VSM Sodba I Cp 219/2018

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in II. spremeni tako, da v teh točkah v celoti glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 200,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo na fiduciarni TRR pooblaščenca odvetnika D.L. Iz Maribor, odprt pri Novi KBM d.d., št.: SI56.

II. V presežku se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti ter tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 238/1, k.o. P. (ID) , še posebej vožnjo s traktorjem in ostalo kmetijsko mehanizacijo po parc. št. 238/1, k.o. P. (ID).

Tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 98/1, k.o. P. (ID).

Toženi stranki se prepove vsakršno nadaljnjo vznemirjanje tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 238/1, k.o. P. (ID) in parc. št. 98/1, k.o. P. (ID), pod izvršbo.“ “

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) tako, da je pod točko I. toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) na parc. št. 87/1, k.o. P.. Pod točko II. pa je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala opustitev vsakršnega poseganja v njeno lastninsko pravico na parc. št. 238/1, k.o. P., še posebej vožnjo s traktorjem in ostalo kmetijsko mehanizacijo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala vsakršno nadaljnje vznemirjanje na nepremičninah parc. št. 238/1 in 87/1, k.o. P.. Prav tako je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 200,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pod točko III. je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka na plačilo 3.799,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravdni postopek ustavilo. Pod točko IV. je tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca v znesku 663,22 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica vlaga pritožbo zoper točko II. in IV. sodbe iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločitev sodišča v točki II. je nepravilna, ker je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter v tem delu storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 200,10 EUR, čeprav je tožnica tako modificirani tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine postavila po tem, ko je toženec k odgovoru na tožbo priložil ponudbo za odkup dreves na panju. Toženec modificiranemu tožbenemu zahtevku ni nasprotoval, predvsem ne višini škode za podrta drevesa, zato bi sodišče moralo takšna neprerekana dejstva skladno z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) šteti za priznana. Ko tega ni storilo, je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kolikor pa je sodišče menilo, da je trditvena in dokazna podlaga tožbenega zahtevka pomanjkljiva, bi moralo skladno z določbo 285. člena ZPP poskrbeti, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih ter ponudijo ustrezna dokazila. S tem, ko tega ni storilo je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter v nadaljevanju ni ugotavljalo dejanskega stanja, posledično pa je izostala tudi obrazložitev o odločilnih dejstvih, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Nadalje tožnica izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ker bo potrebno v primeru utemeljenosti njene pritožbe pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati dosežen uspeh pravdnih strank v pravdi.

4Toženec se z laično pritožbo pritožuje zoper točko I izreka sodbe. Bistvo njegove obsežne pritožbe je v očitku, da nepravilna odločitev ugotovljenega vznemirjenja na parc. št. 98/1, temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter na dokazu (geodetske meritve geodeta D.K.), ki ga sodišče ne bi smelo izvesti. Zaradi tega podaja očitek kršitve 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Opozarja, da sodišče ni poskrbelo, da bi tožnica predložila tudi mapno kopijo, ki je bila podlaga za geodetske meritve na parc. št. 87/1. Sodišče je sprejelo le dokaz z vpogledom v elaborat, ni pa vpogledalo v mapno kopijo, ki prikazuje stanje poteka meje na sporni parceli pred geodetskimi meritvami, opravljenimi 9. 4. 2013. Pritožba nadalje nasprotuje dokazni oceni sodišča v pravnomočni zadevi P 238/2013, kar po njegovem vpliva na obravnavano zadevo. Nadalje v celoti oporeka dokazni oceni glede vznemirjenja na parc. št. 98/1 ter opozarja na napačno ugotovitev sodišča, da je tožnica toženca pred posekom dreves opozorila, da poseka ne sme izvršiti, saj je sama izpovedala, da je toženca obvestila takrat, ko jih je že podiral. Drevesa so bila za posek označena že konec julija oziroma najmanj tri mesece pred poslanim obvestilom. Tožnica je imela tudi možnost podati pritožbo pristojnemu zavodu za gozdove, pa tega ni storila. V nadaljevanju toženec očita nepravilnosti, ki izhajajo iz zapisnika o ureditvi meje z dne 9. 4. 2013 ter povzema izpovedbo o zaslišanju priče geometra D.K., katerega verodostojnost je sodišče napačno ocenilo. Meni, da bi pravno odločilno dejstvo lahko sodišče ugotovilo le v kolikor bi samo opravilo ogled na kraju, ker pa tega ni storilo, je še enkrat kršilo 340. člen ZPP. Ker tožnica ni predložila mapne kopije, je s tem sodišče nedopustno opustilo ugotavljanje odločilnega dejstva v pravdi, ki se nanaša na sporno določitev mejne točke 5701 in s tem nespornega katastrskega poteka meje med parcelami 98/1, 98/2 in 416/1.

