VSL Sodba I Cpg 347/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 285,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni izprazni nepremičnino – stanovanjsko stavbo št. 824 na naslovu P. (v nadaljevanju sporna nepremičnina), da jo prosto vseh oseb in stvari izroči v posest tožeči stranki (I. točka izreka) ter da tožeči stranki povrne 1.004,88 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo zahteva, da tožena stranka izprazni sporno nepremičnino in jo v roku 15 dni prosto oseb in stvari izroči tožeči stranki.

6Iz neizpodbijanih razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka z lizingodajalcem sklenila lizing pogodbo, katerega predmet je bila sporna nepremičnina, da je nato tožeča stranka za isto nepremičnino sklenila najemno pogodbo s toženo stranko, da je pogodba o lizingu prenehala, da se je nad tožečo stranko začel stečaj ter da je stečajni upravitelj tožeče stranke z dopisom odpovedal med pravdnima strankama sklenjeno najemno pogodbo.

7Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je najemna pogodba med pravdnima strankama nična, ker je tožeča stranka oddala nepremičnino v najem brez soglasja lizingodajalca, kot je bilo to zahtevano v lizing pogodbi.

8Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. V primeru, če da zakupnik (najemnik) v zakup (najem) vzeto stvar v podzakup (podnajem) brez dovoljenja zakupodajalca (najemodajalca), ko je to po zakonu ali po pogodbi potrebno, takšna pogodba ni nična, ampak ima v tem primeru zakupodajalec (najemodajalec) pravico, da odpove zakupno (najemno) pogodbo (607. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9Ne glede na ugotovljeno, pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je zahtevek utemeljen tudi na podlagi prvega odstavka 604. člena OZ v povezavi s 609. členom OZ. V zvezi s tem je pojasnilo, da ima pogodba o finančnem lizingu do trenutka, ko nastopi upravičenje lizingodajalca do odkupa predmeta lizinga, predvsem značilnost najemne oziroma zakupne pogodbe. Za podnajem oziroma podzakup pa je v 609. členu OZ izrecno predpisano, da preneha po samem zakonu, ko preneha najem oziroma zakup. V konkretnem primeru (in kar ni pritožbeno izpodbijano) je lizingodajalec dne 21. 9. 2015 tožeči stranki sporočil, da odstopa od pogodbe o finančnem lizingu in da od nje zahteva izročitev sporne nepremičnine. S tem pa je že po samem zakonu prenehalo podnajemno razmerje tožene stranke. Oziroma je prenehalo tudi zato, ker je sam stečajni upravitelj tožeče stranke dne 19. 3. 2015 toženi stranki odpovedal najemno pogodbo (kar tudi ni pritožbeno izpodbijano). Po prenehanju najema pa je po prvem odstavku 604. člena OZ najemnik (smiselno enako pa velja tudi za podnajemnika) dolžan v najem (podnajem) vzeto stvar vrniti. Seveda tistemu, od katerega jo je dobil v najem. Kar je bila v konkretnem primeru v razmerju do tožene stranke tožeča stranka.

10Nadalje pritožnica vztraja, da bi tožbo na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine glede na določbo 13. člena Pogodbe o finančnem lizingu lahko zahteval le lizingodajalec, vendar neutemeljeno. V 13. členu omenjene pogodbe je res predvideno, da če bi lizingojemalec (z ali brez soglasja lizingodajalca) omogočil tretji osebi uporabo predmeta lizinga, da v tem primeru lizigojemalec vse svoje pravice iz takega razmerja odstopa lizingodajalcu. Vendar iz navedb tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni prerekala, izhaja, da lizingodajalec ni imel volje, da bi on sam zahteval od tožene stranke izpraznitev in izročitev nepremičnine, temveč je bila njegova izrecna volja, da za to poskrbi tožena stranka. Takšna volja izhaja iz obvestila lizingodajalca toženi stranki z dne 25. 10. 2016, v katerem jo je pozval, naj nepremičnino nemudoma izprazni in izroči prosto oseb in stvari v posest stečajnemu upravitelju tožeče stranke (in ne njemu), pa tudi iz dopisa z dne 25. 10. 2016, kjer lizingodajalec tožečo stranko opozarja, da s toženo stranko ni v nikakršnem razmerju, in da od tožeče stranke (ne od tožene stranke) zahteva čimprejšnjo izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest. Evidentno je torej, da se lizingodajalec ni poslužil upravičenja po 13. členu Pogodbe o finančnem lizingu (zato tudi ni relevanten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega dela 13. člena pogodbe ni upoštevalo) in je vodenje postopka za izpraznitev in izročitev nepremičnine prepustil tožeči stranki, za kar ima tožeča stranka tudi sicer pravno podlago v prvem odstavku 604. člena OZ.

11Navedbe pritožnice, da je lizingodajalec privolil v oddajo hiše v podnajem, kar naj bi izhajalo iz danega soglasja za prijavo stalnega prebivališča, so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa neutemeljene, saj soglasja za prijavo stalnega prebivališča že pojmovno ni mogoče enačiti s soglasjem za oddajo nepremičnine v podnajem. Oziroma so tudi nerelevantne, saj v konkretnem primeru ni sporno, da je bila lizing pogodba odpovedana, s tem pa je pogodba o podnajemu (ne glede na to, ali je tožeča stranka imela soglasje za oddajo hiše v podnajem ali ne) prenehala in je posledično tožena stranka dolžna izprazniti in izročiti sporno nepremičnino.

12Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank. Dokaz z zaslišanjem strank v konkretnem primeru ni bil potreben, ker med pravdnima strankama ni bilo sporno nobeno tako dejstvo, ki bi ga bilo potrebno ugotavljati z njunim zaslišanjem. Katera naj bi bila ta dejstva niti pritožnica ne pojasni (tega tudi ni pojasnila v postopku na prvi stopnji, čeprav bi to morala storiti, prim. 236. člen v zvezi z 263. členom ZPP). Le trdi, da bi zaslišanja strank „bistveno pripomogla k razjasnitvi okoliščin sklepanja najemnih pogodb in razmerij med toženo in tožečo stranko ter tožečo stranko in lizingodajalcem“, kar pa je pavšalno in že zato neupoštevano.

13Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Naloženi znesek obsega nagrado za postopek s pritožbo v višini 229,5 EUR (500 točk, tar. št. 21/1 OT) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 4,59 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV.