VSM Sklep I Cp 483/2018

I. Pritožba predlagateljic se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in IV. odstavku izreka potrdi.

II. A. Pritožbi nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v VI. odstavku izreka spremeni tako, da drugi stavek tega odstavka pravilno glasi: "Nosita jih predlagateljici sami".

B. V ostalem se pritožba nasprotne udeleženke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v V. odstavku izreka potrdi.

III. Nasprotna udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izpodbijanega sklepa odločilo, da se meja med nepremičninami z ID znakom 709 1143/1 in 709 1143/2, ki sta v lasti predlagateljic in nepremičninama z ID znakom 709* 109 in 709 1144/1, ki sta v lasti nasprotnih udeleženk, določi, kot je bila že urejena z odločbo GURS, št. 90312 - 686/2005 z dne 2. 9. 2005. Predlagateljici nista dokazali močnejše pravice, priposestvovanja dodatnega pasu 70 cm, ki je na zunanji strani linije betonske ograje, ki sta jo v letu 1974 postavila prva predlagateljica in njen sedaj pokojni mož. Vrednost spornega mejnega pasu je ugotovilo pod 4.000,00 EUR (II.), stroške zunanjega poslovanja pa v višini 3,09 EUR, ki se plačajo iz predujma, ki ga je založila druga predlagateljica (III.). Predlagateljicama je naložilo povrniti nasprotni udeleženki 114,24 EUR separatnih stroškov (IV.), sicer pa vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V.). Skupne stroške je ugotovilo v višini 692,50 EUR in nasprotni udeleženki naložilo predlagateljicama povrniti polovico tega zneska, 346,25 EUR.

