VSL Sklep II Ip 2370/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo.

2Sklep izpodbija upnik po svojih pooblaščenih iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep spremeni tako, da se ugodi upnikovemu predlogu za določitev sodnih penalov oziroma podredno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo, da sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah o določitvi nujne poti N 5/2009 z dne 26. 4. 2017 nasprotni udeleženki oziroma dolžnici ne nalaga nobene nedenarne obveznosti. Odločitev sodišča je nezakonita, saj iz sklepa o dovolitvi nujne poti že po sami naravi stvari izhaja, da mora dolžnica, ki je lastnica nepremičnine ID znak X 000 omogočiti uporabo nujne poti v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak parcela X 000/1 in 000/2, zdaj nepremičnine ID znak X 000/3. Izvršilni naslov dolžnici nalaga obveznost, in sicer dopustitev predmetne nujne poti, upnik pa je tudi že izpolnil vse obveznosti po sklepu o določitvi nujne poti in izplačal denarno nadomestilo v znesku 2.324,00 EUR ter stroške postopka v znesku 964,24 EUR. Sicer pa sodišče glede odločitve, da ne gre za nedenarno terjatev, ni navedlo konkretnih razlogov in zato sklepa ni mogoče preizkusiti. V 4. točki obrazložitve navaja le, da iz predloženega izvršilnega naslova ne izhaja nedenarna terjatev, kar pa ne zadošča standardu obrazloženosti odločitve. Sodišče se tudi ni opredelilo do samih navedb upnika, da ima dolžnica na podlagi sklepa o določitvi nujne poti dolžnost, da dopusti uporabo nujne poti za potrebe hoje in vožnje z vsemi vozili v breme služeče nepremičnine in popolnoma neutemeljeno zaključilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za določitev sodnih penalov. V konkretnem primeru gre za nedenarno obveznost, ki jo lahko dopusti le dolžnica osebno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj navedenega ne šteje za nedenarno obveznost in sklepa ni mogoče preizkusiti ter je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

5Institut sodnih penalov daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni nedenarne obveznosti, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, zahteva, da sodišče dolžniku določi dodaten rok za izpolnitev, če pa dolžnik v tem roku ne izpolni obveznosti pa, da sodišče dolžniku naloži, da bo moral od tega dne dalje plačati določeno vsoto denarja za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude. Podlaga instituta sodnih penalov je 269. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 212. člen ZIZ. Sodni penali so instrument pritiska na dolžnika, ki ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene v pravnomočni sodni odločbi, ki mora imeti lastnost izvršilnega naslova. Po 17. členu ZIZ izvršilni naslov predstavlja izvršljiva sodna odločba, po 19. členu ZIZ pa je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Po določbi 21. člena ZIZ pa je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga sodišče določi v sklepu o izvršbi. Sodišče pri odločanju o zahtevi za določitev sodnih penalov tako presoja, ali so podane vse predpostavke za določitev sodnih penalov, v nobenem primeru pa ne presoja pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodne odločbe, iz katere naj bi izhajala dolžnikova nedenarna obveznost.

6V izvršilnem postopku, kakor tudi v postopku določitve sodnih penalov, je potrebno upoštevati načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je bilo o utemeljenosti upnikovega zahtevka že pravnomočno odločeno v predhodnem postopku, s sodno odločbo pa je sodišče upniku nudilo pravno varstvo določene vsebine. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da iz izvršilnega naslova – sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah N 5/2009 z dne 24. 4. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2357/2017 z dne 24. 1. 2018 izhaja le določitev trase nujne poti, način njene uporabe ter višino denarnega nadomestila, medtem ko izvršilni naslov nasprotni udeleženki oziroma dolžnici ne nalaga nobene nedenarne obveznosti in posledično tudi ne določa roka za njeno izpolnitev. Zaključilo je, da ker iz predloženega izvršilnega naslova ne izhaja nedenarna terjatev upnika do dolžnice, niso izpolnjeni zakonski pogoji za določitev sodnih penalov in je zato predlog upnika kot neutemeljenega zavrnilo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe upnika, da je sklep sodišča prve stopnje neobrazložen in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da upnikov predlog za določitev sodnih penalov ni utemeljen iz razloga, ker iz izvršilnega naslova ne izhaja obveznost dolžnice k izpolnitvi upnikove nedenarne obveznosti. Takšen zaključek je v celoti preverljiv, razlogi so jasno navedeni in omogočajo preizkus sodne odločbe.

