VSRS Sklep II Ips 20/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je zahtevala plačilo dolga iz naslova neplačane zavarovalne premije po zavarovalnih pogodbah, sklenjenih z družbo A., d. o. o., katere direktor je (bil) toženec. Trdila je, da ji je toženec za zavarovanje omenjenega dolga 13. 9. 2012 izročil dve bianco menici z meničnima izjavama. Na podlagi menice je tožnica vložila izvršilni predlog v tem postopku. Toženec je ugovarjal, da menica ni bila izpolnjena v skladu z danim pooblastilom, ker menic ni izdal za poplačilo obveznosti iz naslova zavarovalnih pogodb. Navajal je, da so bile menice dane kot zavarovanje obveznosti družbe A., d. o. o. (vrniti avans odškodnine), ki bi nastala, če ne bi prišlo do sklenitve poravnave s tožnico.

2Sodišče prve stopnje je v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi. Zaključilo je, da sta bili bianco menici dani za zavarovanje obveznosti po zavarovalnih policah, sklenjenih med tožnico in družbo A., d. o. o., kot to sledi iz menične izjave.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 209/2016 z dne 20. 10. 2016 dopustilo toženčevo revizijo glede pravilnosti zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. C., B. Z. in B. T..

5Zoper drugostopenjsko sodbo toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da sta nižji sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. C., B. Z. in B. T. zagrešili bistveno kršitev določb postopka (drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki je prerasla v kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nižji sodišči sta namreč nedopustno zavzeli vnaprejšnjo dokazno oceno, s katero sta tožencu odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem in dokazovanje svojih trditev. Ni logično dopustnega razloga, da se ne bi mogle odpraviti in pojasniti določene nepravilnosti in pomote, ki jih je toženec izrekel ob zaslišanju, na drug način: z zaslišanjem predlaganih prič, ki bi lahko jasno izpovedale, da temelj in smisel izdaje menic ni bil tak, kot zatrjuje tožnica. Predlagane priče so namreč (bile) njene vodilne osebe. Dejstvo, da po presoji sodišča zaslišanje toženca ni prepričalo, ne more biti razlog za zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju drugih prič in pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe.

6Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki odgovora ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik (v skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP). Zato vloženega odgovora Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

7Revizija je utemeljena.

8Sporna je obveznost plačila menične vsote, ki izhaja iz trasirane lastne menice (drugi odstavek 3. člena Zakona o menici, v nadaljevanju ZM)¹, ki je bila tožnici izročena kot bianco menica. V skladu s 16. členom ZM je menična zaveza načeloma abstraktna, zaradi česar ni mogoče uveljavljati ugovorov, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom. Vendar ta omejitev velja le za razmerje med kasnejšim pridobiteljem menice (ki ni remitent), medtem ko so ugovori iz temeljnega posla dopustni pri menicah, dokler ta ni prvič indosirana na novega imetnika. Sama izdaja menice namreč ni abstraktna zaveza, temveč je kavzalno še vedno povezana s temeljnim poslom (ki je bil podlaga za njeno izdajo). Menica, ki je podlaga tožničinemu zahtevku, ni bila indosirana in torej ni postala abstraktna, ločena od temeljnega posla. Zato je ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila, relevanten². Pri bianco menicah so namreč dopustni ugovori iz temeljnega razmerja, kadar sta menični dolžnik in upnik v razmerju trasanta in remitenta. Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da lahko izdajatelj menice (toženec) zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil menico (zoper tožnico), uveljavlja ugovore iz razmerja, ki je bilo podlaga za njeno izdajo³.

9Toženec je pravočasno (na prvem naroku) v dokaz svojih trditev glede namena izdaje menic predlagal zaslišanje prič D. C., B. Z. in B. T.. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Presodilo je, da zaslišanje omenjenih prič dokazne ocene ne bi moglo omajati, ker navedb toženca ni potrdila niti njegova lastna izpovedba niti z njegove strani predloženi listinski dokazi (dva dopisa toženca ter elektronsko sporočilo B. T.). Takšno ravnanje je toženec v pritožbi utemeljeno napadel. Vendar je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene očitke, da bi omenjene priče izpovedale drugače od toženca. Pojasnilo je, da niti toženec sam v svoji izpovedbi ni potrdil svojih trditev, da bi se kot direktor družbe A., d. o. o., s tedanjim predsednikom uprave tožnice D. C. dogovarjal (o avansnem izplačilu odškodnine). Obrazložilo je, da se je prvostopenjsko sodišče o namenu izdaje menice prepričalo na podlagi temeljite dokazne ocene izpovedbe toženca in priče S. K., elektronskega sporočila B. T. ter vsebine menične izjave.

10Revizija utemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prič. Drugi odstavek 287. člena ZPP sicer res določa, da (lahko) sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo. Vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti (ustavno) upravičena. V dokaznem postopku sodišče tako (med drugim) ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne sme pa zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno, kot v konkretnem primeru. Iz obrazložitve sodb nižjih sodišč je namreč razbrati, da sta dokazne predloge zavrnili, ker sta na podlagi že izvedenih dokazov zaključili, da toženec ni dokazal svojega ugovora, da je bil namen izdaje menic drugačen, kot zatrjuje tožnica. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna⁴. Tožnik je z (neizvedenimi) dokazi dokazoval odločilno dejstvo (glede izpolnitve menice v skladu s pooblastilom). Rezultat dokazovanja bi namreč lahko privedel do drugačnega zaključka o namenu izdaje menic in s tem do drugačne rešitve spora.

11Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva (glede namena izdaje menic). Ker pritožbeno sodišče ni odpravilo pomanjkljivosti sodišča prve stopnje - nepravilne zavrnitve dokaznih predlogov, je na ta način z bistveno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenilo tudi izpodbijano sodbo. Z opisanim ravnanjem sta nižji sodišči tožencu odrekli možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP), ki naj v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek in izvede dokaz z zaslišanjem predlaganih prič, nakar naj izvedene dokaze ponovno oceni ter napravi ustrezno dokazno oceno.

12Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Menica vsebuje nalog izdajatelja menice (trasanta) samemu sebi (kot trasatu), naj plača menični znesek remitentu. V tem primeru toženčev podpis na licu menice (v rubriki, ki se nanaša na trasanta) zadošča za zaključek, da je toženec akceptiral menico in s tem postal glavni menični zavezanec v razmerju do tožnice kot remitenta. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2013 z dne 19. 2. 2015.
² Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2013 z dne 19. 2. 2015 in v njem citirano sodno prakso (sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 106/2007, II Ips 33/2005, II Ips 585/2004, III Ips 17/2009, II Ips 933/2016).
³ Ibid.
⁴ A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 56.