VSM Sodba III Kp 29308/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, stroški zagovornika obdolženega po členu 97/I Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.C. spoznalo za krivega: pod točko I/1 izreka storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 za katerega mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, pod točko I/2 izreka storitve istega kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 za katerega mu je določilo kazen 7 mesecev zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 1 leto zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od 28. 6. 2018 od 18.50 ure dalje. Po členu 70.a KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo varnostni ukrep obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo, oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, pri čemer se izvrševanje ukrepa ustavi najkasneje, ko obdolženec v zdravstvenem zavodu prestane čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Obdolžencu se čas, prestan v zavodu, všteje v čas prestajanja kazni. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanca S.H. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški obdolženčevega zagovornika, odvetnika M.H., pa bremenijo proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije, zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in izrečenem varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma mu izreče krajšo zaporno kazen in varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženega, ki se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja, prav tako pa ne s čim je sodišče prve stopnje kršilo Ustavo Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

5Zagovornik obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ustrezno ocenilo, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja.

6Bistvo pritožbe je v trditvi, da je izpovedba oškodovanke D.L. neverodostojna ter da obdolžencu ni dokazano kaznivo dejanje nasilništva, saj izvedenec ni ugotovil, da bi se obdolženec ob nasilnih dejanjih na kakršenkoli način izživljal, kaznivo dejanje na škodo S.H. obdolžencu ni dokazano, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe, prav tako pa obdolženec pri svojem ravnanju ni ravnal naklepno, saj je pri obeh kaznivih dejanjih bil neprišteven in ne bistveno zmanjšano prišteven.

7Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč glede kaznivega dejanja na škodo D.L. sledilo njeni izpovedbi, s katero je obdolženca v celoti obremenila, ko je povedala, da je naenkrat začutila udarec s pestjo v zatilje oziroma glavo, začela je kričati in klicati mamo na pomoč, takrat pa jo je obdolženi prijel od zadaj, jo dvignil in z glavo udarjal v nosilec znaka, ki označuje avtobusno postajo, tako da je padla na tla in za nekaj trenutkov izgubila zavest. Ko je prišla na kraj dogodka mama, ji je obdolženi rekel, da je to storil, ker sta zadnjič na sodišču lagali. Izpovedbo oškodovanke je potrdila njena mama M.L., ki je slišala, da jo hčerka kliče, ko je šla ven in jo je obdolženi videl, je oškodovanko spustil. Videla pa je, da je obdolženi oškodovanko boksal v glavo, nato pa je ležala na tleh, ko ga je vprašala zakaj je to storil, je rekel, da zato, ker sta lagali na sodišču. Tudi soseda J.D. je slišala krike in ko je pogledala proti L. je videla, da se je obdolženi sklanjal nad oškodovanko, ko pa je prišla njena mama, je obdolženi odšel vstran, mama pa je šla do njega in sta se nekaj pogovarjala. Obdolženca se zaradi navedenega početja bojijo, razen tega normalno ne morejo živeti, saj hodi okoli njihove hiše. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot prepričljivo in ni našlo nobenega razloga, da ji ne bi verjelo in da bi obdolženca po nepotrebnem obremenjevala, pri oceni njene izpovedbe pa je pravilno upoštevalo, da je določene nedoslednosti pri njeni izpovedbi pripisati dejstvu, da je bila oškodovanka zaradi dejanja obdolženca v šoku, kar pa ne pomeni, da obdolženega po krivem obremenjuje. Obdolženi je namreč z oškodovanko grdo ravnal, jo pretepal in jo s tem spravljal v podrejen položaj, saj se je znašla v stiski in nemoči, obdolženca pa se tudi boji, kot je povedala, saj je bila objekt njegovega nasilja, ko se je spravil nad njo z izrazitim izživljanjem, prenehal pa šele po posredovanju M.L. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da sta oškodovanka in njena mama obdolženca po krivem obremenili, ne more biti uspešna, saj izpovedbo M.L. izpostavlja napačno, pri tem pa prezre, da je slednja povedala, da sicer napada od začetka ni videla, videla pa je, da je obdolženi oškodovanko boksal v glavo, ko je ta ležala na tleh. Sodišče prve stopnje pa je pravilno sledilo izpovedbi oškodovankine mame, saj je ni moč oceniti kot neverodostojno glede na to, da je z njeno izpovedbo potrjena izpovedba oškodovanke, ki jo je prav tako potrdila priča J.D., ki je videla, kako se je obdolženi sklanjal nad oškodovanko, pred tem pa je slišala krike. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolženi z navedenim ravnanjem na škodo D.L. izpolnil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja, ko zaključuje, da je dejanje storil tudi z izrazitim izživljanjem, saj je oškodovanka postala objekt njegovega nasilja, ko je z njo grdo ravnal in jo pretepal. Zato pritožba zagovornika, ki trdi, da ni šlo za izživljanje, ni utemeljena.

8Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ki trdi, da kaznivo dejanje na škodo oškodovanca S.H. obdolžencu ni dokazano. Kljub temu, da na kraju dejanja dne 4. 5. 2018 ob 11.15 uri, obdolženega, oškodovanec niti priče niso prepoznale je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, glede na vse izvedene dokaze, da je navedeno kaznivo dejanje obdolžencu dokazano, saj so vsi kot napadalca opisali isto osebo. Obdolženec je namreč kritičnega dne napadel oškodovanca od zadaj tako, da ga je močno udaril v ledveni del, nato pa odšel iz kraja dejanja, oškodovančeva žena pa je videla, da je mož sključen, vendar se je obdolženca bala, zato ni šla za njim. Tudi priča N.R. je videla, da je moški, ki je bil oblečen v temno zeleno jopico s kapuco udaril oškodovanca. Da je napadalec bil oblečen tako, kot je opisala R., so povedale vse priče, ki so ga kritičnega dne videle kot storilca napada na oškodovanca. Prodajalka B.Š. pa je povedala, da je v trgovino prišel moški, ki je imel oblečeno jopico temno zelene barve s kapuco, da je nakup potekal normalno, videla pa je, da je imel v denarnici bel listek na katerem je bilo napisano ime D.C. kar je povedala tudi policistom, ki so prišli na kraj dejanja. Na podlagi vsega navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča sklenjen krog indicev, ki dokazujejo, da je oškodovanca H. kritičnega dne napadel prav obdolženi, kar kaže tudi sam način storitve kaznivega dejanja, ko je oškodovanca napadel od zadaj, kot je to storil tudi pri dejanju na škodo D.L. Da je oškodovanec S.H. kritične dne utrpel lahko telesno poškodbo izhaja iz medicinske dokumentacije in ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Zato zagovornik, ki meni, da obdolžencu kaznivo dejanje na škodo H. ni dokazano in pri tem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen, saj okoliščina, da obdolženca nihče ni videl v obraz, ne potrjuje, da kaznivega dejanja ni storil. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno zaključilo, da je na podlagi izvedenih dokazov krog indicev sklenjen do te mere, da ni nobenega dvoma, da je storilec kaznivega dejanja, na škodo S.H., obdolženi.

9Ker je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno zaključilo, da je obe kaznivi dejanji storil obdolženi na način, kot se mu očita in s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tako iz prvega kot iz drugega odstavka 296. člena KZ-1, obe dejanji pa v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, pritožba, ki trdi, da ni šlo za izživljanje in zato ne za nasilno ravnanje obdolženca, ni utemeljena. Glede obdolženčeve prištevnosti, ki jo prav tako graja zagovornik, je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke prim. A.P., ki je v svojem mnenju ugotovil, da obdolženec ne boleha za duševno motnjo v smislu psihoze, ampak gre za osebno motenost in sicer shizoidno paranoidno osebnostno motnjo z občasnimi psihotičnimi dekompenzacijami, zaradi česar je njegovo vedenje, mišljenje in čustvovanje povezano s težavami v odnosih s soljudmi in družbo. Pri obdolžencu gre za osebnostno motnjo tipa borderline, ne pa za duševno motnjo, ampak stanje, ki ga lahko občasno dezintegrira kratkotrajna motnja - psihoza. Glede na ugotovitve izvedenca sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obdolženi v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj bil bistveno zmanjšano prišteven in da pri obdolžencu pride v poštev le zdravljenje v zavodu zaprtega tipa, ki ga predlaga izvedenec dr. P. Takšnemu izvedenskemu mnenju je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, saj je ugotovilo, da je strokovno ter podrobno obrazloženo, zato ga je tudi v celoti sprejelo ter pravilno zaključilo, da bistveno zmanjšana prištevnost, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da se je obdolženec kljub bistveno zmanjšani prištevnosti pri obeh kaznivih dejanjih v celoti zavedal, da je takšno njegovo ravnanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, protipravno in da počne nekaj, kar ne bi smel, oziroma ni prav, saj je bil za podobna ravnanja že kaznovan, vendar je obe kaznivi dejanji kljub temu hotel storiti, ter je ravnal z direktnim naklepom. Da je tak zaključek sodišča prve stopnje pravilen nenazadnje kaže tudi obdolženčevo obnašanje pri samih kaznivih dejanjih, ko je pri dejanju na škodo D.L. povedal, da se je po dejanju umaknil, ker ob cesti ne moreš nekoga dolgo pretepati, prav tako pa se je izmuznil po storitvi kaznivega dejanja na škodo S.H., obe dejanji pa storil na način, kot se mu očita, in kot je to pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje. Z njimi pa je tudi ovržena pritožbena trditev, da obdolženi ni storil kaznivega dejanja nasilništva, zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in ne morejo omajati tehtnih razlogov sodišča prve stopnje v tej smeri.

10Glede na navedeno in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

11Zagovornik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni kazni in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja, saj se zavzema za zdravljenje na prostosti, zato ker je zagovornik prepričan, da obdolženi ob rednem jemanju zdravil ne bo predstavljal nevarnosti za okolico. Takšna zavzemanja zagovornika pa nimajo podlage v ugotovitvah izvedenca prim. P., ki predlaga zdravljenje obdolženca v zavodu zaprtega tipa. Sodišče prve stopnje pa je takšnemu predlogu izvedenca sledilo, saj gre za strokovno mnenje in predlog, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo predlogu izvedenca. Zato zgolj prepričanje zagovornika, da bi za obdolženca prišel v poštev tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti ob rednem jemanju zdravil, ni zadostno za spremembo izrečenega varnostnega ukrepa, ki bo obdolžencu zagotovil potrebno zdravljenje kot ga je predlagal izvedenec v zavodu zaprtega tipa, s čemer se bo odpravila tudi nevarnost ponavljanja tovrstnih obdolženčevih dejanj.

12Zato se zavzemanje zagovornika za skrajšanje izrečene zaporne kazni, ki je ostalo neobrazloženo, pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu za posamezno kaznivo dejanje določilo ustrezni zaporni kazni, ter skladno z določilom člena 53/II-3 KZ-1 obdolžencu izreklo primerno enotno zaporno kazen enega leta. Po oceni pritožbenega sodišča bo namreč izrečena enotna zaporna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

13Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

14Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški postavljenega zagovornika, odvetnika M.H. pa bremenijo proračun (člen 97/I ZKP).