2Zoper odločitev iz I. in IV. odstavka izreka sta se pritožili predlagateljici, ki uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). V pritožbi sta ponavljali svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, o predhodnih lastnikih spornega zemljišča in o dobrovernosti posesti ter priposestvovanju spornega pasu. Ob parcelaciji njune parcele št. 1143 k.o. L. pri R. je geodet leta 2005 napačno predpostavljal, da teče meja po zunanji strani njune ograje in takrat ni pokazal teka katastrske meje. Do spora je prišlo v letu 2015, ko je nasprotna udeleženka po spornem pasu želela vkopati kanalizacijo. Predlagateljici sta sporni pas imeli za svojega in ga uporabljali, čemur se nasprotna udeleženka ni upirala. Če bi se leta 2005 strinjali s potekom meje po ograji, ne bi deset let čakali s sprožitvijo sodnega postopka. Predlagateljici in njuni pravni predniki so izključno uporabljali tudi sporno mejno ploskev CDEF, na kateri med nepremičninami strank ni ograje in na kateri teče meja po kapnici stanovanjske hiše nasprotne udeleženke na parc. št. *109, kar je običajno za ta del Slovenije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pisnih izjav prič in listinskih dokazov o tem, zlasti načrta Zavoda za urbanizem M. z dne 24. 5. 1974, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako brez argumentov ni opravilo ogleda predlaganih nepremičnin, na katerih meje med sosedi tečejo po kapnicah objektov. V nasprotju z vsebino dokazov je zapisalo, da je mož nasprotne udeleženke kosil na drugi strani severne ograje. V letu 1974 sta ograjo postavila prva predlagateljica in njen mož, vendar na zahtevo staršev nasprotne udeleženke z zamikom 70 cm v svojo parcelo, kar je prav tako običajno zaradi vzdrževanja ograje. Šele na takšni oddaljenosti od ograje je nasprotna udeleženka na svojem posadila maline, ciprese in zgradila greznico. Izvedenec geodetske stroke iz severovzhodne Slovenije bi lahko pojasnil tukajšnje običaje glede postavljanja ograj, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni obrazložilo, zakaj ne verjame predlagateljicama. Pravni predniki nasprotne udeleženke so svoj del ograje zaključili v obliki črke L in je ob hiši niso nadaljevali. Hasnovanja spornega prostora nasprotna udeleženka ni znala opisati in ni zanikala, da sta predlagateljici pobirali plodove malin in ribeza. Dostop sta imeli tudi s prestopom ograje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev o priposestvovanju spornega pasu po dedku in babici prve predlagateljice, ki sta obdelovala celotni sedanji parceli št. 1143/1 in 1143/2 oziroma je trditev zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov, namesto da bi dokaze vrednostno ocenilo. Posest se je izvajala tudi z občasnimi in sezonskimi dejanji, ki ga predlagateljicama zato ni mogoče zanikati. Enako nasprotna udeleženka ni dokazala, da je zaradi občasne košnje trave sama posedovala sporni prostor kontinuirano in nepretrgano. Pritožba na koncu očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, ker se ni opredelilo do gradbenega dovoljenja za stavbo na parc. št. 1143 k.o. L. pri R., ki ne dokazuje trditve nasprotne udeleženke, da je bilo potrebno soglasje pravnih prednikov nasprotne udeleženke za gradnjo hiše bližje meji kot štiri metre. Nasprotuje tudi odločitvi o separatnih stroških za narok 7. 4. 2016, ki v resnici ni bil preložen, sicer pa je pooblaščenec v pripravljalni vlogi predlagal njegovo preložitev. Predlagateljici v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da določi mejo po liniji B, D, F, H, I, L, skice terenske meritve izvedenca T.L. in zavrne predlog nasprotne udeleženke za povrnitev separatnih stroškov, podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagateljic predlagala zavrnitev pritožbe. Menila je, da predlagateljici s sklicevanjem na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ne uveljavljata pravilne kršitve postopka, s katerimi se pritožbeno sodišče zato ne bo ukvarjalo. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke navedenega odstavka. Poudarjala je izpovedbo geodeta D.D., ki je že leta 2005 pokazal katastrsko mejo po ograji, tudi pri severnem stebru v točki 580. Ne drži pritožbena navedba, da nasprotna udeleženka ni prerekala izpovedbe J.E., saj je v vlogi 22. 4. 2016 navedla, da nihče ni mogel orati preko bivše lesene ograje, bližje nepremičnini nasprotne udeleženke. Fotografije predlagateljic prikazujejo stanje iz časa spora, ne pa pred letom 1968, zato nista dokazali posesti za čas od 1940 do 1968. Pobiranja malin in ribeza predlagateljici sploh zatrjevali nista, zato tega nasprotna udeleženka ni mogla zanikati. Rezanje ribeza v času tega spora pa je bil razlog za vložitev negatorne tožbe nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo o separatnih stroških. Nasprotna udeleženka je predlagala potrditev sklepa sodišča prve stopnje, razen v delu, v katerem ga je napadala z lastno pritožbo.

4V svoji pritožbi je nasprotna udeleženka izpodbijala V. in VI. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (odločitev, da udeleženke nosijo vsaka svoje stroške postopka in da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljicama povrniti 346,25 EUR skupnih stroškov). Sodišče prve stopnje bi naj kršilo njeno pravico do izjave, ker je ni obvestilo, da bo odločilo brez naroka, zaradi česar ni mogla priglasiti svojih stroškov in svojega predloga utemeljiti. Upoštevati bi moralo posebne določbe ZNP za povrnitev stroškov postopka, saj sta predlagateljici v postopku v celoti propadli, poleg tega pa sta ga sami povzročili, ker se nista strinjali z že urejeno mejo. Nasprotna udeleženka je predlagala spremembo tega dela sklepa sodišča prve stopnje in predložila stroškovnik.

5Pritožba predlagateljic ni utemeljena.