5Pravdni stranki v odgovorih na pritožbi zavračata ugovorne navedbe nasprotne stranke ter se zavzemata za ugoditev njunim pritožbenim razlogom ter ugoditvi njunim pritožbam.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

8Pritožbeno sporno ostaja le še očitano vznemirjanje lastninske pravice, ki naj bi ga toženec storil s tem, ko je dne 6. 12. 2011 podrl tri drevesa (dve bukvi in hrast), 10. 12. 2011 pa še smreko in vse odpeljal iz gozda. Bistvo toženčeve pritožbe je, da se je sodišče pri ugotovitvi pravno relevantnega dejstva, na kateri parceli je toženec drevesa posekal, oprlo na neprimeren dokaz, s čemer naj bi tudi bistveno kršilo določbo pravdnega postopka ter, da o tem relevantnem dejstvu tudi ni navedlo ustreznih razlogov, s čemer je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena¹.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejstvo, kje je toženec očitani posek dreves opravil, ugotavljalo skladno z določbami ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Argumenti sodišča so jasni in prepričljivi. Tudi nekonkretizirano očitane kršitve 15. točke drugega odstavka 39. člena ZPP sodišče ni storilo, saj ni napačno povzelo nobene listine. Graja dejanskih zaključkov sodišča pa se nanaša na dokazno oceno, torej gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ne pa kršitev postopka.

10Skupna dokazna ocena sodišča o tem, kjer je toženec sporna drevesa posekal, temelji na presoji izpovedbe obeh pravdnih strank, izpovedbe prič ter ocene listinskih dokazil. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da dejstvo, da je meja parcele 98/1, k.o. P. dokončno urejena, izhaja zlasti iz vpogledanega dokaza odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, ki je objektivni dokaz. V pritožbi toženec sam potrjuje dejstvo pravnomočnosti odločbe območne geodetske uprave o ureditvi meje parc. št. 98/1, in sicer navaja, da je bila ta odločba dne 11. 12. 2013 že pravnomočna. Tako je tudi priča D.K., kateri je na terenu izdelal skico terenske meritve (priloga A 12), v svoji izpovedbi večkrat poudaril, da je meja te parcele urejena ter dokončna. Prav tako je pojasnil, da iz skice v prilogi pod A 12 izhaja, da parc. št. 98/1 meji na parc. št. 416/1, ki je v lasti občine, torej ne meji na toženčevo parc.št. 98/2. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ne bi smelo kot dokaz upoštevati geodetskih meritev, ki jih je izvedel geodet D.K.. Ker je bila meja parcele 98/1 do zaključka glavne obravnave dokončno urejena, je sodišče svojo dokazno oceno utemeljeno uprlo tudi na te listinske dokaze².

11Sodišče druge stopnje pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovljeni posek dreves na zemljišču v lasti tožnice (torej dejanje, ki je bilo enkratno storjeno in je zaključeno), brez trditev o bodočem ogrožanju tožničine lastninske pravice strani toženca, okvalificiralo kot vznemirjanje, ki ima za posledico negatorno zaščito.

12Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev negatornega varstva tožnice navedlo v točki 16 obrazložitve, kjer je utemeljevalo zavrnitev tožničinega zahtevka, da se tožencu prepove vsakršno nadaljnje vznemirjanje tožnice na nepremičnini parc. št. 98/1. Čeprav je sodišče prve stopnje presodilo, da je s strani toženca s posekom štirih dreves prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnice, pa to ne zadošča za utemeljenost negatornega varstva³. Upoštevaje konkretne ugotovljene okoliščine enkratno vznemirjanje nima za posledico tožničine negatorne zaščite. Vendarle je potrebno upoštevati, da je bila v času, ko je sporna drevesa toženi posekal, meja parc. št. 98/1 še delno neurejena⁴. Na neurejenost meje se je vseskozi skliceval toženi in zatrjeval, da je drevesa posekal v prepričanju, da so rasla na zemljišču s parc. št. 98/2, ki je v lasti njegovih žene in hčerke. Tudi iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi brez posredovanja sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega na zemljišče, ki je v lasti tožnice⁵.

