VSM Sodba II Kp 40040/2011

I. Pritožbama zagovornikov obdolžene A. Š. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči:

Obdolženo A. Š. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi),

se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e,

ker je v času od marca 2011 do 11. 10. 2011 med Mariborom in Grajeno pri Ptuju drugega naklepoma napeljevala k storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika, za katerega se sme po zakonu izreči do 5 let zapora na ta način, da je:

1. med marcem 2011 in 1. 7. 2011 večkrat zahtevala od D. K., da naj najde ljudi, ki bi G. in M. V. prisilili, da bi izročila 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, pri tem pa bi na G. V. „pritisnili preko otroka“ ter zahtevala, da naj se D. K. poveže zaradi izsiljevanja z osebo iz Slovenske Bistrice s telefonsko številko , rekla pa mu je še, da bi bilo dobro, če bi se V. kaj zgodilo, da se njunega otroka ugrabi pred šolo, svojo zahtevo pa je podkrepila s tem, da mu je povedala, da je za pritisk na V. že najela nekoga iz Ljubljane, plačala 8.000,00 EUR, vendar ni bilo nič;

2. dne 4. 10. 2011 na terasi restavracije hotela City zahtevala od tajnega delavca policije (v nadaljevanju TDP), da izterja od G. in M. V. 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, pri tem pa mu rekla, da mora biti to nesreča, in da pri tem „nje ni nikjer“, speljano pa mora biti „hinavsko“, zatem pa je TDP izročila slike zakoncev V. in mu pokazala hišo, v kateri stanuje družina V., mu opisala pot, po kateri se pride do hiše, pokazala pa mu je tudi šolo, kamor hodi V. hči ter kraj, kamor hodi M.V. na kavo, pri tem pa TDP rekla, da je ona „naročnik cigo“ in bi bilo najbolje, če bi M. V. „eliminirali“, da bi bil nesposoben ali nemočen, G. V. pa bi bila sama, „v šahu“ in bi bilo potem z njo lažje manipulirati, saj bi bila „stisnjena v kot“, zatem pa dne 11. 10. 2011 na terasi hotela City v Mariboru ponovno rekla TDP, da morajo dati V. narazen, da se nesreče dogajajo, izvedeno pa mora biti na „hinavski način“,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika.

II. Po členu 96/I in členu 98/I Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka, nastali na prvi in drugi stopnji, iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžene in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanje h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1 in ji izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora ter obdolženki po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne stroške oškodovancev in nagrado ter izdatke njunega pooblaščenca.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika obdolžene, in sicer:

zagovornik L. Z. zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije, kazenskega zakonika, določb kazenskega postopka, zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

in

zagovornica M. V. zaradi kršitve Ustave, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obtožbo zavrne, oziroma jo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na predlog zagovornikov je bila seja pritožbenega sodišča opravljena v navzočnosti obdolžene in njenih zagovornikov, odvetnikov L. Z. in M. V. ter višje državne tožilke.

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5Zagovornika obdolžene v pritožbah navajata, da obdolženki očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP. V opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja namreč pogrešata tako abstraktni kot tudi konkreten opis ravnanja obdolženke, ki bi izpolnjeval oziroma vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja. Pritožbi navajata, da so zakonski znaki iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja izsiljevanja iz prvega odstavka 213. člena KZ-1 naslednji: - da posameznik zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo, koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, ti znaki pa morajo biti zajeti oziroma opisani v konkretnem opisu dejanja v izreku napadene sodbe, takšnega opisa pa napadena sodba ne vsebuje, saj v izreku ni navedeno „da naj bi obdolženki šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist“. Po navedbah pritožnikov tako konkretni opis obdolženki očitanega ravnanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe, zato ker ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ne predstavlja kaznivega dejanja. Ker pa je sodišče prve stopnje obdolženko kljub temu spoznalo za krivo, je s tem kršilo tudi člen 28 Ustave Republike Slovenije.

6Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbama obeh zagovornikov, saj ugotavlja, da obdolženki očitano dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje nekritično povzelo v izrek napadene sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja iz prvega odstavka 213. člena KZ-1. Opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja mora namreč zajemati vse njegove zakonske znake na ravni konkretnega dejanskega stanu, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitosti. Vsebina posameznega dejstva konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja, določenega z zakonom, kar pomeni, da je za razlago znaka kaznivega dejanja mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim dejanskim stanom vsebinsko določno ujemajo, pri čemer gre tudi za vprašanje ustavno skladne razlage z vidika zahtev iz prvega odstavka 28. člena Ustave, na katerega se sklicujeta pritožbi. Tako je dejansko sodišče prve stopnje glede na to, da v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja niso navedeni vsi njegovi zakoniti znaki, obdolženko spoznalo za krivo za nekaj, kar ni kaznivo, kar zadošča že, če v opisu manjka samo en znak kaznivega dejanja.