6Obširne pritožbene navedbe o lastništvu in posesti celotne parcele št. 1143 k.o. L. pri R. po pravnih prednikih predlagateljic že od leta 1940 dalje, niso pomembne. Upoštevne bi bile, če bi bilo sporno ali so predniki imeli v posesti navedeno parcelo in jo priposestvovali. Vendar je sporno samo, do kod sega ta parcela (po parcelaciji leta 2005 razdeljena na tri parcele) oziroma njena meja s sosednjima parcelama nasprotne udeleženke, št. 1144/1 in *109 k.o. L. pri R. (sporen je 70 cm širok pas v dolžini 49,51 m od javne ceste parc. št. 1387/2 proti severovzhodu in v nadaljevanju 30,6 m visok pravokotni trikotnik z osnovno črto 70 cm, vse na ravnem terenu). Hiša nasprotne udeleženke stoji na jugozahodu parc. št. *109, 6 m od javne parcele, ostali teren pa je predstavljal njive. Predlagateljici z izpovedbami nista dokazali točne linije, do katere so njuni pravni predniki pred več kot petdesetimi leti zemljišče obdelovali v dobri veri. Sodišče prve stopnje je logično ocenilo pisno izjavo priče J.E., roj. 1944, ki ni določil, kdaj in kako dolgo bi naj s konjsko vprego oral vse do hiše nasprotne udeleženke ter ni omenil lesene ograje, ki so jo na zahtevo staršev prve predlagateljice postavili starši nasprotne udeleženke. Linije mirnega hasnovanja zemljišča po pravnih prednikih predlagateljic, dokler lastninske pravice v letu 1968 nista pridobila prve predlagateljica in njen takratni mož, predlagateljici nista dokazali.

7Ko sta lastninsko pravico pridobila prva predlagateljica in njen soprog L.K., sta leta 1968 pridobila gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo na sedanji parc. št. 1143/1 in leta 1974 med hišama, ki sta po skici izvedenca T.L. oddaljeni 3,91 m, in v nadaljevanju proti severovzhodu tudi ob parceli nasprotne udeleženke parc. št. 1144/1 postavila 25 m dolgo ograjo z betonskim "coklom" in kovinsko nadgradnjo. Trditvam, da sta na zahtevo staršev nasprotne udeleženke ograjo postavila 70 cm odmaknjeno od meje in da je takšen pas na drugi strani ograje še last predlagateljic, sodišče prve stopnje obrazloženo ni verjelo. Tudi pritožbeno sodišče ne more verjeti, da je bilo ograjo, ki jo ljudje postavljajo za ograjevanje svojih nepremičnin in za ločevanje od drugih, bilo običajno postaviti 70 cm na svojem, medtem ko bi naj bilo običajno, da hiša stoji na sami meji (da meja teče po "kapnici" ali pod napuščem zgradbe). Za vzdrževanje ograje je potrebno minimalno delo, za kar ni potreben 70 cm pas na drugi strani. Drugače je z vzdrževanjem hiše, okoli katere nasprotna udeleženka po varianti predlagateljic še stopati ne bi mogla, saj je iz osme fotografije prilog A1 vidno, da je njena hiša zgrajena z minimalnim napuščem.

8Sodišče prve stopnje je postavilo sodnega izvedenca za geodezijo T.L. iz F., ki je za potne stroške do kraja ogleda zaračunal razdaljo 16,30 km in je torej izvedenec iz severovzhodne Slovenije, kateremu bi predlagateljici lahko postavili vprašanje o običajih glede postavljanja ograj, če sta vztrajali pri teh trditvah, ali pa bi predlagali izvedenca iz R.

9Prvo sodišče je obrazložilo, da ogledov drugih stavb, ki sta jih predlagateljici predlagali v dokazovanje običajnih meja po kapnicah, ni opravilo, ker nima strokovnega znanja, da bi ugotovilo, kje tečejo meje. Pisnim izjavam dveh prič o gradnjah na meji, je nasprotna udeleženka predložila izjave dveh prič iz R. o oddaljenosti objektov 1 m oziroma 1,5 m od meje. Na številnih mapnih kopijah bližnjih zemljiških parcel so vrisane stavbe bližje ali bolj oddaljene od mej parcel. Da bi določilo mejo med nepremičninami nepravdnih strank, ni bilo treba ugotavljati, kje tečejo meje med drugimi nepremičninami v R.

