UPRS Sodba IV U 154/2016-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, zaposlene na osnovni šoli A., v naziv svetnica ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je predlog za napredovanje tožnice vložil ravnatelj šole B.B. K predlogu je priložil oceno delovne uspešnosti, mnenje učiteljskega zbora, fotokopije dokazil o uspešno končanih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu. Pri pregledu predloga in dokazil je tožena stranka ugotovila, da tožnica ob vložitvi predloga ni izpolnjevala vseh pogojev, ki so predpisani v prvem odstavku 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), za napredovanje v naziv svetnica. Ugotovila je, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalec več kot pet let, da je bila pri delu uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk (najmanj 7 točk), ni pa izkazala zahtevanega števila točk z opravljenim dodatnim strokovnim delom, torej najmanj 38 točk, od tega 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti s tremi ali več točkami. V skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti potrdila o udeležbi z referatom na 18. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja C. (v nadaljevanju C.), ki je potekal v času od 10. do 11. 6. 2016, saj je bilo na podlagi obvestil in anonimnih prijav ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji C. ni mogoče potrditi. Tožena stranka je zavzela stališče, da bo verodostojnost potrdil, ki jih je organizator (C.) izdajal strokovnim sodelavcem za sodelovanje na njegovih posvetih, preverjala s programom posveta, iz katerega bo razviden posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe. K predložitvi programov posvetov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti mednarodno raven posveta in da je tožnica na posvetu izvajala referat, je tožena stranka pozvala tudi C.. Ker tožena stranka programa s strani organizatorja ni prejela, je pozivala še tožnico, da predlog, v delu sodelovanja na posvetu C. (junij 2016), dopolni s programom posveta, iz katerega bo eksplicitno razvidno, da je izvajala referat, naslov referata in kdaj je bil izveden. Tožnica je predlog dopolnila z dodatnim potrdilom in izjavo z dne 29. 6. 2016, v kateri je Organizacijski odbor C. navedel, da je imela tožnica na posvetu predstavitev v skladu z Zbornikom in kazalom, ki predstavlja imenski seznam udeležencev. Tožnica je predlog dopolnila tudi z vabilom organizatorja na 18. znanstveni posvet, v katerem pa je navedeno, da se bo na posvetu odvijala razstava in predstavitev projektnega dela, razstava tujih projektov in predstavitev inovativnih projektov mladih raziskovalcev ter delavnice v sekcijah, iz vabila pa ni eksplicitno razbrati, da se bodo na posvetih predstavljali referati. Tožnica je predlog dopolnila še s fotokopijami prve strani zbornika, kazala in kolofona zbornika ter prispevka za 18. znanstveni posvet ter s fotokopijami obračunov potnih stroškov za navedene službene poti.

