355. člen ZKP-UPB8

Na zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 10.10.2018 kot tolmač za srbski jezik sodeloval F. I., na zaslišanju pa je bil navzoč tudi tedanji obtoženkin zagovornik po uradni dolžnosti. Pritožnik ima sicer prav, da navedeni tolmač tedaj ni bil vpisan v seznam stalnih sodnih tolmačev, zaradi česar se je sodišče poslužilo določbe 233. člena ZKP in F. I., ki ni bil zaprisežen sodni tolmač, pred zaslišanjem zapriseglo. Sodišče prve stopnje s tem ni prekršilo nobene postopkovne določbe, zlasti upoštevaje dejstvo, da je šlo za nujna preiskovalna dejanja, ko je bila obtoženki že odvzeta prostost, Ker je tudi z vpogledom v zapisnik o zaslišanju obtoženke pred preiskovalno sodnico razvidno, da obtoženkin tedanji zagovornik nikakršnih pripomb v zvezi z uporabo jezika ni imel, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da med akterji zaslišanja ni prišlo do nikakršnega komunikacijskega šuma, o pravilnosti zaslišanja in razločnosti ter razumljivosti komunikacije ni nikakršnih pomislekov.

Posamezna razhajanja v izpovedbah, na katere opozarja pritožnica sicer obstajajo, so pa tako nebistvena in za ugotavljanje dejanskega stanja nepomembna, da ugotovljenih odločilnih dejstev ne morejo prikazati kot vprašljivih oz. dvomljivo ugotovljenih. Kolikor zagovornica v pritožbi navaja, da bi bilo obtožencu primerneje izreči pogojno obsodbo brez denarne kazni pa pri tem očitno spregleda, da je pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika izrek stranske denarne kazni obligatoren, s čimer pa mora vsakdo, ki se za izvršitev takega kaznivega dejanja odloči tudi računati, tako, da se izkaže poznejše sklicevanje na šibko premoženjsko stanje neutemeljeno. Izrečena zaporna kazen je povsem primerljiva s kaznimi, izrečenimi v podobnih kazenskih postopkih, pri čemer pa število prebežnikov ni edino merilo oz. okoliščina, ki narekuje višino izrečene zaporne kazni.

Ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, bo obsodilno sodbo izdalo le tedaj, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče onkraj razumnega dvoma sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno, so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Z obravnavanim dogodkom je obdolženi z lopato poravnaval kup kamenja. S tem se oškodovanka ni strinjala, zato je med njima najprej prišlo do verbalnega konflikta, nato pa je obdolženi v njeni smeri metal kamenje, kar mu je oškodovanka skušala preprečiti in ga pri tem tudi fotografirala. V teh okoliščinah je nastal sporni posnetek konflikta, pred tem pa še posnetek obdolženca, na katerem ta poravnava kamenje s kupa. Glede na takšno dejansko stanje obdolženi na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali, in v konfliktu z oškodovanko, ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega pa je oškodovanka snemala (so)lastnino družinskih članov in tudi svojo mater. Zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obdolženčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je pravice do zasebnosti, in zato ne pomeni nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, katerega uporaba v postopku bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavani zadevi obdolžencu, sicer v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, očitajo drugačna ravnanja kot v predhodnem post

Glede na to, da se obtoženec v obravnavani zadevi nahaja v priporu, mora sodišče spoštovati tudi obtoženčevo pravico do nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave R Slovenije ter določilo 15. člena ZKP, ki pravi, da si mora sodišče prizadevati da se postopek izvede brez nepotrebnega zavlačevanja.

Dejansko stanje glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi odgovorna oseba za vodenje gradbenih del na kraju, kjer je prišlo do nesreče ter glede očitka, da obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča, varnostno opremo in da je dovolil delavcem, da mečejo tramove na prostor, ki ni bil zavarovan.

Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 27. 5. 2019 zaključilo glavno obravnavo in napovedalo razglasitev sodbe dne 29. 5. 2019. Ker pa je med odločanjem o obtožbi spoznalo, da je treba dokazni postopek dopolniti še s strokovnim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi po pregledu dokumentacije pojasnil, ali je za plačila, ki se navajajo v izreku obtožbe, obstajala kaka dejanska oziroma pravna podlaga ali ne, brez izvedenca pa tega ni mogoče ugotoviti, saj sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja, je dne 29. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne in se dokazni postopek dopolni s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Takšno postopanje sodišča je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki

Pritožnik je podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, pri čemer ni v ničemer pojasnil morebitnega prispevka obdolženca in njegovega zagovornika pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari presodilo, da njuna navzočnost na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Navedena namreč ne bi mogla natančneje pojasniti navedb in stališč iz pritožbe, povezanih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V obravnavanem primeru gre za dokončano kaznivo dejanje in ne zgolj za poskus. Dejstvo je, da sta obtoženca tujce, ki niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo, po tem, ko so jih drugi sostorilci usmerili peš po gozdu preko slovensko-hrvaške meje spravila v avto. Dejstvo je, da je potrebno na opisano dogajanje gledati kot celoto, kjer sta bila obdolženca nenadomestljivi člen za dosego končnega cilja, t.j. prihoda tujcev na končno destinacijo R. I.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da so tujci slovensko-hrvaško mejo prestopili ilegalno, kar bi gotovo ne storili, v kolikor ne bi imeli zagotovila, da jih na slovenski strani meje čakata obtoženca zato, da jih odpeljeta naprej proti Italiji. S tem sta obtoženca kaznivo dejanje tudi dokončala, vse dogajanje po tem, ko sta obtoženca tujce v avto že sprejela, pa je samo nadaljevanje že dokončanega kaznivega dejanja.

Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo. Obtoženca sta kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.

Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere pravilno zavrnilo kot nepotreben. Po oceni pritožnika naj bi podatki o baznih postajah potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznive

Za kazniva dejanja, ki so storjena v družinski skupnosti, je značilno, da neposrednih prič praviloma ni na voljo, še manj pa takih, ki bi bile povsem neprizadete oziroma nepristranske. Kadar psihofizično nasilje ne privede do takih poškodb, da bi žrtev potrebovala zdravstveno pomoč, potem razumljivo tudi drugih materialnih dokazov v tej smeri ni na voljo. Prav zato je ugotavljanje dejanskega stanja toliko bolj težavnejše kot sicer ter podvrženo tudi oceni izpovedb posrednih prič, ki pa lahko povedo le o tem, kar so slišale ali izvedele od neposrednih udeležencev. Na podlagi vseh razpoložljivih dokazov mora nato sodišče te dokaze oceniti tako same zase kot v zvezi z ostalimi dokazi ter nato zaključiti, ali nudijo zadostno podlago za potrditev obtožbenih navedb.

Zagovornik v pritožbi predvsem izpostavlja vprašanje verodostojnosti izpovedb oškodovanca M. T., pri čemer zelo podrobno opozarja na razlike v izpovedbah, ki jih je priča dala na zaslišanju v preiskavi in pozneje na glavni obravnavi, ko je zaradi prestajanja zaporne kazni v Republiki Italiji bila dne 23.11.2017 zaslišana po videokonferenci na glavni obravnavi. Ob primerjavi vsebine obeh izpovedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da določene razlike sicer obstoje, vendarle pa te niso take, da bi lahko v sprejete zaključke prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih vnesle kakršenkoli dvom.

Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje oškodovanca in priče zaslišalo po predpisanem postopku tako, da so najprej prosto izpovedovale in nato odgovarjale na zastavljena vprašanja, nakar jim je sodišče predočilo njihove izpovedbe v preiskavi in jih povprašalo čemu sedaj izpovedujejo drugače. Oškodovanec in priče so podali odgovore, do katerih se je sodišče prve stopnje nato opredelilo v dokazni oceni. Iz tega sledi, da je sodišče postopalo povsem v skladu z določbo 335. člena v zvezi z 241. členom ZKP in zato načela neposrednosti ni kršilo.

Pritožnik nima prav, ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti. Podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni. Pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da dokazi niso materialnopravno relevantni, ne more uspeti, saj z navedbami v pritožbi ni izkazal, da bi bili dokazi uspešni, kar bi moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale, izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter krivdi obtoženca.

Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo.

Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.