VSK Sodba III Kp 53514/2016

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženi S. Đ. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obtoženega S. Đ. spoznalo za krivega, da je storil pod točko 1 izreka kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (KZ- 1), pod točko 2 pa kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obtožencu določilo kazen šestih mesecev zapora, za drugo kazen dveh let in osmih mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen treh let in enega meseca zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v tako izrečeno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu in sicer od 17.12.2016 od 18.15 ure dalje, vse do morebitne odprave pripora oz. do trenutka nastopa zaporne kazni po pravnomočni obsodbi, na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 pa je obtožencu odvzelo zaseženo drogo, digitalno tehtnico in PVC vrečke. Oškodovanca M. T. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, obtoženca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper to sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu pod točko 1 razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede kaznivega dejanja pod točko 2 pa, da ob ugoditvi pritožbi obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da tudi v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Okrožna državna tožilka v odgovoru na zagovornikovo pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu spisovnega gradiva in opravljeni javni pritožbeni seji senat višjega sodišča ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 zagovornik sodišču prve stopnje prvenstveno očita, da je izpodbijano sodbo glede tega kaznivega dejanja sprejelo zgolj na stopnji verjetnosti, oz. da dejstveni sklepi in zaključki, navedeni v grajani sodbi ne dosegajo standarda gotovosti, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Tako pritožnik sodišču prvenstveno zameri, da je preveliko mero poklonilo izpovedbi priče A. V., pri čemer navaja tudi, da so bile oškodovančeve izpovedbe tekom postopka tolikanj različne in nezanesljive, da sodišče gotovostnih zaključkov na ta dva dokaza ni moglo opreti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke o storitvi kaznivega dejanja sprejelo prvenstveno na podlagi dejstev, ki so objektivno izkazana in jih sodišče tudi pravilno ugotovi in oceni. Gre za zapisnik o ogledu na listovni številki 27 spisa, UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (telefonske komunikacije med oškodovancem in obtožencem) na listovni številki 48 in 49 spisa, uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah na listovni številki 50 spisa in medicinsko dokumentacijo oz. izvid kirurške ambulante za oškodovanca M. T. na listovni številki 76 spisa. Vsi navedeni dokazi govore v pri ugotovitvi, da je bil oškodovanec kritične noči dejansko napade in da je bil eden od storilcev, ki ga je oškodovanec z dokajšnjo mero gotovosti tudi po fotografijah prepoznal, prav obtoženi S. Đ.. Opis dogajanja kritičnega večera oz. noči dopolnjujeta izpovedbi oškodovančevega sina T. T. in priče M. Ž., ki sta vsak s svojega zornega kota opisala medsebojno komunikacijo in pa dogajanje kritične noči, kar vse v bistvenih potezah potrjuje to, kar je o glavnini dogajanja izpovedal oškodovanec sam. Glede obravnavanega dogodka je bila zaslišana tudi priča A. V., tedanje oškodovančevo dekle, ki je po svojih lastnih besedah bila navzoča pri fizičnem obračunavanju storilcev z oškodovancem in ki jo slednji v svoji izpovedbi tudi omenja. Sodišče prve stopnje je posamezna razhajanja med izpovedbami oškodovanca, njegovega sina T. in A. V. prepričljivo analiziralo in opravilo popolno dokazno oceno na straneh od 17 do 21 sodbe in pritožbeno sodišče se s tako oceno tudi samo strinja, pritožbena izvajanja pa jo ovreči ne morejo, zlasti zaradi tega, ker je tako dogajanje tudi objektivno potrjeno z dokazi, ki jih prizivno sodišče navaja že zgoraj. Sicer pa pritožnik tudi navaja, da je sodišče nekritično poklonilo vero priči S. B., oškodovančevi sestri, pri čemer pa kaj konkretnega, v čem naj bi sodišče izpovedbo priče napačno oziroma zmotno ocenilo, niti ne povedo.

6Zagovornik v pritožbi predvsem izpostavlja vprašanje verodostojnosti izpovedb oškodovanca M. T., pri čemer zelo podrobno opozarja na razlike v izpovedbah, ki jih je priča dala na zaslišanju v preiskavi in pozneje na glavni obravnavi, ko je zaradi prestajanja zaporne kazni v Republiki Italiji bila dne 23.11.2017 zaslišana po videokonferenci na glavni obravnavi. Ob primerjavi vsebine obeh izpovedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da določene razlike sicer obstoje, vendarle pa te niso take, da bi lahko v sprejete zaključke prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih vnesle kakršenkoli dvom. To velja tudi za pisno izjavo, ki jo je dne 01.03.2017 na sodišče poslal oškodovanec in na kar zagovornik v pritožbi tudi opozarja.

7Sklepno tedaj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pri obravnavanem kaznivem dejanju nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožbene navedbe omajati ne morejo.

