VSRS Sodba II Ips 322/2016

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se vmesna sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2013 do vložitve tožbe dalje do plačila, kakor tudi nastala pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.733,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v višini 21.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel pri opravljanju javnih del. Zaposlen je bil pri občini A.. Na dan poškodbe je s kosilnico nitkarico na strmi vzpetini kosil travo. Kraja škodnega dogodka ni bilo možno kositi s standardno kosilnico. Ker je bila trava zaradi dežja mokra in spolzka, mu je spodrsnilo. Padel je z višine treh do štirih metrov. V tožbi je utemeljeval stališče o toženkini krivdni odgovornosti iz razloga, ker njena zavarovanka ni poskrbela za varne pogoje dela. Po njegovem stališču, bi morala biti tla varna, oprema delavcev pa primerna. V tej zvezi je trdil, da njegovi čevlji niso imeli primerne proti-zdrsne podlage. Po prvem naroku za glavno obravnavo je postavil trditev, da je bilo njegovo delo nevarno.

2Toženka je ugovarjala, da je bil tožnik primerno usposobljen za delo; da je na tem terenu že večkrat kosil in da je imel ustrezno opremo ter obutev - delavske čevlje s profilom. Ker je tožniku spodrsnilo ob 11.00 uri, je bila trava, v kolikor bi bila mokra, do takrat že suha. Tožniku je zagotovila delovno obleko, usposabljanje za varno opravljanje dela, nadzor in organizacijo. Do poškodbe je prišlo zaradi spleta okoliščin in nepozornega stopanja tožnika. Njena zavarovanka ni opustila dolžnega ravnanja. Tožnik je sam odgovoren za škodni dogodek.

Ugotovljeno dejansko stanje

— Tožnik se je 22. 10. 2012 okrog 11.00 ure dopoldan poškodoval pri toženkini zavarovanki, medtem ko je kosil travo s kosilnico nitkarico. Do poškodbe je prišlo zaradi izgube ravnotežja in zdrsa na mokrih ter spolzkih tleh. Prejšnji dan je deževalo. Tožnik je opravljal delo na strmini z naklonom 70 stopinj in na višini treh do štirih metrov (v nadaljevanju škarpa). Imel je ustrezno obutev. Teren se do 11.00 ure dopoldan še ni posušil. B. B. je delavcem odredil delo, ni jih pa nadziral.

— Tožnik je izpovedal, da jih je B. B. okrog pol osmih zjutraj pripeljal do gasilskega doma v K. Najprej so kosili na ravnini. Ob 10.00 uri so imeli malico. Okrog 10.30 ure je začel kositi škarpo, ki je bila kljub travi blatna in mokra, saj je prejšnji dan deževalo. Kosil je približno 15 minut. Ko mu je spodrsnilo, se je nahajal na robu škarpe zgoraj.

— Iz izpovedbe B. B. pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je delavce pripeljal do gasilskega doma v K. in jim naročil, naj pokosijo travo. Izrecno jih je opozoril, da naj gredo kosit na škarpo okrog poldneva, saj je prejšnji dan deževalo in je tam velika rosa. Izpovedal je tudi, da na tako delo nikoli ne spusti delavca brez ustrezne opreme in da bi bilo glede na teren primerneje, da bi se škarpa kosila s traktorjem s podaljšano roko. Iz njegove izpovedbe pred sodiščem druge stopnje izhaja, da je bilo v K. dan pred škodnim dogodkom neurje, da so bila tla mokra in spolzka ter da je delavcem naročil, da ne smejo kosti zjutraj, ampak da lahko s košnjo pričnejo šele po malici, to je proti poldnevu. Malico so imeli okrog 10.00 ure (po malici je mišljeno ob 10.30). Poleg tega je izpovedal, da bi bilo bolje, da se ta površina kosi s traktorjem s posebno roko – bočno traktorsko kosilnico, ker je to delo nevarno. Trava je namreč visoka, na brežini raste plevel, ki ima liste podobne bučam in zato ni mogoče videti, kaj je pod travo. Zjutraj je delavce poslal na košnjo okoli gasilskega doma, kjer so velike površine, vendar manj strme.