7Prvi odstavek 213. člena KZ-1 določa, „kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, se kaznuje z zaporom do petih let“. Obdolženki očitano kaznivo dejanje oziroma njegov opis, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, pa vseh zahtevanih zakonskih znakov ne vsebuje. Tako v opisu manjka: „kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist....“ , kar uveljavljata tudi obe pritožbi, ki sta po oceni pritožbenega sodišča v tej smeri utemeljeni in je zato sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanje kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov in zato ni kaznivo dejanje, in kršilo 28. člen Ustave, po katerem nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo.

8Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbama, da obdolženki očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, je ugotavljalo tudi ali morda dejanje, kot se očita obdolženki, ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ta preizkus je pokazal, da tak opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje niti znakov kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 310 KZ-1, saj bi lahko eventualno šlo za dejanje iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, torej za izterjavo dolga, kar pa izključuje v izreku zatrjevana trditev o protipravni premoženjski koristi, kar pa dolg ni.

9Pritožbeno sodišče pa je razen navedenega ugotavljalo ali morda opis obdolženki očitanega ravnanja ne vsebuje zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja ter pri tem ni moglo mimo vsebine kazenskih ovadb, ki jih je zoper obdolženo podal D. K. in na katere posebej opozarja pritožba, ko navaja, da iz vsebine ovadb izhaja prijava kaznivega dejanja samovoljnosti, ne pa kaznivega dejanja izsiljevanja. Prav na podlagi vloženih ovadb sta tožilstvo in sodišče policiji dovolila oziroma odredila izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolženo.

10Pri tem pritožbeno sodišče mora pritrditi navedbam zagovornika glede vsebine ovadb, na katere se sklicuje in iz katerih tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razbrati, da je D. K. podal zoper obdolženo ovadbo zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, saj iz nje prej izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti iz četrtega odstavka 310. člena KZ-1, kot to navajata pritožbi. Obdolžena je namreč potem, ko je ugotovila, da podjetje A. d.o.o. nima takšne vrednosti, kot stanovanji, ki jih je izročila zakoncema V., od K. zahtevala, da najde ljudi, ki naj V. prisilijo, da ji vrneta denar v višini, kot je bila z njihove strani ogoljufana. Tak opis pa je tudi tožilstvo povzelo v svoji odredbi za dovoljenje izvajanja ukrepa tajnega opazovanja na podlagi petega odstavka 149.a člena ZKP z dne 9. 9. 2011, ko je zapisalo, da je Š. izrazila željo, da K. najde nekoga, ki bi V. prisilil k vrnitvi denarja v protivrednosti stanovanj, kar pa nikakor ne kaže na kaznivo dejanje izsiljevanja iz prvega odstavka 213. člena KZ-1. Pri tem pa ni prezreti, da opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 310. člena KZ-1 med drugim določa o samovoljnem vzetju „svoje pravice ali pravice, za katero misli, da mu pripada...“. Prav zaradi kvalifikacije kaznivega dejanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 so lahko bili odrejeni ukrepi iz členov 155.a in 159.a ZKP. V kolikor bi namreč bilo dejanje, ki ga je K. prijavil policiji, pravilno kvalificirano kot kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1, zoper obdolženo ne bi bilo dopustno odrediti prikritih preiskovalnih ukrepov. Da je tudi predkazenski postopek potekal v smeri obstoja utemeljenih razlogov za sum prav zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 pa nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve odredbe sodišča z dne 9. 9. 2011 Pp 10/2011, kot to pravilno navaja zagovornik v pritožbi. Nenazadnje je prav zaradi navedenega očitno tudi tožilka imela težave pri sestavljanju obtožnice, iz katere ni razbrati niti kaznivega dejanja izsiljevanja iz člena 213/I KZ-1, niti samovoljnosti iz člena 310/IV KZ-1. Iz vsebine povzetega ravnanja obdolženke, kot je opisano v obtožnici, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v izrek napadene sodbe je sicer razbrati, da gre za protipravno premoženjsko korist, hkrati pa, da je obdolžena zahtevala od TDP, da izterja od oškodovancev protipravno premoženjsko korist, kar glede na besedo „izterja“ sicer kaže na kaznivo dejanje samovoljnosti, ki ga pa izključuje prav navedba protipravne premoženjske koristi, kar izterjava dolga ni, kar pa je odločilno, saj prav ta navedba opredeljuje kaznivo dejanje samovoljnosti. Zato pritožbeno sodišče ni imelo podlage za razveljavitev napadene sodbe, saj v opis dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe, v ponovljenem postopku ne bi bilo mogoče poseči. Ob presojanju pritožb obeh zagovornikov je zato lahko pritožbeno sodišče obdolženko le oprostilo obtožbe.

11Pritožbeno sodišče pa le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolžene, da gre v obravnavani zadevi v bistvu za dve kaznivi dejanji, ki sta opisani v točki 1 in 2 izreka napadene sodbe, navaja, da so takšne pritožbene navedbe zmotne. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se obdolženki v pravni kvalifikaciji očita zgolj eno kaznivo dejanje iz člena 213/I v zvezi s členom 37/II KZ-1, kot ga je tudi kvalificiralo tožilstvo in za katerega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov, kot je že navedeno.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov obdolžene glede kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obdolženko po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1.

13Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji je posledica oprostilne sodbe (člen 96/I in člen 98/I ZKP).