3Tožena stranka je preverjala relevantna dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev C. v zadnjih letih ter na podlagi prejete dokumentacije različnih strank in predloženih dokazil organizatorja posveta, iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi odločbe, zaključila, da samih potrdil o izvedbi referata na mednarodnih posvetih v organizaciji C. ni mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Iz prejete dokumentacije tožnice (npr. vabila) in predloženih dokazil organizatorja posveta je razbrati, da so se na posvetu odvijale delavnice, predstavitve projektov, predavanja, razstave izdelkov, kar pa se v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ne vrednoti s štirimi točkami, pač pa se po navedenem vrednoti izključno izvedba referata na mednarodni konferenci ali kongresu. Glede na to, da so udeleženci na posvetu lahko sodelovali z različnimi prispevki, na podlagi predloženih dokazil ni mogoče zaključiti, da je tožnica na posvetu izvedla referat, kar bi lahko organizator potrdil s programom posveta. Ker tožnica v predlogu in dopolnitvah ni priložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta, kot to za ovrednotenje določa Pravilnik, ni bilo mogoče tožničinega sodelovanja na posvetu ZPTUS vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni kumulativno izpolnjevala vseh predpisanih pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika, in sicer ni izkazala 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami, je tožena stranka zavrnila njen predlog za napredovanje v naziv svetnica.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja, toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka. V tožbi je navedla, da je v skladu s Pravilnikom toženi stranki predložila vsa potrebna dokazila ter da Pravilnik nikjer ne določa, v kakšni obliki ter kakšna potrdila verodostojno izkazujejo dejstva, ki se z njimi dokazujejo, prav tako Pravilnik nikjer ne določa, da bi to dejstvo, torej udeležbo in dejansko izvedbo referata, lahko dokazoval zgolj in samo program konference. Tožena stranka je s takšnim ravnanjem omejila možnost dokazovanja določenega dejstva na točno določen dokaz, s čimer naj bi posegla v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Omejitev dokazovanja na točno določen dokaz je izjema, ki je dopustna le ob upoštevanju načela sorazmernosti v primeru, če je to predpisano z zakonom. Za toženo stranko je vseskozi, kot dokaz za prisostvovanje na mednarodni konferenci C. in izvajanje referata na tej konferenci, zadostovalo potrdilo, ki ga je o tem izdal izvajalec konference, torej C.. Tožnica prilaga dokaz, da je tožena stranka na podlagi enakih potrdil, kot ga je priložila sama, drugemu predlagatelju za napredovanje v naziv priznala udeležbo na mednarodnem znanstvenem posvetu C., brez zahtevanih dodatnih dokazil, v njenem primeru pa potrdilo ne zadostuje. Še več, tožnica je v dokaz izvedbe referata na tej konferenci dodatno priložila še druga dokazila. Tožnica je mnenja, da tožena stranka zagotovo razpolaga še z drugimi odločbami, s katerimi je še v letu 2016 upoštevala udeležbo in izvajanje referata na mednarodni konferenci C. na podlagi predmetnih potrdil ter sodišču predlaga, naj tozadevne odločbe samo pridobi od tožene stranke, ki jih ima shranjene v svojem arhivu. Pravilnik je bil v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih pred tem, zadnja sprememba je bila v letu 2010, kar pa zavezuje upravni organ, da v enakih primerih pri nespremenjenem predpisu odloča enako. Tožnica je še dodatno navedla, da C. kot organizator nekaterih dodatnih listin iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, toženi stranki ni želel predložiti, tožena stranka pa do sedaj, v vseh prejšnjih primerih, dodatnih dokazil niti ni zahtevala, saj jih Pravilnik ne določa in ne zahteva. V kolikor sodišče meni, da so takšni dodatni dokazi nujni, naj jih samo zahteva od C. Tožnica je v dokaz svojih navedb priložila pisne izjave nekaterih prič, ki so na navedeni mednarodni konferenci prav tako izvajale referate in bile prisotne, ko je svoj referat izvajala tožnica ter predlagala njihovo zaslišanje in zaslišanje prof. Jožice Bezjak, predsednice C. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da vlogi za napredovanje v naziv ugodi ter tožnici prizna naziv svetnica oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja in še dodatno utemeljuje. Tožena stranka je navedla, da ni upoštevala predloženega potrdila o udeležbi tožnice z izvedbo referata na 18. mednarodnem znanstvenem posvetu C., ki je potekal od 10.-11. junija 2016, ker v postopku ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi njihove verodostojnosti in sicer v smislu dejanske izvedbe referatov tožnice na posvetu. Tako je tožena stranka pozivala tožnico, ki je sporno potrdilo priložila in tudi organizatorja (C.), za predložitev dodatnih dokazil, ki bi izkazovala dejansko izvedbo referata in ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih potrdil. Vsaj s pomočjo programa mednarodnega simpozija, z navedbo referentov in njihovih prispevkov, ki v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija, bi tožena stranka lahko ugotovila, ali je tožnica dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Tožena stranka je pri tem poudarila, da gre pri referatu, predavanju, delavnici, članku... za različne oblike (znanstvenih) prispevkov, kar izhaja že iz tipologije COBISS, nenazadnje pa tudi iz Pravilnika, saj navedene prispevke različno vrednoti. Pravilnik omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se po dokazilih iz vlog (npr. vabila) odvijali na posvetih C. Navedenega torej ne gre enačiti. Tožena stranka je v nadaljevanju še pojasnila, da je pri postopkih napredovanja v višji naziv sicer običajno, da se dejstva, kot je na primer izvedba referata, dokazujejo s potrdili izvajalcev posveta, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, podatkov ne bi smela dodatno preverjati, ampak ravno obratno, saj je k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja tožena stranka zavezana na podlagi zakona. Organizator posveta je v elektronski korespondenci navedel, da so posamezniki predstavljali referate in poleg priložil dodatno potrdilo, iz katerega pa je razvidno le dejstvo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna sama izvedba referata, kot je določena v Pravilniku. Po ponovnem pozivu s strani tožene stranke, da naj C. kot organizator mednarodnih znanstvenih posvetov posreduje programe vseh posvetov, ki so jih organizirali, se le-ta ni več odzival. Torej očitek, da je tožena stranka omejevala možnost dokazovanja tožnici, ne drži. Tožena stranka je zgolj presodila, da predloženi dokazi, med drugim tudi izjave sodelavk tožnice, ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje in zato je pozivala tožnico za predložitev dokazil, ki bi ovrgla ta dvom. Tožena stranka je tudi mnenja, da dokaz z zaslišanjem navedenih prič ni potreben, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi, konkretno s programom posveta, poleg tega tožena stranka, glede na okoliščine primera in domnevno spornega izdajanja potrdil za izvedbo referatov, za katere je vprašljivo, če so bili izvedeni, dvomi v verodostojnost predlaganih prič. Tožena stranka je navedla, da je tako v postopku presodila vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala, zato je kot neutemeljeno označila tožbeno navedbo, da se izpodbijana odločba opira zgolj na določen listinski dokaz, saj je presojala tudi listine, ki so bile predložene v postopku dopolnjevanja. Ker tožnica ni predložila ustreznih dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženega potrdila, torej, da je res izvedla referat na mednarodnem znanstvenem posvetu, niti jih ni predložil organizator posveta, čeprav je bil k temu pozvan, tožena stranka pa teh podatkov na drug način ne more pridobiti, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženega potrdila, zato podatka o izvedbi referata na 18. mednarodnem znanstvenem posvetu C. ni bilo mogoče upoštevati kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka zavezana k enakemu odločanju v enakih primerih, pa tožena stranka opozarja, da je dolžna na podlagi popolno ugotovljenega resničnega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo, ki je tudi predmet presoje sodišča v konkretnem upravnem sporu in da tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Kot neutemeljeno označuje tudi tožbeno navedbo, da organizator mednarodne konference ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Po prepričanju tožene stranke namreč program mednarodne konference ne more biti avtorsko delo, pa tudi če bi bil, zakonodaja ne prepoveduje posredovanja le-tega za namen, za katerega ga je potrebovala tožena stranka. Prav tako seznam sodelujočih na konferenci, ki je javna prireditev, ne more biti osebni podatek, ki ga ni dovoljeno posredovati, sicer pa bi lahko organizator konference od udeležencev pridobil soglasje za posredovanje podatkov oziroma jih vsaj zaprosil za soglasje, česar pa ni storil. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