Odločitev sodišča prve stopnje

3Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih¹ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)² objektivno in krivdno odgovorna za nastalo škodo. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti v smislu 149. in 150. člena OZ. Čeprav košnja trave s kosilnico nitkarico v normalnih okoliščinah (npr. na suhi travi in ravni površini) ne predstavlja nevarne dejavnosti, je bilo za presojo sodišča prve stopnje ključno, da je tožnik delo opravljal na višini približno petih metrov s sedemdeset stopinjskim naklonom ter na mokri podlagi. Zaradi te okoliščine je nenevarno delo postalo nevarno. Padec na takšnem terenu je po stališču sodišča prve stopnje pomenil nevarnost za poškodbo, ki presega siceršnje nevarnosti, ko je mogoče z ustrezno previdnostjo tveganje zmanjšati. Po navedenem stališču se tožnik padcu ni mogel izogniti. Padec in poškodba sta bila odvisna le od naključja. Sodba sodišča prve stopnje temelji tudi na stališču o toženkini krivdni odgovornosti zaradi opustitve varstvenih ukrepov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni dokazala, da je poskrbela za varne delovne pogoje in da je tožnik soprispveval k nastanku škode. Toženka bi morala na podlagi prvega in drugega odstavka 5. in 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD)³ dokazati, da je v zvezi z deloviščem, ki ni običajna travnata in ravna površina v naravnem okolju, opravila vse, kar so ji nalagali varstveni predpisi. Konkretno delovno okolje delavcu ni zagotavljalo varnosti. V tej zvezi se je sodišče sklicevalo na izpovedbo B. B., da je delodajalca večkrat opozoril, da je košnja trave na tem delu z nitkarico neprimerna. Po stališču sodišča prve stopnje toženkina zavarovanka ni zagotovila ustrezne organiziranosti, navodil in nadzora. Tožnika bi morala še dodatno opozoriti na neobičajen teren. V zvezi s tožnikovim soprispevkom je sodišče ocenilo, da toženka ni ponudila ustrezne trditvene in dejanske podlage, ker ni navajala kršitev določb ZVZD in ni niti trdila niti dokazovala dejstva, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega in ustrezno usposobljenega delavca.

Odločitev sodišča druge stopnje

4Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo. Presodilo je, da iz tožbene trditvene podlage izhaja zaključek o toženkini objektivni in krivdni odgovornosti. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru nenevarno delo zaradi strme in mokre podlage postalo nevarno in je preseglo običajno nevarnost, ki jo je z ustrezno previdnostjo mogoče zmanjšati. Ravno tako se je strinjalo s stališčem, da toženkina zavarovanka ni v zadostni meri poskrbela za varne delovne pogoje in da ni podan tožnikov soprispevek. Čeprav so bila tla mokra in strma, je toženkina zavarovanka kritičnega dne odredila košnjo trave. V tej zvezi se je sodišče sklicevalo na izpovedbo B. B., da je delodajalca že večkrat opozoril, da je košnja trave na tem delu z nitkarico neprimerna, in izpostavilo okoliščino, da se je tožnik poškodoval okoli 11.00 ure dopoldan, kar pomeni, da je upošteval priporočila nadrejenega.

5Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 150/2016 z dne 8. 9. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je sodišče v konkretnem primeru prekoračilo tožnikovo trditveno podlago in ali je pravnomočna odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca materialnopravno pravilna.

