UPRS Sodba I U 1219/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo potrdila, da ima stanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 293/12 k.o. ... uporabno dovoljenje po zakonu. V obrazložitvi navaja, da ne dvomi v vsebino listin, s katerimi je tožnik dokazoval lastninsko pravico, vendar mora glede na veljavno zakonodajo upoštevati zemljiškoknjižno stanje. V zemljiški knjigi pa je kot lastnik nepremičnine vpisana Mestna občina Ljubljana. Poleg tega iz predloženih listin izhaja, da je bil objekt sicer zgrajen pred 31. 12. 1967, vendar je njegova današnja oblika in velikost drugačna kot takrat. To pomeni, da je bil objekt po letu 1967 predmet gradbenih posegov, kar dokazujejo tudi odločbe o dovolitvi priglašenih del iz leta 1994 in 1995, iz katerih izhaja, da je bilo prizidano stopnišče, drvarnica in vetrolov. Glede na te razloge prvostopenjski organ zaključuje, da ni pogojev za izdajo zahtevanega potrdila.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je bil objekt res zgrajen leta 1967, vendar je današnjo obliko dobil s prizidavami po letu 1994. Objekt je bil na aeroposnetku iz leta 1967 neprimerno manjši od sedanjega. Strinja se s tožnikom, da je iz razloga, ker ni izkazal pravice graditi, njegova vloga nepopolna, kar je po drugem odstavku 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog za zavrženje. Pojasni še, da kljub temu ni spreminjal izpodbijane odločbe zato, ker pravice in pravne koristi tožnika niso prizadete. Četudi bi namreč izkazal pravico graditi, zaradi spremembe velikosti objekta, izvedene po 1. 1. 1968, z vlogo ne bi mogel uspeti.

3Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da bi morala toženka njegovo zahtevo zavreči in ne zavrniti. Drugostopenjski organ pravilno ugotovi, da tožnik pravice graditi ni izkazal, zaradi česar je vloga nepopolna, kar je po drugem odstavku 67. člena ZUP razlog za zavrženje. Zaključek, da odločitve v izpodbijani odločbi ne bo spreminjal, pa je s tem v nasprotju. Za tožnika ni sporno, da je vložil zahtevo za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje v času, ko (še) ni upravičen do vložitve te zahteve, ker (še) ni lastnik objekta. Vendar je prepričan, da bi moral prvostopenjski organ iz tega razloga zahtevo zavreči takoj, ko je ugotovil, da jo je vložila neupravičena oseba in ne bi smel o njej vsebinsko odločiti. Če je hotela toženka kljub neizkazani aktivni legitimaciji tožnikovo vlogo vsebinsko obravnavati, pa bi mu morala omogočiti aktivno sodelovanje v postopku vsebinskega preverjanja vloge. S tem, ko je zahteva zavrnjena, mu je onemogočeno, da bi po vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo ponovno vložil zahtevo, zaradi česar je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Toženka nepravilno ugotavlja, da se je velikost objekta na zemljišču parc. št. 293/12 k.o. ... bistveno spremenila. Njegova površina se je spremenila minimalno. Garaža, ki jo toženka ves čas omenja, ima svojo številko objekta in ni predmet vloge. Vendar pa tožnik zaradi ugotovitve prvostopenjskega organa, da ni aktivno legitimiran, v postopku ni mogel predlagati dokazov za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja (ogled, postavitev izvedenca gradbene stroke, ipd). Ker izpodbijani akt krši določbe ZUP in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO -1) je nezakonit. Tožnik predlaga, da ga sodišče odpravi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Tožba ni utemeljena.

5Iz vlog strank in upravnega spisa izhaja, da je tožnik k vlogi za izdajo potrdila, da ima objekt po zakonu uporabno dovoljenje, priložil sklep o dedovanju po pokojnem očetu in darilno pogodbo, s katero mu je oče podaril polovico stanovanjske hiše in garaže na naslovu ... Prvostopenjski organ ga je dne 13. 10. 2016 pozval na predložitev dokazil o lastninski pravici in dokazil, iz katerih bo izhajalo, da je bil objekt zgrajen pred 13. 12. 1967 in se mu namembnost vse do 1. 1. 2003 ni spremenila ter ga opozoril, da bo sicer njegovo vlogo zavrgel. Tožnik je na podlagi tega poziva predložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 802/2012 z dne 4. maja 2016, iz katere izhaja, da je to sodišče delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, da sta skupaj s sestro solastnika objekta in zemljišča parc.št. 293/12 k.o. ... v takem obsegu, kot je bilo odmerjeno v sodnem postopku. Tožnik je pojasnil, da sodba še ni pravnomočna. V zvezi z obstojem in velikostjo objekta pa je predložil posnetek Geodetskega inštituta o stanju v letu 1967, dve odločbi o dovolitvi priglašenih del iz leta 1994 in 1995 ter opisal gradbene posege iz časa po letu 1967. Prvostopenjski organ njegove vloge ni zavrgel, ampak je postopek nadaljeval. Dne 9. 2. 2017 je tožniku poslal obvestilo, v katerem ga je seznanil z dokazi, ki jih je sam pridobil od Geodetske uprave, Okrajnega sodišča v Ljubljani in Arhiva Mestne občine Ljubljana ter mu pojasnil razloge, zaradi katerih je štel, da je njegova zahteva neupravičena. V tem obvestilu je izrecno navedeno, da po ugotovitvah prvostopenjskega organa ni pogojev za izdajo potrdila in bo tožnikova vloga zavrnjena, ker ni lastnik objekta, in ker sta oblika in velikost objekta od leta 1967 do danes spremenjena.

