VSK Sklep I Cp 261/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zapuščinski postopek prekine in se dedinjo C. M. napoti na pravdo zaradi dokazovanja pravice včlanitve v agrarno skupnost G. (I. točka izreka); da je dedinja C. M. dolžna v roku 30 dni po prejemu tega sklepa sprožiti pravdo z vložitvijo ustrezne tožbe (II. točka izreka); da se bo zapuščinski postopek nadaljeval po pravnomočno končani pravdi (III. točka izreka) in da se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in dokončala ne glede na zahtevek, glede katerega je sodišče dedinjo napotilo na pravdo, če slednja ne bo v določenem roku ravnala po tem sklepu sodišča (IV. točka izreka tega sklepa).

2Zoper sklep se pritožuje dedinja C. M. iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da na podlagi drugega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju: ZPVAS) dedič deduje premoženjske pravice iz naslova članstva. Dedujejo se namreč premoženje in pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po prej veljavnih predpisih. Sodišče prve stopnje je zato z razlago, da je predmet ZPVAS vračilo premoženjskih pravic iz naslova članstva, zožilo pravice, ki jih zakonodajalec podeljuje z zakonom in s tem bistveno poseglo v pravni položaj pritožnice. Prav tako vprašanje dedovanja po ZPVAS ni vezano na dejstvo, ali je imel dedič pravico včlanitve v agrarno skupnost, temveč na dejstvo, ali je njen član. Ne dedič K. S., ne dedinja C. M., nista člana agrarne skupnosti in imata zato izenačen položaj; pravica obeh, da postaneta člana agrarne skupnosti, pa je enako verjetna. Sodišče zato ne bi smelo šteti, da je pravica dedinje C. M. manj verjetna zgolj zato, ker je pravico do članstva v agrarni skupnosti K. S. podedoval od očeta M. S., dediča in člana agrarne skupnosti po njegovem očetu S. S.. Pa tudi sicer bi pritožnica v primeru vložitve tožbe, in v kolikor bi z zahtevkom uspela, razpolagala zgolj s sodbo, v kateri bi pisalo, da ima pravico do včlanitve, kar pa ni bistveno za odločitev v konkretni zadevi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Držijo pritožbene navedbe, da so predmet vračila po ZPVAS premoženjske pravice, ki so bile članom agrarnih skupnosti oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po Zakonu o agrarnih skupnosti iz leta 1947, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnostih iz leta 1965 in drugih predpisih izdanih po 15. maju 1945 (prvi odstavek 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZPVAS). Posledično so te iste premoženjske pravice na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPVAS tudi predmet vračila pravnim naslednikom članov agrarnih skupnosti. Štejejo se namreč za naknadno najdeno premoženje pokojnega člana agrarne skupnosti in se njihovo dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Sodišče prve stopnje je resda v izpodbijanemu sklepu z navedbo premoženjske pravice „iz naslova članstva“ nedosledno povzelo citirano zakonsko določbo drugega odstavka 8. člena ZPVAS, vendar pa zgolj zaradi tega pritožnici niso bile „zožene“ pravice, ki ji pripadajo po ZPVAS ali drugem zakonu; pritožba pa tudi ne konkretizira, na kakšen način naj bi bilo s tem poseženo v pravni položaj pritožnice oziroma katera njena pravica naj bi bila s tem prikrajšana. Zgolj zaradi tega torej izpodbijani sklep ni nepravilen in nezakonit.

5Pritožba ima tudi prav, da je vprašanje dedovanja premoženjskih pravic po ZPVAS vezano na dejstvo, ali je dedič član agrarne skupnosti in ne na dejstvo, ali ima dedič zgolj pravico do včlanitve v agrarno skupnost¹. Namen ZPVAS je namreč v tem, da bi premoženjske pravice pridobil tisti od dedičev, ki jih potrebuje in jih bo dejansko koristil. Prav iz tega razloga je sodna praksa že zavzela stališče, da v primeru, ko pravila agrarne skupnosti nimajo ustreznega objektivnega kriterija izbire za vstop v članstvo ali pri odločanju o sprejemu v članstvo ne ravnajo v skladu s tem, potrebno dediču omogočiti pravno varstvo. Vsak od potencialnih dedičev mora torej imeti možnost, da v sodnem postopku doseže vključitev v agrarno skupnost².

6Ker je pritožnica v zapuščinski zadevi zatrjevala, da ji ni bila omogočena včlanitev v agrarno skupnost G. (zapisnik zapuščinske obravnave z dne 12. 2. 2018, list. št. 55 spisa), iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da agrarna skupnost G. o prošnji pritožnice za včlanitev v agrarno skupnost (brez navedbe utemeljenega razloga) ne bo odločala (list. št. 46 spisa), je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je zaradi zagotovitve možnosti dedovanja zapuščinski postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo z vložitvijo ustreznega zahtevka za včlanitev v agrarno skupnost G. (1. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 210. člena ZD).

7V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene trditve, da sta pravici obeh potencialnih dedičev (pritožnice in dediča K. S.) enako verjetni, saj je pritožnica na zapuščinski obravnavi sama zahtevala, da se zapuščinski postopek prekine in se jo zaradi zagotovitve možnosti včlanitve v agrarno skupnost napoti na pravdo. Temu pa je sodišče prve stopnje, glede na že pojasnjeno, tudi pravilno sledilo. V nasprotnem primeru bi lahko postopek zgolj nadaljevalo in bi - glede na dejstvo, da nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti - o dedovanju odločilo ob smiselni uporabi določb 50. člena³ Zakona o agrarnih skupnosti (v nadaljevanju: ZAgrS), o čemer sta bila oba potencialna dediča na zapuščinski obravnavi tudi izrecno poučena.

8Dedinji (pritožnici) je torej bila dana možnost, da v pravdnem postopku doseže včlanitev v agrarno skupnost, zato je tudi odveč pritožbeno polemiziranje, da v primeru uspeha v tej pravdi njen položaj ne bi bil spremenjen oziroma ne bi vplival na odločitev v zapuščinski zadevi. Predmetni zapuščinski postopek je namreč z izpodbijanim sklepom prekinjen do pravnomočne odločitve o zahtevku pritožnice v pravdnem postopku, v primeru ugodilne sodbe pa bi imela pritožnica možnost v zapuščinskem postopku dedovati naknadno najdeno premoženje zapustnika, česar sicer ne bi mogla. V kolikor pa takšen postopek pritožnica v postavljenem roku ne bo začela, bo sodišče prve stopnje predmetni zapuščinski postopek nadaljevalo in ga tudi dokončalo ne glede na zahtevek, v zvezi s katerim je bila pritožnica napotena na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD).

9Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

10Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

¹ Premoženjske pravice v naravi namreč deduje tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (drugi odstavek 8. člena ZPVAS).
² Prim. VSK sklep Cp 1077/2010 in VSK sodba Cp 373/2013.
³ V primeru odsotnosti sporazumne izbire dediča bi za dedovanje prišel v poštev dedič, ki ima stalno prebivališče na območju občine, kjer leži agrarna skupnost, torej dedič K. S..