Revizija tožene stranke

6Toženka v dopuščeni reviziji trdi, da tožnik ni zadostil trditveni podlagi glede vseh odločilnih dejstev, ki sodijo v njegovo dokazno breme. Sklicuje se na judikata II Ips 1100/2007 in II Cp 1888/2012. Ker je izpodbijana sodba utemeljena s trditvami o dejstvih, ki jih tožnik ni pravočasno zatrjeval, je sodišče kršilo 7. člen in prvi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik ni trdil, da je opravljanje njegovega dela nevarna dejavnost. Navedba o strmem, mokrem in spolzkem travnatem terenu ne predstavlja dovolj natančne konkretizacije trditve o delu s povečano nevarnostjo. Tudi obrazložitev v zvezi s krivdno odgovornostjo je presegla tožnikovo trditveno podlago. Tožnik ni trdil, da njegov delodajalec ni v zadostni meri poskrbel za varne pogoje dela, ker naj bi nadrejeni B. B. že večkrat opozoril, da je košnja trave na tem delu terena z nitkarico neprimerna. Tožnik ni pravočasno trdil, da bi moral biti dodatno opozorjen na neobičajen teren. Glede krivdne odgovornosti je pravočasno trdil le, da bi morala bita tla varna, delovna oprema pa primerna. Glede neprimernosti opreme je konkretiziral le očitek o neprimernosti obutve. Toženka se ne strinja s stališčem, da je tožniku nastala škoda zaradi opravljanja nevarnega dela. V tej zvezi se sklicuje na judikate II Ips 314/2004, II Ips 220/2011 in II Ips 202/2011. Meni, da konkretna odločitev odstopa od prakse Vrhovega sodišča in nedopustno širi pravni standard nevarne dejavnosti. Sama poškodba ni neposredno povezana s kosilnico nitkarico, temveč s hojo po mokri travi, ki je ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Napačna je tudi odločitev v zvezi z obstojem krivdne odgovornosti. Delodajalec je tožniku priskrbel ustrezno delovno opremo, dal mu je navodilo, kdaj naj kosi na spornem terenu oziroma, da naj se izogiba košnji na tem delu terena v dopoldanskem času, ko trava še ni suha. Tožnik ni upošteval naročila, da ne sme kositi zjutraj in da naj s košnjo prične šele po malici ali proti poldnevu. Tožnik se je na travniku zadrževal celotno dopoldne, poznal je teren in je stanje zelo dobro videl. Čeprav je bil opozorjen na mokro travo in previdnost pri košnji, svojega dela ni prilagodil okoliščinam. Če bi upošteval navodila, do nezgode ne bi prišlo. Dela z nitkarico je bil vajen. To je bilo njegovo dolgoletno delo in zanj ni predstavljalo nobene nevarnosti. Košnja trave z nitkarico na strmem in mokrem terenu je običajna in jo je možno nadzorovati in obvladovati. Delavec mora ravnati po pravilih stroke in se opravil lotiti na pravilen način. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

7Tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

Presoja vprašanja, ali je sodišče v konkretnem primeru prekoračilo tožnikovo trditveno podlago

9Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne.⁴

10Tožnik je s trditvijo o neprimernosti delovne opreme dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženkine zavarovanke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. S tem je svojemu trditvenemu bremenu za utemeljevanje toženkine odškodninske odgovornosti na podlagi pravil o krivdni odgovornosti zadostil. Neutemeljeno je zato revizijsko sklicevanje na odločbi z opr. št. II Ips 1100/2007⁵ in II Cp 1888/2012.⁶ Ker sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, nižji sodišči s stališčem o toženkini objektivni odgovornosti nista prekoračili trditvene podlage spora.

Presoja vprašanja, ali je pravnomočna odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca materialnopravno pravilna.

11Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik (drugi odstavek 131. člena OZ).⁷ Objektivna odgovornost je izjema od splošnega pravila, ki ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča posledice. Nevarna dejavnost je tista, pri kateri jo varstvena pravila skušajo zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Pravila o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja oz. opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi.⁸ Povečana nevarnost mora izvirati bodisi (1) iz samega običajnega načina opravljanja dejavnosti bodisi (2) iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja, in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna. V primerih, ko stvar postane nevarna glede na okoliščine primera, pa gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil lastnika, za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost.⁹

12Materialnopravno zmotno je stališče nižjih sodišč o toženkini odgovornosti na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Delo, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Košnja spolzkega terena s kosilnico nitkarico sama po sebi ni nevarna dejavnost. Delo je postalo nevarno iz razloga, ker se je košnja izvajala na nekoliko nagnjenem in spolzkem terenu. Zaradi tega je v konkretnem primeru uporaba pravil o nevarni stvari oziroma dejavnosti izključena.

13Presoja utemeljenosti revizije je odvisna od odgovorna na vprašanje, ali je podana krivdna odgovornost toženkine zavarovanke za nastanek škodnega dogodka. Nastanek odškodninske obveznosti je potrebno presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta: (1) protipravno oz. nedopustno ravnanje, (2) pravno priznana škoda, (3) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter (4) odgovornost za škodo.¹⁰ Tožnik bi moral za obstoj odškodninske obveznosti dokazati škodo, nedopustnost ravnanja in vzročno zvezo med njima, krivda pa se domneva.¹¹ Stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni ponudila ustrezne trditvene in dejanske podlage v zvezi z ugotavljanjem tožnikovega soprispevka, je napačno. Toženka je trdila, da je do poškodbe prišlo zaradi spleta okoliščin in nepozornega stopanja tožnika ter da njena zavarovanka ni opustila dolžnega ravnanja.

14Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1)¹² v prvem odstavku 5. člena določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZVZD-1 mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Drugi odstavek 12. člena ZVZD-1 določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je zagotavljanje ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu naloga delodajalca, vendar sme (in mora) delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje pri delu, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela.¹³ Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja.¹⁴ Vrhovno sodišča izhaja iz stališča, da je zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.¹⁵

15Nižji sodišči sta obstoj toženkine krivdne odgovornosti utemeljili z argumenti, (1) da je toženkina zavarovanka kritičnega dne odredila košnjo trave na mokrem in strmem terenu, (2) da je priča B. B. delodajalca večkrat opozoril, da je košnja trave na tem delu z nitkarico neprimerna, (3) da se je tožnik poškodoval okoli 11.00 ure dopoldan, kar pomeni, da je upošteval priporočila nadrejenega, in (4) da bi moral biti tožnik še dodatno opozorjen na neobičajen teren.

16Stališče nižjih sodišč, da je toženkina zavarovanka opustila dolžno skrbnost pri izvedbi košnje, je materialnopravno zmotno. Tožnik je očitek o krivdni odgovornosti utemeljeval s trditvijo, da toženkina zavarovanka ni zagotovila primerne delovne opreme, ker njegovi čevlji naj ne bi imel proti-zdrsne podlage. Tega očitka tožnik v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zgolj dejstvo, da je toženkina zavarovanka kritičnega dne odredila košnjo kraja škodnega dogodka, ne more tvoriti podlage za nastanek njene krivdne odškodninske odgovornosti. Za konkretno presojo je ključno, da je tožnik imel primerno obutev, da se pri košnji ni srečal z zanj neobičajno in nevsakdanjo nevarnostjo in da je bil na moker teren s strani nadrejenega B. B. pred pričetkom košnje ustrezno opozorjen. Stališče, da bi moral biti tožnik še dodatno opozorjen na neobičajen teren, je neživljenjsko. Nižji sodišči nista dali ustrezne teže okoliščini, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Sklicevanje nižjih sodišč na izpovedbo B. B. v okoliščinah konkretnega primera ne potrjuje zaključka o toženkinem protipravnem ravnanju. Iz fotografij, ki so bile opravljene ob ogledu kraja škodnega dogodka in tvorijo dejansko podlago izpodbijanih sodb, izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo na nekoliko nagnjenem in relativno nizkem terenu (približno 4 metre). Ker je tožnik vedel za nevarnost terena, bi moral postopati previdno. Spolzka tla bi moral pričakovati. Če bi pred pričetkom košnje preveril spolzkost terena, bi se nastanku poškodbe lahko v celoti izognil. Ko bi ugotovil, da je teren moker in gladek, bi o tem lahko obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi košnjo na takšnem terenu opustil. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako ne izhaja zaključek o protipravni opustitvi toženkine zavarovanke, da zagotovi varne delovne pogoje. Ker razlogov za tožnikovo poškodbo ni mogoče pripisati opustitvi varstvenih pravil, toženkini zavarovanki ni mogoče očitati nedopustne opustitve dolžnega ravnanja kot predpostavke za nastanek odškodninske terjatve.