8Nujna pot je po ureditvi v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) stvarna služnost, ki se ustanovi prisilno s sklepom nepravdnega sodišča, ki je konstitutivne narave. S pravnomočnostjo sklepa o ustanovitvi nujne poti pridobi upravičenec upravičenja, ki ustrezajo vsebini stvarne služnosti. Služnostni upravičenec tako prične nujno pot uporabljati s pravnomočnostjo sklepa o določitvi nujne poti, če pa se lastnik služečega zemljišča temu upira, lahko služnostni upravičenec zoper njenega zahteva izvršbo, vendar le, če je oblikovalnemu izreku sklepa o ustanovitvi nujne poti dodan tudi sam dajatveni izrek o zavezi lastnika dopustiti uporabo v dovoljenem obsegu. Dajatvenega izreka pa izvršilni naslov v konkretni zadevi ne vsebuje, kar pomeni, da je konkretni izvršilni naslov oblikovalne narave in ne nalaga dolžnici nobene obveznosti. Z omenjenim izvršilnim naslovom je zgolj opisana nujna pot v korist upnika ter določeno denarno nadomestilo za uporabo nujne poti, medtem ko dolžnici glede na to, da dajatvenega izreka o zavezi lastnice dopustiti uporabo v dovoljenem obsegu, ne nalaga. Zato upnik svojega varstva v izvršilnem postopku ne more doseči z vložitvijo predloga za določitev sodnih penalov, temveč lahko zahteva ustrezno varstvo s konfesorno tožbo po določbi 212. člena SPZ.¹ Sodba, izdana na podlagi konfesorne tožbe pa predstavlja izvršilni naslov tako za samo izvršbo, kot za določitev sodnih penalov.

9Obligatorna vsebina sklepa o ustanovitvi nujne poti je v skladu z določbo drugega odstavka 145. člena Zakona o nepravdnem postopku le natančna določitev trase in načina uporabe nujne poti ter višine denarnega nadomestila. Od predlagateljevega zahtevka pa je odvisno, ali poleg obligatorne vsebine v svojem predlogu pri nepravdnem sodišču predlaga tudi dajatveni zahtevek o dovolitvi uporabe poti, zaradi katerega v primeru preprečevanja uporabe poti odpade potreba po konfesorni tožbi. Vrhovno sodišča RS je v svoji odločbi II Ips 332/2015 z dne 23. 3. 2017 že zavzelo stališče, da nepravdno sodišče po predlogu upnika poleg določene ustanovljene nujne poti odloči tudi o lastnikovi dolžnosti dopustiti vzpostavitev konkretno opredeljenega stanja v naravi in način vzpostavitve ter tak sklep predstavlja primeren izvršilni naslov za določitev sodnih penalov. Če pa takšnega predloga predlagatelja v nepravdnem postopku ni in nepravdno sodišče o tem ne odloči, je tožba upravičenca zoper lastnika zemljišča z zahtevkom na dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve možna le s konfesorno tožbo.

10Ker konkretni izvršilni naslov ne vsebuje dajatvenega izreka o zavezi lastnika dopustiti uporabo v dovoljenem obsegu, ne predstavlja primernega izvršilnega naslov v skladu z 21. členom ZIZ, saj v njem ni naveden obseg in čas izpolnitve obveznosti in tako niso izpolnjeni pogoji za izrek določitve sodnih penalov zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita, upnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Upnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.