VSK Sklep I Cpg 155/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljan, COVL, opr. št. VL 22125/2015 z dne 3.3.2015 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 10.873,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude do plačila.

2Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Predlagala je tudi, da se v primeru vrnitve zadeve v novo sojenje odredi novo glavno obravnavo pred drugim sodnikom.

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o določljivosti višine plačila pri gospodarskih pogodbah. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja obličnosti. Za veljavnost pogodbe zadostuje, da je bila sklenjena v ustni obliki, pa četudi na konkludenten način. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tej zvezi pritožba opozarja na nasprotujoča si stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče ne ugotovi in se ne opredeli glede pravne narave Pisma o nameri. Vsebina dogovora je bila očitno točno taka, kot jo kažejo dejanja strank in je skladna z zapisanim v Pismu o nameri. Če je sodišče menilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, bi moralo tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na dopolnitev. Pritožba nadalje opozarja na vsebino določenih e-sporočil in izpovedi strank oziroma prič, ki kažejo, da sta stranki sklenili konkretno pogodbeno razmerje in da se tožena stranka zaveda, da je dolžna tožeči stranki plačati dogovorjene provizije. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje dolžno razkriti svoja pravna naziranja in omogočiti strankam, da lahko učinkovito uresničujejo svojo ustavno pravico do enakega varstva. Sodišče prve stopnje je to načelo kršilo.

4Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

6Nobenega dvoma ni bilo, da sta pravdni stranki 3.3.2014 sklenili Pismo o nameri, s katerim sta opredelili, kakšni so njuni nameni in cilji glede sklenitve pogodbe o prevzemu programske podpore, razvoja in programske opreme za zdravstveni in knjigovodski del v okviru domov za ostarele. Tožeča stranka, ki je dotlej izvajala programsko podporo poslovnih procesov na tem področju, tega ni več zmogla zagotavljati na ažuren in primeren način, spričo česar sta pogodbeni stranki sklenili omenjeno Pismo o nameri, katerega cilj je bil postaviti izhodišča za nadaljnja pogajanja med strankama o tem, da bi tožena stranka (ki je razpolagala z zadostnimi resursi, ki so omogočali zagotavljanje razvoja in podpore programske opreme za domove za ostarele v skladu z veljavno zakonodajo) od tožeče stranke prevzela omenjeno dejavnost. Pritožbeno sodišče na tem mestu soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v tem pismu dovolj jasno opredelili zgolj namene in cilje glede sklenitve zavezujoče pogodbe in določili potek postopka, ki bo pripeljal do njene sklenitve. V tej zvezi sta v omenjenem Pismu o nameri natančno dogovorili tudi (bodočo) ceno za omenjeni prenos (delitev prihodkov, ki se nanašajo na razvoj in podporo programski opremi, ki podpira knjigovodski ter zdravstveni del domov za ostarele, s katerim je imela tožeča stranka sklenjene pogodbe o nudenju storitev), in sicer (potem, ko posel prevzame tožena stranka) v smeri, da bo tožena stranka od celotne prejete vzdrževalnine (ki jo bo od domov prejemala tožena stranka) od zdravstvenega dela programske podpore za prva tri leta pripadalo 50%, za četrto leto pa 30%, od knjigovodskega dela pa za prva tri leta 50%, za četrto in peto leto pa 30%¹. Pogodbenika sta se v Pismu o nameri tudi dogovorila, da bosta najkasneje v enem mesecu zaključila pogajanja na podlagi tega pisma (pri čemer se iz opravičljivih razlogov ta rok lahko podaljša).

7Sodišče prve stopnje, ki je izvedlo obširen dokazni postopek na prvi stopnji, je po presoji izvedenega dokaznega gradiva presodilo, da pogodbeni stranki pogodbe na podlagi omenjenega Pisma o nameri nista sklenili, zato tožeča stranka ni upravičena do iztoževanih denarnih zneskov (iz naslova določenega deleža v Pismu o nameri od vzdrževalnin, ki jih je od prevzema programske podpore v štiriintridesetih domovih za ostarele zaslužila tožena stranka) na pogodbeni podlagi². Vendar pa pritožbeno sodišče, upoštevaje argumentirane pritožbene navedbe, ocenjuje, da sprejeta dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene, kar pomeni, da je v konkretnem primeru podana kršitev določb 8. člena ZPP, torej kršitev, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sprejeta dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni logično vzdržna, razumna in dosledna, upoštevaje ob tem, da je pravilnost metode iz 8. člena ZPP izpolnjena, če je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično – sintetična³.