Odločitev o reviziji

17Vrhovno sodišče je toženkini reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

18O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Odločitev je vsebovana v II. točki izreka revizijske odločbe. Ker tožnik v postopku ni uspel, mora svoje stroške nositi sam. Ker je toženka uspela v celoti, ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške. Stroški so odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT).

19Toženkini stroški za postopek na prvi stopnji znašajo 20,00 EUR (materialni stroški po tar. št. 6002). Njeni pritožbeni stroški znašajo 43,00 EUR (taksa za pritožbo v višini 33,00 EUR in materialni stroški v višini 10,00 EUR po tar. št. 6002). Njeni revizijski stroški znašajo 1.670,56 EUR (taksa za predlog za dopustitev revizije v višini 207,00 EUR, taksa za dopuščeno revizijo v višini 414,00 EUR, nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 838,00 EUR, 22% DDV od nagrade za postopek z revizijo v višini 184,36 EUR, stroški za fotokopije po tar. št. 6000 v višini 7,20 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.
³ Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami. ZVZD je veljal od 28. 7. 1999 do 2. 12. 2011.
⁴ Sklep VS RS z dne 19. 12. 2013, opr. št. II Ips 273/2010, 8. odstavek.
⁵ Prim. sodbo in sklep z dne 13. 1. 2011, opr. št. II Ips 1100/2007. V zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da tožeča stranka ni opredelila konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki bo zmoglo odvrniti škodo ter kršitve takšnega ravnanja. Prav tako ni zatrjevala vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami in nastalo škodo.
⁶ Prim. sodbo VSL z dne 9. 1. 2013, opr. št. II Cp 1888/2012, 10. odstavek. V zadevi je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje mimo tožnikove trditvene podlage kot protipravno ravnanja zavarovanca tožene stranke ugotovilo dopuščanje nevarnega načina dela in s tem v zvezi opustitev potrebnega nadzora nad delavci.
⁷ Sodba VS RS z dne 6. 6. 2013, opr. št. II Ips 202/2011, 8. odstavek.
⁸ Sodba VS RS z dne 3. 10. 2013, opr. št. II Ips 394/2011, 8. odstavek.
⁹ Sodba VS RS z dne 11. 3. 2010, opr. št. II Ips 225/2007.
¹⁰ Sklep VS RS z dne 27. 9. 2010, opr. št. VIII Ips 321/2008, 13. odstavek.
¹¹ Sodba in sklep VS RS z dne 13. 1. 2011, opr. št. II Ips 1100/2007.
¹² Ur. l. RS, št. 43/2011. Zakon se uporablja od 3.12.2011.
¹³ Sodba VS RS z dne 6. 6. 2013, opr. št. II Ips 202/2011, 9. odstavek.
¹⁴ Sodba in sklep VS RS z dne 8. 9. 2011, opr. št. II Ips 252/2009.
¹⁵ Sodba VS RS z dne 18. 11. 2010, opr. št. II Ips 949/2008, 10. odstavek; sodba VS RS z dne 12. 11. 2009, opr. št. Ips 961/2007.