6Obe stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Tožena stranka dodatno v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 izpostavlja pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, s katero je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

9V obravnavanem primeru je sporno vrednotenje tožničinega dodatnega strokovnega dela, ki se ovrednoti s tremi ali več točkami, konkretno tisto, ki je po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednoteno s 4 točkami, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Natančneje, sporno je, ali je tožnica dejansko izvedla referat na 18. Mednarodnem znanstvenem posvetu C. v juniju 2016.

10Tožnica izvedbo referata na mednarodnem znanstvenem posvetu izkazuje s potrdilom o udeležbi na 18. Mednarodni znanstveni konferenci v Č. z naslovom „Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela „Od ideje do izdelka“ – od vrtca do fakultetnega tehniškega študija“, v organizaciji C., medtem ko niti tožnica, niti organizator posveta, programa tega znanstvenega posveta, iz katerega bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, nista predložila, prav tako slednje ne izhaja iz dokazil, poslanih k dopolnitvi vloge.

11Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju navedenega referata oziroma pri vrednotenju navedenega strokovnega dela, iz razlogov, ki jih je obširno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdila o izvedbi referata, ki ga je izdalo C. in ki je bil kot dokazilo priložen predlogu za napredovanje. Zato je tožena stranka tožnico tudi utemeljeno pozvala na dopolnitev predloga (vloge), tako da dokaže, da je referat na mednarodnem znanstvenem posvetu tudi dejansko izvedla. Predlagatelj napredovanja oziroma stranka postopka je namreč tista, ki mora svoje navedbe v vlogi tudi dokazati, hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka za navedbe o dejanskem stanju, na katere opira svoj zahtevek, če ne gre za splošno znana dejstva, predložiti oziroma predlagati dokaze. Če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Upravni organ namreč mora skladno z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev v zadevi. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), pa o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12Iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil oziroma na predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženega potrdila, in sicer na predložitev programa mednarodnega posveta, iz katerega bi bil razviden posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata. Tožnica takšnega programa ni predložila, iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine, ki bi kazale na izvedbo referata, tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge (vabilo organizatorja, prva stran zbornika, kazalo in kolofon zbornika prispevka za 18. znanstveni posvet, obračun potnih stroškov), niti iz predloženih dodatnih dokazil s strani C..

13Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje kaže na to, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih strokovnih del, navedenih v č) razdelku Pravilnika. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je torej strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj samostojni referat, izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar pa se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav. Splošno znano je tudi, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, znani širši strokovni, včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi osebno predstavijo svoje referate in so iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih posvetov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

14Ničesar od navedenega, za 18. Mednarodni znanstveni posvet C. od 10. - 11. 6. 2016, v Č., ni izkazano. Tožena stranka, kljub svojemu prizadevanju po pridobitvi dodatnih dokazil, tako s strani tožnice kot organizatorja posveta, ni (pri)dobila ustreznih dokazil, ki bi izkazala oziroma potrdila verodostojnost predloženega potrdila, to je, da je tožnica resnično izvedla referat na 18. mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji C. Tožena stranka je v zadevnem primeru, iz že pojasnjenih razlogov, želela s hkratno predložitvijo programa posveta odpraviti dvom v verodostojnost predloženega potrdila o udeležbi z referatom, vendar bi tega bilo mogoče odpraviti s priloženim programom tudi zgolj v primeru, če bi iz njega bilo razvidno, da je bil na posvetu izveden referat in da tožnica ni sodelovala morebiti s kakšno drugo obliko prispevka (kot so predavanje, poster, prispevek na delavnici in podobno) ter da je tega izvedla tudi tožnica. Kot je navedeno v predhodni obrazložitvi te točke in kar je razvidno tudi iz drugih priloženih programov o predavanjih, konferencah, ki jih je tožnica tekom postopka priložila toženi stranki, bi slednje tudi bilo razvidno. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je tožena stranka omejila možnost dokazovanja na točno določen dokaz in da so bile s tem tožnici omejene možnosti dokazovanja. Sodišče tudi ni tisto, ki bi moralo pridobivati dokazila, kot je to predlagala tožnica v tožbi, saj mora trditve v vlogi izkazati predlagatelj napredovanja sam. Prav tako pa se sodišče, glede na navedeno, ne strinja s tožnico, da je tožena stranka določbe Pravilnika nepravilno razlagala in uporabila. Pri vsem navedenim pa ne gre niti zanemariti, kar izhaja iz listin spisa, da je tožnica za določena dodatna strokovna dela oziroma k potrdilom o le-teh, priložila program predavanja/konference, za predmetno sporno potrdilo pa ne, niti ga ni predložil sam organizator konference.

15Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Pri vsakem odločanju o napredovanju gre za samostojen primer, upoštevajo se okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, ki pa (lahko) narekujejo različno postopanje oziroma presojo, v postopku pridobljenih dokazov.

16Sodišče se strinja, da tožnica ni izkazala izvedbe referata na mednarodni ravni na način, da bi bilo mogoče njeno sodelovanje na omenjenem posvetu C. vrednotiti v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika in tako v celoti pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, na katere je ta oprla izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za napredovanje tožnice.

17Tožnica tožbi prilaga tudi nekatera dodatna dokazila (pisne izjave prič, da so prisostvovale pri izvedbi samostojnega referata tožnice) ter predlaga zaslišanje teh prič, vendar teh dokazil tožnica ni predlagala v postopku do izdaje izpodbijanega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela poziv za predložitev dodatnih dokazov. Zakonodajalec je v 52. členu ZUS-1 namreč določil, na kar pravilno opozarja tožena stranka, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa v tožbi ni navedla, zakaj teh dokazov, vključno z zaslišanji prič, ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta, saj je bila pozvana na predložitev dodatnih dokazil. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave (59. člen ZUS-1).

18Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena oziroma skladna s Pravilnikom, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno. Enako odločitev je sprejelo sodišče tudi v več primerljivih zadevah.

K točki II izreka:

19O stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče odločilo ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.