VSL Sklep II Cp 810/2018

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencem prepovedalo posegati v posest tožnika na stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 1987 k. o. ..., ter na gospodarskem poslopju in kozolcu, ki stojita na parc. št. 1986/1 k. o. ..., še posebej se jim prepoveduje izklapljanje elektrike ter fizično in verbalno oviranje opravljanja vzdrževalnih del – zamenjave ostrešja in kritine na stanovanjski hiši ter tožencem naložilo tudi v bodoče vzdržati se takšnih in podobnih posegov v posest tožnika in plačilo 656,02 EUR stroškov postopka.

2Toženci so vložili vsak svojo laična pritožbo. Vsi enako opisujejo, kako je prišlo do sedanje posestne situacije. Menijo, da tožnik nikoli ni imel mirne posesti, saj je s fizičnimi obračuni in verbalno posegal in uveljavljal svojo moč nad njimi. Sodišče naj se informira o tem na Policijski postaji ... Prva toženka je zaradi tiranije tožnika obnemogla in ji druga dva toženca nudita pomoč. Predlagala je svoje zaslišanje na domu, pa je sodišče to zavrnilo in jo z vso aroganco obsodilo za dejanja, ki jih ni storila. S tem se je postavilo na stran tirana. Sprašujejo se, če je vsako dejanje, ki ga storijo na svoji zemlji, verbalno in fizično onemogočanje. Zaradi dejanj tožnika ne zmorejo urediti upravnih in sodnih postopkov. A je to mirna posest? Dne 15. 7. 2016 prva toženka ni izvedla nič, za kar jo tožnik obtožuje. Elektriko je opozorilno izklopil drugi toženec. Tretja toženka tožnika ni verbalno napadala, le situacijo mu je razložila. Tudi 23. 7. 2016 se prva toženka ni vpletala, bila je v hiši, tretje toženke pa sploh ni bilo tam. Drugi toženec priznava, da je vse naredil sam. Osebno mnenje sodišča je, da sta bili toženki z ravnanjem toženca seznanjeni in sta zato soodgovorni. Če že, je odgovoren izključno drugi toženec. Glede dogodka 15. 7. tretja toženka poudarja, da ji je drugi toženec šele kasneje v hiši povedal, da je izgubil živce in za trenutek prekinil elektriko. Sama pa je pred tem tožniku, ker se je začel dreti nanjo, le povedala, da ne bo na njihov račun delal pridobitne izvedbe za tretje.

3Tožnik na pritožbe ni odgovoril.

4Pritožbe niso utemeljene.

5Glede na podano tridtveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, katere podlaga je v 33. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V posestnem sporu mora tožnik dokazati, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka ter da njeno dejanje res pomeni motenje - da je samovoljno ter protipravno. Vse navedene predpostavke je prvo sodišče ugotovilo. Odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6Ker sodišče v motenjski pravdi ne ugotavlja pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ), so brezpredmetne pritožbene navedbe zakaj in kako je prišlo do situacije, da tudi tožnik uporablja nepremičnine, ki so v lasti prve toženke. Bistveno je, da jih uporablja in o tem ni spora. Prav tako ne glede dejstva, da je priključek za elektriko, ki napaja tudi staro hišo, v kateri živi tožnik, v hiši, v kateri živita prva toženka in drugi toženec. Nesporno je tudi, da je 15. 7. 2016 elektriko izključil drugi toženec, in sicer zato, da je tožnik prenehal z žaganjem. Tudi o tem, da je 23. 7. 2016 drugi toženec tožniku in njegovemu izpolnitvenemu pomočniku onemogočal, da bi z viličarjem prestavila opeko za adaptacijo tožnikove hiše, ni spora.

7V razmerju med več posestniki iste stvari se po 35. členu SPZ za motilno šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. "Mirna posest" se nanaša na posestno stanje, ne pa osebne odnose med posestniki. Zato ni odločilno, ali je policija intervenirala zaradi sporov med pravdnimi strankami in za kakšne intervencije naj bi šlo. Sicer pa dokaznega predloga za poizvedbe na policiji toženci tekom postopka na prvi stopnji niti podali niso.

8V okoliščinah konkretnega primera sodišče s tem, ko kljub obrazloženemu predlogu prve toženke ni zaslišalo na domu, ni zagrešilo nobene kršitve. Toženci so edino vlogo, ki se nanaša na vsebino tožbe, podali skupaj.¹ Navedbe vseh treh so skladne, prav tako izpovedbi drugega toženca in tretje toženke, in to tudi glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na prvo toženko. Tretji odstavek 260. člena ZPP pooblašča sodišče, da se v primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP, če bi razpisalo še narok na njenem domu.

9Iz v točki 6. tega sklepa povzetih nespornih dejstev nedvomno izhaja, da je drugi toženec tožniku preprečil dotedanji način izvrševanja posesti predmetnih nepremičnin. S tem je neposredno izvršil motilni dejanji. Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno.² Tretja toženka je izpovedala, da je 15. 7. 2016 tožniku potem, ko je po prekinitvi elektrike prišel do nje, povedala, da mu ne bodo dovolili uporabo elektrike za Š. ter da zaradi tožnika ne morejo prav upravljati s kmetijskim gospodarstvom. Od dejanja drugega toženca se torej ni ogradila. Nasprotno: iz konteksta njene izpovedbe izhaja, da motilno dejanje drugega toženca odobrava. Tudi glede drugega motilnega dejanja iz izpovedbe tretje toženke ne izhaja, da se z dejanjem drugega toženca ne bi strinjala ali bi se od njega vsaj ogradila. Prva toženka niti ne trdi in dokazuje, da je motilnima dejanjema nasprotovala. Prvi toženec in tretja toženka sta si bila v izpovedbi enotna, da se vsi trije dogovarjajo, kaj bodo naredili v zvezi s tožnikom in mu vsi branijo poseg v zvezi z menjavo strehe (ker bi se morali najprej dogovoriti, kje bo tožnik dostopal do svojega). To pomeni, da so toženci hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja prvostopenjskega sodišča, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena.

10Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno pravilna. V pritožbah smiselno uveljavljanih procesnih kršitev (ker prva toženka ni bila zaslišana, poizvedbe na policiji) ni. Pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

¹ Vsak posebej so vložili le prošnje za preložitev narokov.
² Gl. npr. sklepe VSL II Cp 4172/2009, I Cp 1868/99, I Cp 3420/2009, I Cp 3047/2011, II Cp 3100/2011, II Cp 1175/2013.