VSL Sklep Cst 557/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je o prodaji premoženja dolžnika – oprema, naprava in drobni inventar v D., ki je razvidna iz popisa osnovnih sredstev, ki je priloga tega sklepa, odločilo tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, izhodišča cena se določi v višini 82.508,87 EUR, varščina pa v višini 8.250,89 EUR.

2Zoper navedeni sklep se je upnica pravočasno pritožila. Navaja, da pomeni izpodbijani sklep kršitev temeljnih načel stečajnega postopka. Popis opreme, naprav in drobnega inventarja je objavljen v samostojnem dokumentu nepopolno, kot tabela brez vsakršnega spremnega pojasnila, predloga upravitelja ali kakršnekoli obrazložitve, tabela nima niti naslova in je takšna objava uradnega dokumenta popolnoma netransparentna in nejasna. Glede na sklep Višjega sodišča bi moral biti ta popis sestavni del sklepa o prodaji. Vrednost premičnega premoženja 82.508,87 EUR je v neskladju s knjigovodsko vrednostjo iz otvoritvenega poročila – 96.999,00 EUR, enaka je tudi v rednem poročilu z dne 30. 7. 2018. Upravitelj torej opreme iz nepojasnjenih razlogov ne prodaja v celoti. Ker mnenje ločitvenega upnika nosi datum 2. 10. 2017, bi morala upravitelj in sodišče glede na spremenjeno vrednost ponovno pridobiti mnenje ločitvenega upnika, saj se je spremenila vrednost izhodiščne cene pri prodaji premičnin iz 41.254,44 EUR na 82.508,87 EUR, kar pomeni bistveno spremembo prodajnih pogojev. Po 327. členu ZFPPIPP bi moral upravitelj tudi pridobiti oceno vrednosti za to stečajno maso, pri čemer bi moral upoštevati tudi, da gre za opremo, naprave in drobni inventar, ki so poslovna celota hotela D. Ocena v višini 82.508,87 EUR pa je tudi bistveno podvrednotena in ne ustreza dejanskemu stanju. Oprema namreč v naravi predstavlja nedeljivo poslovno celoto, ki jo je stečajni dolžnik nabavil v letu 2007 v vrednosti 650.000,00 EUR, ob izvedbi rubeža v januarju 2017 pa je FURS opremo ocenil na 200.000 EUR. Sploh niso podani pogoji za uporabo posebnih pravil o prodaji premoženja iz 346. člena ZFPPIPP. Vrednosti so bistveno prenizke in pomenijo bistveno oškodovanje stečajne mase, kar pomeni oškodovanje vseh upnikov v postopku stečajnega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Res je, da je popis osnovnih sredstev objavljen kot samostojen dokument, ni pa pripet k izpodbijanemu sklepu. Vendar pa iz sklepa jasno izhaja, da je ta popis sredstev priloga izpodbijanega sklepa (ta priloga je bila objavljena takoj za izpodbijanim sklepom), kar po oceni višjega sodišča povsem zadostuje za popolnost izreka izpodbijanega sklepa. Dejstvo, da ta popis ne nosi naslova, na pravilnost odločitve ne more vplivati. Bolj logično bi seveda bilo, kot je nakazalo višje sodišče že v razveljavitvenem sklepu z dne 3. 4. 2018, da bi bilo oboje le v enem dokumentu in bi tako bil ta popis dejansko priloga izpodbijanega sklepa. Vendar pa samo to, da je ta popis objavljen posebej, na pravilnost sklepa ne vpliva. Tudi pritožnica je očitno popis osnovnih sredstev brez težav našla in se o tem tudi izjavila.

5Pritožnica ima prav, ko navaja, da se očitno ne prodaja vsa oprema, ki je upoštevana v otvoritvenem poročilu in v zadnjem rednem poročilu, vendar pa pri tem spregleda, da iz posodobljenega seznama preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen 5. 3. 2018 (PD 371) izhaja, da je Občina L. prijavila izločitveno pravico na določeni opremi, ki pa jo je upravitelj prerekal in je upnik v zvezi s tem začel pravdo za ugotovitev izločitvene pravice. V takih primerih pa prodaja premoženja do odločitve v pravdnem postopku ni dovoljena (tretji odstavek 330. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

6Sodišče prve stopnje je po prejemu predloga upravitelja za prodajo premoženja z dne 2. 10. 2017 le-tega poslalo v izjavo enemu od ločitvenih upnikov tega premoženja (iz prej navedenega posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je upnikov za ločitveno pravico na tem premoženju več, pri čemer pa višje sodišče tudi ugotavlja, da predlog upravitelja sploh ni vseboval nikakršnih podatkov o ločitvenih upnikih na tem premoženju, kar bi bilo nujno za nemoten in pravilen potek postopka, sploh takrat, ko je na istem premoženju več ločitvenih upnikov, pri čemer pa bi moral predlog za prodajo vsebovati tudi poplačilni vrstni red ločitvenih upnikov zaradi ugotovitve, kateremu je treba sploh poslati predlog za prodajo v mnenje oziroma soglasje). Upnik je na upraviteljev predlog odgovoril z vlogo z dne 12. 10. 2017, v katerem pa se ni strinjal s predlaganim polovičnim znižanjem knjigovodske vrednosti premoženja. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju ločitvenega upnika in izhodiščno ceno določilo v celotni knjigovodski vrednosti prodajanih osnovnih sredstev. Pozvani ločitveni upnik je torej svoje mnenje podal, pritožnica kot ločitvena upnica na premoženju, ki ni predmet obravnavane prodaje, pa niti nima interesa za pritoževanje glede dolžnosti pridobitve mnenja ločitvenega upnika, tudi ne glede tega, da je bilo mnenje podano že 2. 10. 2017. Gre namreč za pravico ločitvenega upnika na tem premoženju, ne pa pritožnice (primerjaj 345. člen ZFPPIPP).

7Pritožnica nadalje tudi zatrjuje, da gre pri prodajani opremi za poslovno celoto. Višje sodišče ugotavlja, da pri prodajanih osnovnih sredstvih ne gre za poslovno celoto v smislu 343. člena ZFPPIPP. Poslovna celota so namreč stvari in druge premoženjske pravice, ki predstavljajo opravljanje podjema, temu kriteriju pa sama osnovna sredstva ne zadostujejo, saj gre zgolj za stvari, ne pa tudi za podjem. Stvari se tudi ne prodajajo kot nedeljiva poslovna celota. Pri tem se vsa osnovna sredstva niti ne prodajajo, prodaja pa se ta oprema samostojno in ne skupaj z nepremičnino. Iz popisa teh osnovnih sredstev pa je tudi razvidno, da gre za premoženje iz 346. člena ZFPPIPP, saj gre za rabljeno opremo (3. točka prvega odstavka 346. člena ZFPPIPP). Vrednost posamezne stvari je tudi manjša od 15.000,00 EUR in pritožnica česa drugega niti ne zatrjuje. Svoje mnenje o višji vrednosti stvari temelji na nabavni vrednosti opreme v letu 2007, in to na skupni vrednosti te opreme. Oprema pa se kot celota ne prodaja, saj se niti ne prodaja vsa oprema. Da bi bila posamezna prodajana stvar vredna več kot 15.000,00 EUR, pa pritožnica ne zatrjuje.

8Za prodajo takega premoženja se ne uporabljajo določila drugega odstavka 327. člena ZFPPIPP, po katerih mora oceno vrednosti premoženja izdelati pooblaščeni ocenjevalec za tisto vrsto premoženja, ki je predmet ocene. To je namreč izrecno določeno v 1. točki drugega odstavka 346. člena ZFPPIPP, po katerem vrednost takega premoženja oceni upravitelj. Zgolj s pavšalnimi navedbami pa pritožnica ni uspela izpodbiti upraviteljeve ocene vrednosti. Dokazila o oceni FURSA pritožnica niti ni predložila, poleg tega pa tudi ocena FURSA ne predstavlja ocene pooblaščenega ocenjevalca vrednosti. Svojega stališča o bistveno prenizkih ocenjenih vrednostih pa pritožnica tudi z ničemer ne utemelji in o tem ne predloži nikakršnih dokazov. S tako pavšalnimi navedbami, ki predstavljajo le dvom v pravilnost ocene, ki pa ni utemeljen z ničemer, pa upraviteljeve ocene ne more omajati.

9Prav tako pritožnica z ničemer ne utemelji, kako naj bi prodaja prizadela njen premoženjski interes. Na tem premoženju namreč sama ločitvene pravice nima, tako da njena terjatev iz tega premoženja vsekakor ne bo plačana.

10Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje tako pritožnica ni uspela izpodbiti. Pri tem višje sodišče ponovno poudarja, da so njene navedbe glede vrednosti prodajanih osnovnih sredstev zgolj pavšalne in z ničemer podprte. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.