VSK Sodba II Kp 56846/2011

I. Pritožba zagovornikov obsojenega R. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 60,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu R. S. izrečena s sodbo istega sodišča opr. št. I K 56846/2011 z dne 25. 9. 2013, in mu izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da je obsojenec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka v obliki sodne takse, ki bo odmerjena naknadno.

2Zoper sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi spisovnega gradiva ter preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožniki najprej uveljavljajo, da obsojeni v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel navajati dejstev in dokazov. V zvezi s sejo senata dne 22. 5. 2018 je dne 21. 5. 2018 poslal pisno opravičilo in prošnjo za preložitev seje, pri čemer pa ni vedel, da bi moral opravičilu priložiti tudi zdravniško potrdilo. Navedenim pritožbenim navedbam ne gre slediti. Sodišče je najprej razpisalo zaslišanje obsojenca za dne 7. 6. 2017. Vabilo mu je neuspešno poskušalo vročiti na edini znani obsojenčev naslov v Avstriji oziroma na naslov, ki ga je tekom sojenja na prvi stopnji navedel obsojenec. Slednji morebitne spremembe naslova ni sporočil, čeprav je bil na to dolžnost opozorjen. Sodišče je sicer preko policije opravljalo potrebne poizvedbe, vendar vse do 1. 2. 2018 ni pridobilo podatkov o obsojenčevem novem naslovu. V tej fazi postopka je bil torej obsojenec za sodišče nedosegljiv, zato tudi njegovo zaslišanje ni bilo obvezno (drugi odstavek 506. člena ZKP). Vabilo na sejo senata dne 22. 5. 2018 je bilo nato dne 9. 5. 2018 obsojencu pravilno vročeno na novem naslovu. V elektronskem sporočilu z dne 21. 5. 2018 je obsojeni predlagal preložitev seje zaradi bolezni. Iz v pritožbenem postopku predloženega zdravniškega izvida z dne 18. 5. 2018 izhaja, da je do bolezenskega stanja (išias) pri obsojencu prišlo že tri dni pred tem, torej dne 15. 5. 2018. V zvezi z navedenim je po oceni pritožbenega sodišča najprej neprimerno obsojenčevo ravnanje, ko je predlog za preložitev poslal le en dan pred predvideno sejo, zaradi česar sodišče ni moglo opraviti dodatnih poizvedb. Predvsem pa obsojenec sodišču ni poslal nikakršnega dokazila o svojem zdravstvenem stanju, ampak je pavšalno in brez dodatnih pojasnil navajal zgolj, da je bolan. Pritožniki se v zvezi s slednjim ne morejo uspešno sklicevati na obsojenčevo nepoznavanje postopkov. Glede na vsebino zdravniškega izvida gre tudi ugotoviti, da se je obsojenec že pred tem zdravil zaradi išiasa in torej ni šlo za nepričakovano bolezensko stanje. Ravno tako zgolj bolečinski simptomi sicer kronične bolezni, ki pa glede na zdravniški izvid ni vplivala na mišično moč in senzibilnost pri obsojencu, ne pomenijo neke nepredstavljive ovire oziroma opravičljivega razloga za preložitev naroka. Iz zdravniškega izvida ne izhaja, da naj bi obsojenec potreboval drugačno obravnavanje bolezni, kakor se je izvajalo že pred tem. Zgolj to, da je zdravnik obsojencu na splošno odsvetoval potovanje v Slovenijo, ne predstavlja potrebnega zdravniškega potrdila oziroma zadostnega razloga, ki bi opravičeval obsojenčevo odsotnost. V zvezi z ugotavljanjem vsega navedenega tudi ni potrebna postavitev morebitnega izvedenca ustrezne stroke, kakor to predlagajo pritožniki. Sodišče prve stopnje je torej obsojencu dalo zadostne možnosti, da v postopku preklica pogojne obsodbe poda morebitna pojasnila, pa tega ni storil. Sodišče je sejo opravilo skladno s tretjim odstavkom 506. člena ZKP.

5Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri obstoja upravičenih razlogov za obsojenčevo neizpolnitev obveznosti. Pritožba v zvezi s tem navaja, da obsojeni v Avstriji prejema mesečne dohodke 1.500,00 do 1.700,00 EUR neto, da nima premoženja, da živi s partnerko in njenima dvema hčerkama, da partnerka prejema nadomestilo za primer brezposelnosti, da mesečni stroški za stanovanje znašajo 760,00 EUR, obsojenec pa je moral plačevati tudi preživnino za svojega sina. Nadalje navaja, da je bil v času teka preizkusne dobe tudi na prestajanju zaporne kazni, od decembra 2016 dalje pa je po obrokih izpolnjeval posebni pogoj po drugi sodbi in na ta način oškodovancu v drugi zadevi nakazal skupno 5.850,00 EUR. Navedeno so pritožniki izkazali s priložitvijo ustreznih listin. Kljub povzetemu pa pritožbeno sodišče po poglobljeni presoji vseh okoliščin konkretnega primera ugotavlja, da je tudi v tem delu odločitev v izpodbijani sodbi pravilna. Obsojeni ni izkazal upravičenega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja po pogojni obsodbi, ki je bil določen v obliki povrnitve s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi v višini 67.438,56 EUR v roku treh let in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Razlogi za neplačilo, kakor jih navaja pritožba, se nanašajo predvsem na zadnje obdobje oziroma na čas od obsojenčevega prestajanja druge zaporne kazni, torej od 15. 9. 2015 dalje. Umanjkajo pa razlogi in pojasnila zakaj obsojeni, ki je dolžan povrniti razmeroma visok znesek premoženjske koristi, z morebitnim plačilom ni pričel že takoj po pravnomočnosti sodbe dne 25. 9. 2013 oziroma zakaj v naslednjih dveh letih vsaj v določenem, lahko tudi manjšem delu, ni izpolnil naloženega mu posebnega pogoja. V obdobju skoraj petih let po izrečeni pogojni obsodbi obsojeni ni vzpostavil nobenega kontakta s sodiščem in v zvezi z izpolnitvijo posebnega pogoja ni podal nobenih pojasnil ali predlogov. Čeprav je bil obsojen storitve kaznivega dejanja, s katerim si je pridobil veliko premoženjsko korist, in je bil ob njegovi predkaznovanosti tudi v tem pogledu deležen velikega zaupanja s strani sodišča prve stopnje, ko mu je izreklo pogojno obsodbo, pa je nato v daljšem časovnem obdobju izkazal popolnoma ignorantski in nekritičen odnos do sodišča, do kaznivega dejanja, njegovih posledic in do izrečene sankcije opominjevalne narave. V ničemer ni opravičil pričakovanj, ki jih je imelo sodišče ob izrekanju pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče ob tem niti ne zahteva, da bi obsojeni posebni pogoj izpolnil v celoti, ampak da bi izkazal vsaj določen trud v obliki delnega poplačila obveznosti. Čeprav je bila dolžnost aktivnega ravnanja v celoti na njegovi strani, se je očitno do zadnjega zanašal na pasivnost sodišča v zvezi z možnostjo preklica pogojne obsodbe.

6Ob navedenem se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene oziroma sodišče druge stopnje lahko zgolj pritrdi odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je glede na določbo 61. člena KZ-1 edini primeren ukrep preklic pogojne obsodbe in izrek zaporne kazni. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 391. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7Ker obsojenec s pritožbo svojih zagovornikov ni uspel, mu je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v višini 60,00 EUR (tar. št. 74011 ZST-1).