VSRS Sodba II Ips 168/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.844,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik je s (spremenjeno) tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je Pogodba o plačilu kupnine - prodaji nepremičnine z dne 25. 8. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba) razdrta, in da je toženka dolžna tožniku izstaviti notarsko overjeno brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 1673/1, k.o. ... (ID znak ...) do celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Zatrjeval je, da v pogodbenem roku enega leta toženka ni plačala dogovorjene kupnine, zaradi česar naj bi bila pogodba razdrta po samem zakonu.

2Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo in ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je Pogodba razdrta. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker toženka ni več zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine (in je kupec A. A. že v času vložitve tožbe imel lastninsko pravico v pričakovanju). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Svojo odločitev o glavni stvari je sodišče prve stopnje utemeljilo na prvem odstavku 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem je pogodba razvezana po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni. Kot bistveno sestavino Pogodbe je sodišče opredelilo enoletni rok za izplačilo celotne kupnine, saj naj bi stranki za primer neizpolnitve določili sankcijo oz. pogodbeno kazen (prenos lastninske pravice nazaj na tožnika). Ker toženka celotne prejete kupnine tožniku ni izročila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Pogodba razvezana po samem zakonu.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek še v preostalem delu ter tožniku naložilo v plačilo vse pravdne stroške. Sporne pogodbene določbe je razlagalo drugače, in sicer tako, da ponovni prenos lastninske pravice na tožnika ne predstavlja pogodbene kazni, temveč sta stranki na ta način pogodbeno uredili njune pravice in obveznosti, če nepremičnina ne bo prodana in kupnina nakazana. Zato naj bi imel tožnik le pravico zahtevati zemljiškoknjižno vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, toženka pa naj bi bila takšno vknjižbo dolžna omogočiti.

Dejanski okvir

4Vrhovno sodišče uvodoma povzema relevantne dejanske okoliščine:

- pravdni stranki sta dne 25. 8. 2009 sklenili pogodbo za prodajo in nakup nepremičnine, na podlagi katere se je toženka tudi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica do celote; v tretjem členu te pogodbe sta stranki navedli, da znaša cena za nepremičnino 99.500,00 EUR ter da bo način plačila kupnine predmet posebne pogodbe;

- istega dne sta stranki sklenili tudi Pogodbo, v kateri sta določili, da toženka v roku enega leta predmetno nepremičnino proda in tožniku izplača celotno dejansko dobljeno kupnino, t.j. 99.500,00 EUR in vse, kar bo iztržila več od tega, če bo iztržila manj, mu bo plačala toliko, kot bo iztržila;

- 3. člen Pogodbe določa, da v primeru, če toženka v roku enega leta nepremičnine ne proda in ne plača celotne iztržene kupnine, izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se na sporni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na tožnika:

- toženka je 11. 8. 2010 sklenila prodajno pogodbo za sporno nepremičnino s kupcem A. A., iz katere izhaja, da je kupec prodajalki plačal 60.000,00 EUR; kasneje ji je dodatno plačal še najmanj 60.000 EUR prek nakazil na njen transakcijski račun;

- pri odmeri davka na promet z nepremičninami se je toženka strinjala z ugotovljeno davčno osnovo 320.000,00 EUR, skupaj z davkom od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin je toženka plačala 48.381,00 EUR davkov;

- toženka svoje obveznosti nakazila celotne prejete kupnine tožniku v roku enega leta ni izpolnila.

Povzetek revizijskih navedb

5Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter vrne zadevo v ponovno sojenje temu sodišču. Trdi, da je sodišče druge stopnje očitno ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (ugotovilo je, da rok enega leta iz sporne pogodbe ni bistvena sestavina pogodbe), kar bi lahko storilo le po opravljeni pritožbeni obravnavi, da bi tožniku v celoti zagotovilo enako varstvo pravic in pravico do izjave (22. člen Ustave RS in 5. člen ZPP). Tožniku naj bi bila odvzeta možnost pravnega sredstva zoper drugače ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje revident opozarja, da glede na trenutno zemljiškoknjižno stanje ne more zahtevati vknjižbe lastninske pravice na svoje ime (ker toženka ni več lastnica nepremičnine). Odločitev sodišča druge stopnje naj bi napeljevala na nelogično rešitev, po kateri bi toženka, če bi tožniku vrnila nepremičnino, vseeno obdržala zase prejeti, a neizročeni del kupnine. Sodišče naj bi spregledalo, da sporna pogodba sploh ni bila izpolnjena (kupnina ni bila izročena v celoti). Dejstvo, da sta stranki natančno opredelili svoje pravice in obveznosti, naj bi kazalo na to, da je bila izročitev kupnine bistvena sestavina pogodbe. Vse to naj bi imelo za posledico razdrtje pogodbe.

6Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

9Ozadje razmerja med pravdnima strankama sodišču ni bilo v celoti razgrnjeno, je pa to nedvomno širše in globlje od (v tem postopku obravnavanih) pravic in obveznosti, ki sta jih tožnik in toženka medsebojno dogovorila s Pogodbo. Vendar sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov¹ ter v okviru trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu toženka (na podlagi zgoraj citiranih določil Pogodbe) v predvidenem enoletnem roku ni izplačala kupnine, zato so po Pogodbi nastopili pogoji, da se tožnik vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine. S pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2014 je dopolnil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval ugotovitev, da je Pogodba razdrta in naj sodišče toženki naloži izstavitev listine za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ni pritožil, tako je tudi revizijska presoja omejena le še na pravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev razdrtja Pogodbe.

10Ni res (kot to zatrjuje revizija), da je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Razlog za spremembo odločitve na drugi stopnji je bila namreč drugačna materialnopravna presoja določb sklenjene Pogodbe. Sodišče prve stopnje je v določenem roku za izročitev kupnine videlo bistveno sestavino pogodbe, dogovor o siceršnjem zemljiškoknjižnem prepisu nepremičnine na tožnika pa je štelo za pogodbeno kazen. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da rok izpolnitve ni bil bistven element pogodbe, in da gre pri določitvi posledic neizpolnitve za pogodbeno urejanje pravic in obveznostih strank v primeru, da v roku enega leta nepremičnina ne bi bila prodana ali kupnina ne bi bila nakazana. Takšni presoji zadeve pritrjuje tudi revizijsko sodišče.

11V pogodbenem pravu velja svoboda pogodbenega urejanja medsebojnih razmerij.² Stranke lahko same določijo tudi posledice morebitne neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Če ni dogovorjeno kaj drugega, pa posledice neizpolnitve predvideva 103. člen Obligacijskega zakona (OZ). Ta člen in nadaljnji določajo, da lahko druga (pogodbi zvesta) stranka 1) zahteva izpolnitev pogodbe, 2) odstopi od pogodbe z izjavo ali 3) je pogodba razvezana že po samem zakonu, če je bila izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe³; v vsakem primeru pa ima stranka pravico do odškodnine.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka tožniku v predvidenem enoletnem roku ni izročila celotne kupnine. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, sta stranki v 3. členu Pogodbe predvideli, da se bo v takem primeru lastninska pravica v zemljiški knjigi vknjižila nazaj na tožnika. Glede na to, da sta stranki že vnaprej predvideli, da se njuno pogodbeno razmerje nadaljuje tudi po izteku tega leta, postavljenega roka ni mogoče šteti za bistveno sestavino pogodbe, nespoštovanje katerega bi privedlo do razveze pogodbe po samem zakonu. Temeljna značilnost fiksnih poslov namreč je, da z neizpolnitvijo ob zapadlosti popolnoma odpade interes obeh pogodbenih strank po pogodbi in je torej pogodba zaradi dolžnikove zamude že po samem zakonu razvezana. Drži tudi (kot ugotavlja sodišče druge stopnje), da ponoven zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožnika, ne predstavlja pogodbene kazni⁴, temveč pogodbeno obveznost toženke, katere izpolnitev lahko tožnik zahteva po preteku enega leta od sklenitve pogodbe. Zato je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

13Ker sodišče druge stopnje svoje odločitve ni utemeljevalo na morebitnih drugačnih dejanskih ugotovitvah, ni bilo dolžno razpisati pritožbene obravnave in je na podlagi že ugotovljenega dejanskega stanja lahko sprejelo drugačno (dokončno) odločitev v zadevi na seji.⁵ Uveljavljana procesna kršitev tožnikove pravice do izjave in pravice do pravnega sredstva torej ni podana.⁶

14Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.844,64 EUR. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) in toženki priznalo stroške nagrade za zastopanje v revizijskem postopku (tar. št. 3300) v višini 1.472,00 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje ali tiskanje po tar. št. 6000 v višini 20,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povišano za 22% DDV.

¹ Prvi odstavek 2. člena ZPP.
² 3. člen Obligacijskega zakonika.
³ Prvi odstavek 104. člena OZ.
⁴ Tudi zato ne, ker pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ). Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 20/2015 in II Ips 192/2000.
⁵ Tako Galič, A. Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 407.
⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 395/00.