi stroški vrtca, in jo toženec toženki redno plačuje. Pravilno je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da toženčeva obveznost plačila oskrbnine temelji na Pogodbi o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca iz maja 2012, v kateri sta se oba toženca zavezala, da bosta tožnici redno poravnavala mesečno izstavljene račune za oskrbnino. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da preživninska obveznost staršev do otrok (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) ne vpliva na pogodbena razmerja med starši in tretjimi osebami.

9Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

¹ V sporih majhne vrednosti veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti.
² Tudi sam v pritožbi navaja, da je „naslovno sodišče kršilo temeljna načela in pravila postopka in je podana bistvena kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe“.