8V zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva, opisanem pod točko 1. krivdoreka izpodbijane sodbe obtoženčev zagovornik graja zaključek sodišča prve stopnje, „da so podani elementi sostorilstva, kar je sodišče zaključilo v okviru pravne ocene dejanja, vezano na obstoj objektivnih in subjektivnih elementov očitanega dejanja“. Pritožbeno sodišče glede udeležbe obtoženega S. Đ. prav nikakršnih pomislekov nima, ne po dejanski, pa tudi po pravni plati ne. Sicer pa je v tem delu zagovornikova pritožba dokaj konfuzna in nedorečena, ko ni jasno, ali pritožnik v tem delu prvostopenjsko odločbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona. Kakor je navedeno že zgoraj, po dejanski plati prizivno sodišče glede odločilnega dejstva sostorilstva nikakršnih pomislekov nima, povsem enako pa velja tudi za pravno opredelitev obtoženčeve udeležbe. Povsem neutemeljena je namreč tudi tista pritožbena navedba, kjer zagovornik sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo in obrazložilo subjektivne komponente sostorilstva. Pozorno branje izpodbijane sodbe pokaže, da je sodišče prve stopnje to okoliščino popolno in ustrezno obrazložilo na listovni številki od 33 do 35 sodbe.

9Srž zagovornikove pritožbe glede kaznivega dejanja pod točko 2 krivdoreka je v tem, da meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nedovoljene dokaze in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O tem vprašanju oz. o zatrjevani nezakonitosti dokazov, na katere je sodišče oprlo krivdorek glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, sta se sodišči obeh stopenj tekom tega kazenskega postopka veliko ukvarjali. Najprej je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom opr. štev. I Kpr 53514/2016 z dne 14.02.2017 na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločil v njem navedene dokaze, ta sklep pa je bil po pritožbi okrožne državne tožilke s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. štev. I Kp 53514/2016 z dne 09.03.2017 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje. Drugič se je sodišče prve stopnje z vprašanjem dovoljenosti dokazov ukvarjalo ob odločanju o ugovoru obtoženca in njegovega zagovornika zoper obtožbo. S sklepom opr. štev. I K 53514/2016 z dne 16.05.2017 pa je razpravljajoči sodnik oz. sodnik posameznik, ki je prejel kazensko zadevo v delo iz spisa izločil dokaze, za katere je menil, da so neutemeljeni in ki jih v izreku sklepa tudi našteje, a tudi ta odločitev je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. štev. I Kp 53514/2016 z dne 08.06. 2017 spremenjena tako, da je bil predlog zagovornika obtoženega S. Đ. za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku, zavrnjen. V sedaj obravnavani pritožbi zagovornik obtoženega Đ. vztraja pri identičnem stališču glede zakonitosti dne 17.12.2016 v hotelski sobi številka 203 Hotela L. v Š. pridobljenih dokazov, pri čemer pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da k temu, kar je v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo doslej že povedalo, nima ničesar novega dodati in se zato na dosedanje ugotovitve v zvezi s tem v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

10V zvezi s tem kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 2 krivdoreka, pa zagovornik izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje oz. meni, da so zaključki sodišča prve stopnje o hrambi mamila z namenom nadaljnje prodaje ostali nedokazani. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje svoj sklep, da je bilo hranjeno mamilo namenjeno nadaljnji distribuciji z gotovostjo utemeljilo v tretjem odstavku na listovni številki 34 sodbe in nikakor ne gre za „izrazito indično dokazno oceno“, tako, kakor to v pritožbi meni pritožnik, kar velja tudi za subjektivni element tega kaznivega dejanja.

11Kolikor pa pritožnik graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo pa se tudi ne more nadejati uspehu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in nje odmero pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v zvezi s tem nikakršnih pomislekov nima. Pritožnik sicer navaja, da sta tako določeni kazni za obe kaznivi dejanji, kakor tudi enotna izrečena kazen glede na okoliščine, ki smo jim bili priča v tem kazenskem postopku prestrogi, pri čemer zagovornik omenja predvsem obtoženčevo nekaznovanost v naši državi. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da je prejšnje življenje obdolženca le ena od okoliščin, ki jo sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upošteva. V konkretnem primeru pa dejstvo, da je obtoženec v naši državi nekaznovan, kot okoliščina njemu v dobro ne odtehta vseh ostalih obteževalnih, ki jih sodišče prve stopnje vidi v predrznosti in brutalnosti napada obtoženca in neznanega sostorilca na oškodovanca M. T. in v vrsti in količini zaseženega mamila. Nenazadnje pa tudi ni moč mimo podatka, da je obtoženec v Republiki Sloveniji sicer res nekaznovan, da pa se v spisovnem gradivu nahajajo tudi podatki o obtoženčevi predkaznovanosti v republiki Srbiji, kar nedvomno kaže na obtoženčev način življenja oz. njegov odklonilni odnos do spoštovanja pravnega reda. To pa je gotovo okoliščina, mimo katere pri ocenjevanju obtoženčeve osebnosti ni mogoče.

12Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnost ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena kazenskega postopkovnika (ZKP-1).

13Dasiravno zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, je sodišče sklenilo obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec brez premoženja in nasploh šibkega premoženjskega stanja ter brez dohodkov, zaradi česar bi utegnilo biti še bolj ogroženo preživljanje njega samega in oseb, ki jih je dolžan preživljati.