VSM Sodba II Kp 22618/2015

I. Pritožbi zagovornika obdolženega K.N. in Z.G. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi Z.G. je dolžan plačati sodno takso v višini 252,00 EUR, obdolženega K.N. pa se plačila sodne takse oprosti.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega K.N. in obdolženega Z.G. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena ter v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 sta bili obdolženima izrečeni pogojni obsodbi, v kateri je bila vsakemu obdolženemu za prvo kaznivo dejanje določena kazen 1 leto in 3 mesece zapora ter za drugo kazen 3 mesece zapora, nakar je bila vsakemu določena enotna kazen 1 leto in 5 mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. K temu jima je bil po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 določen še posebni pogoj, po katerem sta obdolžena dolžna solidarno vrniti oškodovani gospodarski družbi I. S. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, znesek 9.489,30 EUR, sicer jima je lahko tudi v tem primeru zgornja kazen izrečena. Navedeni gospodarski družbi je bil po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 9.133,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obdolženca pa morata po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati sodno takso in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, medtem ko sta bila vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščena. Hkrati je bila zoper obdolženega Z.G. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne obdolženčeve izdatke kot za nagrado in potrebne izdatke obdolženčevega zagovornika pa je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 22618/2015.

2Zoper sodbo, v njenem obsodilnem delu, sta se pritožila zagovornik obdolženega K.N. in zagovornik obdolženega Z.G., prvi se je pritožil, kot je iz zapisal, iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega Z.G. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču, enako kot predhodnik, predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega K.N. uvodoma opozarja, da je bila znotraj roka iz prvega odstavka 366. člena ZKP vložena še njena dopolnitev, ki je bila zaradi pravočasnosti s pritožbo enotno obravnavana. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno še, da so bili izpodbojni razlogi v pritožbi individualno določeni šele v pritožbeni obrazložitvi kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kot zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5Glede prve pritožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do dejstev iz pravnomočno zaključene zadeve II K 6814/2011, na katero se je obramba skozi postopek tudi sklicevala. Razen tega so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ko je sodišče na eni strani verjelo obdolženemu, ko je povedal, da ni verjel, da bi lahko T.V. pridobila ustrezna denarna sredstva zaradi sklenitve leasing posla z leasingodajalcem in hkrati ugotovilo, da je kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe storil z direktnim naklepom. Podobno velja še glede okoliščine, kdo je dejansko podpisal N.G., ko ugotovitve sodišča prve stopnje o obdolžencu kot avtorju nima podlage v izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca grafologa.

6Kršitev ni podana. Pri zadnjih dveh navedbah ne gre za nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, temveč za dokazno oceno v zvezi z obdolženčevo voljo in podpisom na listini, s katero se pritožnik očitno ne strinja. Predmet pritožbenega nasprotovanja se v tem delu pritožbene obrazložitve nanaša na dokazanost kaznivega dejanja in ne na uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Glede prve navedbe pa je treba izhajati iz opisa odločilnih dejstev v izreku te sodbe in ne iz opisa odločilnih dejstev po izreku sodbe v drugi kazenski zadevi. Čeprav sta predmeta po nekaterih udeležencih in delno po vsebini povezana, sta po vrsti še vedno toliko različna, da sta lahko bila neodvisno obravnavana ter da ju v posledici v odločilnih dejstvih iz ene in druge zadeve skozi opredeljevanja v konkretni sodbi ni bilo treba združevati. Smisel ustrezne obrazloženosti posamezne sodbe je namreč v izraženem odnosu sodišča do predmeta obtožbe v njegovi dejanski in pravni razsežnosti. Prvo določa opis dejanja z odločilnimi dejstvi v izreku sodbe, do katerih se je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih sodbe brez izjeme opredelilo, s čemer je zgornji odnos v celoti izrazilo. Med drugim še, ko je ocenjevalo izpovedbo priče R.F., pri čemer je na 19. strani sodbi razumljivo obrazložilo dokazni pomen sodbe iz druge kazenske zadeve in zlasti, zakaj je štelo, da sta do denarja prišla oba obdolženca. S tem je bilo jasno povedano, da kaznivega dejanja ni zgolj eden od obdolžencev (v tem primeru obdolženi Z.G.), ampak oba skupaj, čeprav sta to z medsebojnim obremenjevanjem v zagovorih zanikala.

7S pritožbeno oceno, da "niso podani zakonski znaki po obtožnem aktu obeh očitanih kaznivih dejanj", pritožnik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ni podana. Dejanji po obeh delih izreka sodbe v konkretnem opisu ustrezata zakonskima opisoma kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin kot izhajata iz citiranih zakonskih določb, vključno s tistimi o sostorilstvu in nadaljevanem kaznivem dejanju.

8Pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, po kateri bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil obdolženi pravnomočno oproščen obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 na škodo obdolženega Z.G., zategadelj po naravi stvari pri obravnavanih kaznivih dejanjih ni mogel sodelovati. Nesoglasja med njima so se namreč pojavila že pri prodaji prvega avtomobila, ko je obdolženi Z.G. neresnično trdil, da je denar od prodaje izročil A.G.. Razen tega je obdolženi Z.G. v drugi zadevi kot oškodovanec navajal dejstva, po katerih je deloval sam, kar navedeno sodelovanje dodatno izključuje, kot ga izključuje splošna življenjska izkušnja, ko se po prvotnem neuspehu sodelovanja običajno ne nadaljuje. Glede drugega kaznivega dejanja pa ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo podlage v priloženih listinah, ne v ugotovitvah izvedenca grafologa in ne v izpovedbi priče T.V., po kateri je mogoče ugotoviti, da je bilo ponarejanje listin bližje obdolženemu Z.G., ki je priči povedal, da lahko on vse uredi, kar je nenazadnje po pritožbeni oceni tudi storil.

9S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnik prezre obdolženčev zagovor, po katerem se je sodelovanje z obdolženim Z.G. kljub trenju glede izročene kupnine pri prodaji prvega avtomobila nadaljevalo. Prezrta je bila še izpovedba priče A.G., ko je povedal, da je bilo vozilo znamke BMW 335 dejansko od obdolženega, kar pomeni, da so se stvari začele pri njem in ne šele pri obdolženem Z.G.. S tem je obdolženčev sostorilski prispevek pri prvem kaznivem dejanju nedvomen, kot je nedvomno, da je bilo to kaznivo dejanje in druga iz točke I izreka sodbe dokončana z izplačilom kupnine za avtomobil in ne po njenem dvigu z bančnega računa. Trenja med obdolženima glede tega so zato neodločilna ter v posledici nobenega izmed obdolženih ne razbremenjujejo. Tudi po izpovedbi obdolženega Z.G. v drugi kazenski zadevi in tudi po splošni življenjski izkušnji, ki jo ravno zgoraj omenjeni obdolženčev zagovor, v delu, ko je povedal, da sta bili naslednji dve prodaji avtomobila hkrati namenjeni poravnavi dolga iz prve prodaje, nedvomno potrjuje.

10V nadaljevanju pritožbeno sodišče pritrjuje še dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe, pri čemer glede na pritožbeno obrazložitev opozarja, da je treba izhajati iz obdolženčevega ravnanja po opisu dejanja, ko obdolženi ponarejenih listin ni izdelal oziroma pravih listin spreminjal, temveč jih je izročil obdolženemu Z.G., kar je ta v svojem zagovoru potrdil. Listine po sebi takšnega obdolženčevega ravnanja ne izključujejo, kot ga ne izključuje izvedensko mnenje izvedenca grafologa, ki se o nadaljnjem izročanju ponarejenih listin ni izjavljal. Glede na to, in ker izročitev listin po obdolžencu ne izhaja zgolj iz zagovora obdolženega Z.G., pač pa tudi po izpovedbah prič T.V. in A.G., je bilo treba pritožnika še v tem delu zavrniti.

11Odločba o kazenski sankciji, po pritožniku konkretno (obrazloženo) ni bila grajana, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in vsebini ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter da je zato v njegovo korist ne gre spreminjati.

12Zagovornik obdolženega Z.G. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v delu, ko pravi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in so ti v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu. V razlogih sodbe so namreč izpovedbe prič zgolj povzete, brez da bi bile v nadaljevanju ocenjene. To je pomembno, ker se izpovedbe medsebojno razlikujejo, in ker niso skladne z vsebino listin oziroma vsebino zapisnikov v spisu.

13Kršitev ni podana. Glede na razumljive razloge sodbe pritožbena obrazložitev ni točna, medtem ko gre pri zatrjevani protispisnosti za nekaj drugega od tistega iz pritožbene obrazložitve. Tedaj v razlogih sodbe vsebina listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ni pravilno povzeta oziroma je drugačna od njihove dejanske vsebine. Tega v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, temveč je po pritožnikovem sklicevanju na razlike razumeti, da ima v mislih vsebinska razhajanja med posameznimi dokazi, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga, ki ga v nadaljevanju prav tako uveljavlja.

14V tej zvezi v pritožbeni obrazložitvi najprej pravi, da je edini, ki je obdolženega dejansko obremenjeval, le obdolženi K.N., ki sebe na ta način razbremenjuje. Pomembno je tudi, da je obdolženi sam sebe spravil v kazenski postopek, ko je prijavil, da je bil predmet izsiljevanja in da potemtakem s tistimi, ki so to počeli, ni mogel sodelovati. Razen tega obdolženčevo spravljanje drugih v zmoto kot izvršitveno ravnanje po nobenem dokazu ni bilo izkazano. Domnevnih kupcev in prodajalcev ni poznal, na bankah je deloval z izrabo dotedanjih poslovnih zvez, s ponarejenimi listinami ni bil povezan, prispeli denar pa je izročal upravičencu. Povzeto še velja v primeru zadnjega avtomobila tembolj, ker so se v prodajo vmešali policisti, s katerimi je obdolženi sodeloval. Končno, v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden niti en dokaz, po katerem je obdolženi vedel, da so bile predložene listine ponarejene, temveč so bili izvedeni dokazi, po katerih so te listine prihajale od obdolženega K.N.. Končno, izpovedbe priče T.V., glede urejanja leasinga, kljub neizpolnjenim pogojem, ni bila pravilno ocenjena, saj obdolženi s tem ni nakazoval na nobena protipravna ravnanja, ampak le na to, da bo, kot že mnogokrat v svoji pretekli poslovni praksi, uspešno zaključil vse postopke v zvezi s pridobitvijo leasinga.

15Da je do sodelovanja med obdolženima prišlo in da se je to, kljub trenju nadaljevalo, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ko je odgovarjalo na podobne navedbe zagovornika obdolženega K.N., vendar z drugega zornega kota. Pri tem je res, da je obravnavano dogajanje potekalo od tega obdolženega in res je, da sta se obdolženca pri prodaji prvega avtomobila sprla. Toda predmet spora je bila izročitev denarja, ki je "izginil" v spornih okoliščinah, in ki ga je bilo treba skozi nadaljnje prodaje avtomobilov nadomestiti. Sodelovanje med obdolženima se tako tudi po presoji pritožbenega sodišča izkaže za izkustveno sprejemljivo, čeprav bi naj bil obdolženi po drugi stani predmet izsiljevanja ali natančneje kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena KZ-1, ki pa obdolženemu K.N. ni bilo dokazano.

16Obdolženčevo ravnanje na bankah v objektivnem smislu ni zanikano niti v pritožbeni obrazložitvi, medtem ko je glede njegove tedanje zavesti opozoriti, da po razumljivih razlogih sodbe ugotovitve sodišča prve stopnje ne temelje zgolj na določnem zagovoru obdolženega K.N., ampak še na izpovedbah prič A. G., T. V. in B. O.. Pri tem je zlasti pomembno, da je druga priča pri kaznivem dejanju pod točo I/2 izreka sodbe nastopala kot leasingojemalec avtomobila, pri kaznivem dejanju pod točko I/3 izreka sodbe pa kot lastnik drugega, prav tako dragega avtomobila. Njena izpovedba, ki ji pritožnik nasprotuje s pripisovanjem drugačnega konteksta, dejansko pove veliko več in je za obdolženega tudi po presoji pritožbenega sodišča zelo obremenjujoča. Jasno v tem primeru je še, da če je bila obdolženemu dokazana zavest spravljanja drugih v zmoto s predložitvijo ponarejenih listin, da mu je bilo zadnje dejstvo znano in hkrati kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe zanesljivo dokazano.

17Pritožbeno sodišče na koncu pritrjuje še dokazni oceni sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko I/3 izreka sodbe. Res je, da so se v zadevo vključili policisti ter jo v splošnem presekali. Toda v tej zvezi ne sme ostati prezrta izpovedba priče D. P., po kateri so policisti tako ravnali po prijavi drugega kaznivega dejanja in ne morebiti obravnavanega, ki bi ga obdolženi s prijavo poskusil preprečiti ter še, da je bilo to dejanje z nakazilom denarja na račun obdolženčeve gospodarske družbe še pred posredovanjem policistov dokončano.

18Pritožbeno sodišče je podobno kot v primeru pritožbe zagovornika obdolženega K. N. preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da izbrana kazenska sankcija po vrsti in vsebini ni čezmerna ter da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ocenilo vse okoliščine, ki so njeno odmero določale. Glede na to zgornje odločbe tudi v korist tega obdolženega ni spreminjalo.

19Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega K.N. in zagovornika obdolženega Z.G. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji za obdolženega Z.G. na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7113, 71113 ter 7132 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje. Odločba o stroških pritožbenega postopka za obdolženega K.N. pa temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je prav tako posledica obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.