VSK Sodba II Kp 2113/2018

I. Pritožba zagovornice obtoženega Franca Riflja se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 300,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega F. R. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanja ponareditve uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Na podlagi 51. in 52. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 265. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso v znesku 200,00 EUR (tarifna številka 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

2Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica, kot navaja, zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje pred spremenjenim senatom.

3Na pritožbo zagovornice obtoženca je odgovorila okrožna državna tožilka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru in predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornica obtoženca smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek prvostopenjske sodbe nasprotoval njenim razlogom v zvezi z izvršitvenim dejanjem kaznivega dejanja, pri storitvi katerega je obtoženec pomagal, saj iz izreka izhaja, da je storilka kaznivega dejanja ponareditve uradne listine S. Š. vpisala lažne podatke, da je J. K. upravičen do vožnje vozil B kategorije, v veljavno vozniško dovoljenje J. K., serijska številka S003544485, v obrazložitvi sodbe (točka 28) pa se navaja, da J. K. ob izdaji vozniškega dovoljenja v S. ni imel še nobenega vozniškega dovoljenja, torej da je bilo vozniško dovoljenje serijske številke S003544485 v celoti ponarejeno (falsifikat uradne listine). Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je kot bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo in je precejšnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se nasprotje, ki ga zagovornica zatrjuje v pritožbi, nanaša na okoliščino, ki ni odločilna za presojo obravnavane zadeve. Bistveno je, da je šlo za vpis lažnih podatkov v vozniško dovoljenje. Zato očitana kršitev ni podana.

6Zagovornica očita, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis očitanega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je povsem drugačen od tistega v obtožbi, saj sodišče prve stopnje iz sodbenega izreka ni izpustilo zgolj očitka, da je bila pri izdaji vozniškega dovoljenja vpisana dodatna kategorija, kot to izhaja iz točke 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, ampak je v sodbenem izreku izostal tudi očitek, da je obtoženec predložil veljavno vozniško dovoljenje, ki ga je vsebovala obtožba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi take spremembe obtožbenega opisa objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP) v ničemer ni bila porušena, saj gre zgolj za izpustitev okoliščin, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obtoženca. Bistvo očitka je, da je šlo za vpis lažnih podatkov v vozniško dovoljenje, ta očitek je vseskozi ostal nespremenjen. Glede na navedeno ni dvoma, da je bila navedena sprememba opisa dopustna, z vidika obtoženca pa gre za spremembo, ki mu ni ne v škodo ne v korist. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nejasnost zapisnika o predobravnavnem naroku. Pritožnica opozarja na to, da je v zapisniku navedeno, da je bil predobravnavni narok opravljen dne 19.4.2017, čeprav je bil v resnici opravljen dne 4.5.2017, kar je razvidno iz vabila na predobravnavni narok. Zatrjevana pomanjkljivost pomeni zgolj očitno pomoto v navedbi datuma predobravnavnega naroka, ki v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar ne zatrjuje niti sama pritožnica. Res je, kot nadalje izpostavlja pritožnica, da je v zapisniku o predobravnavnem naroku najprej navedeno, da obtoženi F. R.j ni pristopil, za tem pa na naslednji strani, da je obtoženec pristopil in navedel osebne podatke. Vendar je iz celotne vsebine zapisnika (sklep, da se na podlagi četrtega in petega odstavka 285.a člena ZKP predobravnavni narok izvede brez navzočnosti obtoženca, da je na podlagi četrtega odstavka 285.a člena ZKP šteti, da obtoženec krivde po obtožbi ne priznava, da je procesne predloge podala obtoženčeva zagovornica) več kot očitno, da obtoženec na predobravnavni narok ni pristopil in da je tekst v zvezi z navzočnostjo obtoženca zgolj opcija, predvidena v formularju zaradi hitrejšega teka postopka. Navedeno zato ne predstavlja take pomanjkljivosti, da bi bila zaradi tega verodostojnost zapisnika vprašljiva. Trditev pritožnice, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.1.2018 izhaja, da naj bi se postopek vodil zoper obtožena R. L. in F. R.a, nato pa je navedeno, da se kazenski postopek zoper obtoženega D. Z. izloči in se bo dokončal posebej, je v nasprotju s podatki spisa, iz katerih izhaja, da je bil dne 15.1.2018 sestavljen zapisnik o zaslišanju priče M. Š. izven glavne obravnave in je v zapisniku navedeno, da gre za kazensko zadevo zoper obtoženega F. R..