8Volja za sklenitev ustne pogodbe se lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali drugačnim (konkludentnim) ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pogodbeni stranki še pred sklenitvijo Pisma o nameri skupaj obiskovali domove za starejše občane in jih seznanjali s skorajšnjo zamenjavo oziroma prenosom informacijskega vzdrževanja s tožeče stranke na toženo stranko, pri čemer je do teh zamenjav kasneje dejansko prišlo pri štiriintridesetih domovih za starejše občane. Pred tem pa je tožeča stranka (pretežno v juniju in juliju 2014) s temi domovi sklenila anekse k obstoječim pogodbam o sodelovanju (priloge A3, A25 – A62), iz katerih jasno izhaja, da bo tožeča stranka svojo dejavnost (oblikovanje in vzdrževanje informacijskega sistema naročnika) v letu 2014 prenesla na toženo stranko, spričo česar je med tožečo stranko in posameznimi naročniki (34) prišlo do sporazumne prekinitve pogodbenega razmerja (in je bilo novo pogodbeno razmerje na tem področju nato sklenjeno med toženo stranko in omenjenimi naročniki). Pri pošiljanju omenjenih aneksov in skrbi za njihove podpise je ves čas aktivno sodelovala tudi tožena stranka. Vse to kaže na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri štiriintridesetih domovih za starejše občane dejansko prišlo do prenosa informacijskega vzdrževanja knjigovodskega in zdravstvene dela s tožeče stranke na toženo stranko. Vendar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (temelječ na pogodbeni podlagi), ker je ocenilo, da pravdni stranki nista ničesar aktivno ukrenili v smeri sklenitve dogovora glede cene, to je glede delitve prihodkov (razen tega, da je tožeča stranka dostavila toženi stranki sporne račune, na katerih temelji tožbeni zahtevek).

9Pritožba na tem mestu pravilno opozarja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni razumna in dosledna, saj je sodišče prve stopnje pri njenem oblikovanju postopalo metodološko površno. V tej zvezi sodišče druge stopnje izrecno opozarja: iz elektronskega sporočila z dne 10.2.2015 direktorice tožene stranke direktorju tožeče stranke izhaja, da naj bi tožeča stranka po končanih prenosih dobivala dogovorjeno provizijo. Da glede dogovorjenega plačila vzdrževalnine med strankama (kot je bilo to predvideno v Pismu o nameri) ni bilo spora, izhaja tudi iz elektronskega sporočila S. V. direktorju tožeče stranke z dne 15.10.2014 in 12.11.2014, pa tudi iz dopisov direktorice tožene stranke z dne 17.2.2015 in 13.1.2015. Prav tako se to dejstvo dokaj jasno razkriva tudi iz izpovedb direktorice tožene stranke ter prič J. T. in M. T. (na kar v točki IV utemeljeno in konkretno opozarja obravnavana pritožba), pri čemer je tožena stranka odklanjala dogovorjeno plačilo delitve prihodkov iz razloga, ker je pri izvedbi prehodov – zlasti pri posodabljanju programske opreme in iskanju tehničnih rešitev – imela stroške (po standardnem ceniku), glede katerih sta se stranki dogovorili, da jih bo pokrila tožeča stranka⁴. V tej zvezi je tožena stranka v pobot uveljavljala tudi terjatev v višini 266.875,02 EUR (strošek prenosov za knjigovodski del v višini 137.212,94 EUR in strošek prenosov za socialno-zdravstveni del v višini 129.662,08 EUR).

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri v skladu z 8. členom ZPP vestno, skrbno, dosledno in celovito oceniti zbrano dokazno gradivo (in sprejeti dokazno oceno v skladu z postulati metode proste dokazne ocene), upoštevaje ob tem, da je višina tožbenega zahtevka vezana na delitev prihodkov (opredeljeno v točki 4.4. Pisma o nameri), ki jih je tožena stranka v relevantnem obdobju prejemala od naročnikov (34 domov za ostarele občane) za razvoj in vzdrževanje programske opreme, ki podpira knjigovodski oziroma zdravstveni del delovanja omejenih naročnikov. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje seveda upoštevati tudi postavljeni procesni pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 354. člena ZPP, upoštevaje ob tem opisano naravo kršitve, predvsem pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo veliko število personalnih dokazov (ki jih zato ne bo potrebno ponovno neposredno izvajati, kar pa za primer izvedbe pritožbene obravnave nujno ne velja), spričo česar razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje (upoštevaje ob tem, da se sodišče prve stopnje glede pobotnega ugovora sploh ni opredelilo) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in bo s tem hkrati zagotovljena učinkovita in popolna pravica strank do pritožbe). Pritožbeno sodišče je na tem mestu upoštevalo tudi merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), pri čemer je ugotovilo, da dosedanji potek postopka na prvi in drugi stopnji ne posega huje v pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Upoštevajoč neto zneske (brez DDV).
² Po oceni pritožbenega sodišča je treba to pogodbo opredeliti kot prodajo pravice po drugem odstavku 435. člena OZ.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 258/2003 z dne 13.11.2003 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 21/2016 z dne 15.3.2018.
⁴ En račun je tožeča stranka toženi stranki tudi plačala.