13Tožnica sodišču prve stopnje očita kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Sodišče je po njenem opustilo materialno procesno vodstvo, ker je ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljala negatorno varstvo. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj ta dolžnost ne sega tako daleč, da bi bilo sodišče dolžno stranko poučiti o vseh konkretnih okoliščinah, ki jih je potrebno zatrjevati za ugoditev negatornemu varstvu. Takšna dolžnost bi obstajala le, če stranka kljub zadostni skrbnosti ne bi mogla predvideti, katere pravne norme bo sodišče pri presoji uporabilo⁶. Vendarle je potrebno upoštevati, da je bila stranka zastopana po odvetniku⁷. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS razlaga materialno procesno vodstvo kot način odprtega sojenja, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jim razkrije svoj drugačen nepričakovan pravni pogled na njun spora⁸. V obravnavani zadevi tovrstna opozorila niso bila potrebna, ker sodišče ni uporabilo pravne podlage na katero tožnica ni mogla računati in bi zato izgubila možnost navajati dejstva.

14Utemeljena pa je pritožba tožnice v delu, ko sodišču očita, da je nepravilno zavrnilo njen zahtevek na plačilo zneska 200,10 EUR, ki ga je zahtevala kot odškodnino za škodo, ki ji je nastala s tem, ko je toženec v njenem gozdu posekal drevesa in jih odpeljal. Podlaga tega dela tožbenega zahtevka je v drugem odstavku 99. člena SPZ, ki določa, da če je bila z vznemirjanjem iz prvega odstavka 99. člena SPZ povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Slednje pomeni, da predpostavke na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in odškodninskega zahtevka niso enake. Čeprav je tožničin negatorni zahtevek zavrnjen, pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec s tem, ko je posekal štiri drevesa v tožničinem gozdu ravnal protipravno. Glede nastanka oziroma višine materialne škode pa pritožba pravilno opozarja na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ker bi to dejstvo moralo šteti za priznano. Drži namreč, da toženec po tem, ko je tožnica na naroku modificirala tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine tako, da je namesto prvotno postavljenega v višini 4.000,00 EUR zahtevala plačilo 200,10 EUR, stvarno pravodejstvom, s katerimi je utemeljevala modificiran tožbeni zahtevek, ni nasprotoval oziroma jih ni prerekal (list. št. 39 spisa). Dejstvo, da je toženec posekana drevesa odpeljal, že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, s čemer je izkazana tudi predpostavka vzročne zveze. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožencu naložilo plačilo 200,10 EUR odškodnine za škodo, ki je s posekom dreves nastala tožnici. Glede obrestnega dela zahtevka je sodišče upoštevalo določbi 378. in 299. člena OZ ter zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe dalje to je od 6. 9. 2013, v presežku pa obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo.

15Glede na obrazloženo je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo tako pritožbi tožnice kot pritožbi toženca. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev lahko sprejelo na pritožbeni seji (5. alineja 358. člena ZPP). V presežnem delu pa je sodišče obe pritožbi zaradi neutemeljenosti zavrnilo (353. člen ZPP).

16Sodišče druge stopnje je zaključilo, da sta pravdni stranki s pritožbo uspeli v enakih delih, in sicer je tožnica uspela z odškodninskim delom tožbenega zahtevka, toženec pa je za uspel z zavrnitvijo tožničinega tožbenega zahtevka iz točke I, zato ostaja uspeh pravdnih strank enak, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnica je uspela v deležu 20 %, toženec pa v deležu 80 %). Sodišču druge stopnje zato v odločitev o pravdnih stroških pravdnih strank, po tem, ko je uradno preizkus pokazal, da sodišče ni storilo uradoma upoštevanih kršitev, ni bilo potrebno posegati.

17Tudi glede pritožbenega uspeha sodišče druge stopnje zaključuje, da je le-ta za tožnico in toženca enak, zato je zaključilo, da nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Določba prvega odstavka 360. člena ZPP
² Sodišče prve stopnje je dolžno pri svoji odločitvi upoštevati dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranka v skladu z zakonom nanje sklicuje). Ta trenutek namreč opredeljuje časovne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, kar velja tudi za negatorno pravdo.
³ Anton Frantar: Varstvo pred posegi in motnjami - Negatorija, podjetje in delo, GV Založba, št. 5, 1995, stran 569.
⁴ Sporni posek je bil opravljen v letu 2011, odločba Geodetske uprave RS pa je bila izdana 14. 10. 2013.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 343/2010 z dne 9. 6. 2011.
⁶ Mile Dolenc, Pravna praksa 2007/14, Od pasivne k aktivni vlogi sodnikov v pravdnem postopku.
⁷ Tako tudi v zadevah VSL sodba I Cp 2435/2017 in VSL sodba I Cp 2244/2017.
⁸ Judikat Vrhovnega sodišča RS, VS RS sodba II Ips 75/2016.