8Z okoliščino, da si je priča M. Š. pri svoji izpovedbi pomagala s sklepom o uvedbi preiskave I Kpr 22862/2012 z dne 9.4.2013 zoper obdolženo S. Š. in ostale, kjer je povzeta izjava, ki jo je pokojni J. K. podal policiji, in njegov zagovor pred preiskovalnim sodnikom, ki obremenjujeta obtoženega F. R., pritožnica utemeljuje nezakonitost izpovedbe M. Š., vendar nima prav. Iz zapisnika o zaslišanju priče M. Š. izven glavne obravnave izhaja, da je M. Š. povedala, da ji je brat J. K. povedal, da je vozniško dovoljenje kupil od obtoženega F. R.. Nadalje je M. Š. povedala, da se navedeno ujema s tem, kar je njen brat izjavil policiji in pred preiskovalnim sodnikom in izhaja iz sklepa o preiskavi I Kpr 22862/2012 z dne 9.4.2013, ki ga je prebrala. Iz navedenega tako izhaja, da je priča resničnost svojih navedb o tem, kar ji je povedal brat, dokazovala s sklepom o preiskavi, torej gre samo v tem smislu za opiranje njene izpovedbe na sklep o preiskavi. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča izpovedba M. Š. ne predstavlja nezakonitega dokaza in jo je sodišče prve stopnje smelo uporabiti pri dokazni oceni, ko je ocenjevalo tudi druge izvedene dokaze. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpovedba ni tisti ključen dokaz, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba, tega pritožnica niti ne zatrjuje.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče iz 29. člena Ustave RS in d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Pritožnica ima prav, da zaradi smrti J. K., ki je zoper obtoženca podal obremenilno izjavo, ni bilo mogoče zagotoviti njegovega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi in soočenja z obtožencem. Pravilno tudi opozarja, da se v situaciji, v kateri obdolženec ne more uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme v odločilni meri opreti na njihove izjave, pri čemer gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je izreklo sodbo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič. Nima pa prav, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje izpovedbi prič M. Š. in A. Š. presojalo ravno s tega vidika, torej v luči potrditve izjave J. K.. Nasprotno, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izpovedbi prič M. Š. in A. Š. ter ostale izvedene dokaze ocenilo neodvisno od izjave obremenilne priče J. K.. Izjava J. K. torej ni odločilen dokaz, da je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, saj obtoženca obremenjujejo tudi drugi dokazi, kar povedano drugače pomeni, da tudi če tega dokaza ne bi bilo, bi bil obtoženec na podlagi drugih dokazov nedvomno spoznan za krivega obravnavanega kaznivega dejanja. Drugačni pritožbeni pogledi predstavljajo zgolj subjektivno videnje zagovornice.

10V nasprotju z obtoženčevo zagovornico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Zagovornica v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Zato ne drži trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le dokaze, ki so za obtoženca obremenilni. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice in nanje pravilno odgovorilo, pritožnica pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Sodišče prve stopnje je temeljito analiziralo izpovedbe F. G., M. J., M. Š. in A. Š. in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame M. Š. (točka 16 in 17 obrazložitve) in predvsem A. Š. (točka 25 obrazložitve), tega pritožnica s ponavljanjem že predstavljene argumentacije ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentirani presoji prvostopenjskega sodišča, da predstavlja znesek 16.400,00 EUR, ki ga je J. K. dvignil dne 26.5.2008, plačilo za ponarejeno vozniško dovoljenje, pri čemer se je tudi pravilno opredelilo do dejstva, da se je J. K. izražal v tolarjih (točka 16 in 20 obrazložitve), drugačni pritožbeni pogledi ne prepričajo, ker nimajo podlage v izvedenih dokazih. Trditev pritožnice, s katero utemeljuje lastno dokazno oceno, da kazenski postopek, ki je tekel po zasebni tožbi F. R. zoper J. K., vpliva na verodostojnost obtoženca in J. K., ne prepriča, prepričljivejši so razlogi, ki jih je za svoj nasprotni zaključek navedlo sodišče prve stopnje (točka 12 in 13 obrazložitve). Res je, da je obramba pred prvostopenjskim sodiščem podala dokazna predloga za zaslišanje veterinarja in pridobitev podatkov o času nakupa vozila BMW, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je zavrnilo, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo (glede veterinarja v točki 30 in glede podatkov o nakupu vozila v točki 16 obrazložitve). Zato uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

11Zagovornica obtoženca v zaključku pritožbe izpostavlja, da je bila izpodbijana sodba napisana v manj kot treh tednih, kar je po njeni oceni okoliščina, ki kaže na pristranskost razpravljajoče sodnice. Izpostavljeno ravnanje sodnice, ki je v skladu z določili prvega odstavka 363. člena ZKP, nikakor ne predstavlja razloga za dvom v njeno nepristranskost.

12V zaključku pritožbe izražena trditev, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo, ker je grozilo zastaranje zadeve, obrambi vročilo po vročevalcu, čeprav za to ni bilo nobenega razloga, saj se obramba ni izogibala postopku, pri čemer je bila glavna obravnava razpisana šele osem mesecev po koncu predobravnavnega naroka, s čimer je državi povzročilo nepotrebne stroške, seveda ne more imeti nobene teže oziroma ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar ne zatrjuje niti pritožnica sama. Enaka ugotovitev velja za trditev, ki se nanaša na očitek razpravljajoči sodnici o nezadostnem poznavanju listin v spisu v zvezi z izvedbo dokaza za zaslišanje veterinarja.

13Čeprav pritožnica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenski sankciji, izrečeni temu obdolžencu, ni potrebno poseči.

14Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

15Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16Ker obtoženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 300,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).