6Po 66. členu ZUP mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, osebno ime, firmo oziroma osebno ime vlagatelja, prebivališče (naslov) oziroma sedež vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca (prvi odstavek). Vloga mora vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (drugi odstavek).

7Glede na drugi odstavek 66. člena ZUP se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis. Navedeno pomeni, da če ne gre za taka dokazila, vloga ni nepopolna in mora organ ravnati po 140. členu ZUP. Ta v drugem odstavku določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Po tretjem odstavku istega člena je organ dolžan v primeru, če stranka v roku zahtevanih dokazov ne predloži, nadaljevati postopek in ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP. To pomeni, da mora organ v takem primeru odločiti po vsebini1.

8Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku tega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena (...), če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega oziroma drugega odstavka tega člena (...).

9Iz citirane določbe torej izhaja, da pristojni organ izda potrdilo, če so zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena. Iz zakonskega besedila izhaja, da zakon v tem primeru ne predpisuje obveznih formalnih sestavin vloge v smislu 66. člena ZUP, ampak določa materialnopravne pogoje, ki morajo biti izkazani, da je zahtevek utemeljen. Upravni organ je zato v skladu s 140. členom ZUP dolžan obravnavati zahtevo stranke upoštevaje tista dokazila o obstoju dejstev iz prvega oziroma drugega odstavka, ki so bila v postopku pridobljena. Glede na navedeno se sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da je bila tožnikova vloga v času odločanja popolna in razumljiva ter je vsebovala vse, kar je potrebno, da jo je lahko obravnaval tj. presojal, ali jo je vložila oseba, ki jo po četrtem odstavku 197. člena ZGO-1 lahko vloži. Ker sodišče v tem primeru presoja zakonitost prvostopenjske odločbe (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), pa napačno stališče drugostopenjskega organa, da je tožnikova vloga, ker ni izkazal lastninske pravice, nepopolna, ni razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

10Tudi tožbeni očitki, da je toženka tožniku s tem, ker njegove vloge ni zavrgla, onemogočila, da bi predlagal dokaze za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja objekta (ogled na kraju, postavitev izvedenca gradbene stroke, ipd.), so neutemeljeni. Tožnik je vložil vlogo, o kateri je bil organ po določilih ZUP dolžan odločiti. Ker ni bilo razlogov za zavrženje, je o zahtevku odločal z odločbo (drugi odstavek 207. člena ZUP). Tožniku je bila z obvestilom prvostopenjskega organa z dne 9. 2. 2017 dana možnost predlagati izvedbo dokazov, ki jih omenja v tožbi. Prvostopenjski organ ga je namreč o tem, da bo vlogo vsebinsko obravnaval (tj., da jo bo zavrnil), v tem obvestilu brez dvoma seznanil. Prav tako je bil tožnik poučen o tem, da se lahko v roku 8. dni izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Vendar na obvestilo ni odgovoril. Ker je bil seznanjen s stališčem prvostopenjskega organa, da bo njegovo zahtevo glede na zbrana dokazila zavrnil, bi jo lahko tudi umaknil, namesto da je neutemeljeno pričakoval njeno zavrženje. O tem, da lahko vlogo do izdaje odločbe umakne, ga je je prvostopenjski organ celo izrecno poučil.

11Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik v času izdaje prvostopenjske odločbe v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik nepremičnine, na kateri je zgrajen objekt (ki je s tem sestavina nepremičnine), ampak je bila to Mestna občina Ljubljana. Odločitev, da materialnopravni pogoji, ob katerih bi bil zahtevek utemeljen, niso izkazani, in da je zato vlogo potrebno zavrniti (in ne zavreči), je tako pravilna. Toženka je nadalje presodila, da iz predloženih dokazil izhaja, da velikost in oblika objekta nista enaka objektu, zgrajenemu pred letom 1967, kar je po citiranem določilu ZGO-1 prav tako razlog za zavrnitev zahteve. Iz pritožbe zoper odločbo izhaja, da tožnik teh ugotovitev prvostopenjskega organa v zvezi s stanjem objekta pred in po letu 1967 sploh ni izpodbijal. Šele v tožbi navaja, da je toženka nepravilno ugotovila, da se je površina objekta na parc.št. 293/12 k.o. ... bistveno spremenila, ker naj bi bile spremembe zgolj minimalne. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker tožnik v tožbi uveljavlja razloge, ki jih v pritožbi ni izčrpal, jih sodišče ne bo obravnavalo. Sodišče iz teh razlogov nima pomislekov niti v materialno pravno pravilnost odločitve.

12Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dokazi, ki jih stranka navaja v tožbi niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
1 I U 2001/2013 z dne 23. 1. 2014, I U 1869/2010 z dne 13. 2. 2012