10Stavba na parc. št. *109 ni na nobeni mapni kopiji vrisana brez zemljiškega pasu proti parc. št. 1143/1. Tudi ne na skici terenske meritve Geodetske uprave Maribor z dne 19. 6. 1997, na kateri je izmerjena razdalja 4,55 m od jugovzhodnega vogala hiše predlagateljic, do južnega betonskega vogala njune ograje, ki ga je geodet D.D. leta 2005 na podlagi meritev iz leta 1953 in 1997 prav tako ugotovil na (ob) betonski ograji kot koordinatno točko 1158, izvedenec L. pa v svojem izvedenskem mnenju kot točko E. Trditve predlagateljic še manj potrjuje skica Zavoda za izmero iz leta 1965, na kateri je med hišo na parc. št. *109 in zahodno parcelo 1143 prostora še za širino skoraj ene hiše. Pritožbeno sklicevanje na mapno kopijo Zavoda za urbanizem Maribor iz leta 1974, vrisano v najslabšem merilu, ne more omajati dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, ki je obrazložilo dokazno moč te listine. Nikakor ni bilo dolžno pozivati stranke k predložitvi boljšega dokaza. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi na tej skici vrisan pas ob parc. št. 1143, čeprav najslabše viden zaradi najslabšega merila (1:2880), ki zato širine maksimalno do kapnice ne dokazuje.

11Vse te skice so posredni dokazi za ugotavljanje linije hasnovanja. Bolj neposreden dokaz je ograja, ki jo je postavila prva predlagateljice z možem. Gledano od severa proti jugu se konča v bližini jugovzhodnega vogala hiše predlagateljic in severozahodnega vogala hiše nasprotne udeleženke (točka E skice izvedenca L.). Tam so starši nasprotne udeleženke postavili svojo ograjo od konca ograje predlagateljic pravokotno do svoje hiše in tako zaprli dostop s sedanje parc. 1143/1 na svojo parcelo *109. S tem so zaprli tudi sedaj sporni 70 cm pas ob ograji predlagateljic. Takrat očitno ni bilo nič sporno.

12Ograja predlagateljic se ob hiši nasprotne udeleženke ne nadaljuje, vendar so jo v isti liniji postavili starši nasprotne udeleženke od južnega dela hiše do javne ceste. Tudi s to ograjo so v obliki črke L do hiše zaprli južni konec spornega 70 cm pasu. Na sporni pas ob zahodnem delu hiše so imeli dostop skozi vratca v ograji. Sodišče prve stopnje je vse ugotovilo tudi z ogledom. Logičen je njegov zaključek o neprepričljivosti trditve, da bi prva predlagateljica z možem pristala na odmik svoje ograje za 70 cm od meje, če bi sosedje hkrati s svojo mejo na južnem delu za toliko celo posegli v njuno zemljišče. Pritožbene navedbe, da starši nasprotne udeleženke z ograjo ob hiši niso nadaljevali in s tem oblikovali mejo, kot jo je sedaj določilo sodišče, pa so neprepričljive, saj z ograjo nista nadaljevala niti prva predlagateljica in njen mož. Pas ob hiši CDEF je ostal neograjen, vendar to ni bil razlog, da bi predlagateljici lahko verjeli, da je pas, ki je izven linij ograj, ob hiši nasprotne udeleženke, njuna last. Lahko sta ga po R.K. kosili, da je bil teren enotno urejen s pokošeno vso zelenico, vendar brez posledice priposestvovanja.

13Ne držijo pritožbene navedbe o nasprotovanju obrazložitve izpodbijanega sklepa o vsebini dokazov glede hasnovanja spornega pasu ob severni ograji. Pritožba neuspešno našteva številna dejanja, ki bi jih naj predlagateljici tam opravljali. Dejstvo je, da na sosedovo parcelo s svoje, razen s plezanjem preko ograje, sploh dostopa nista imeli. Približno 70 cm od ograje rastejo na strani nasprotne udeleženke maline in ciprese, kar pa ni dokaz o pravi meji, pač pa o normalni uporabi nepremičnine, saj bi pravni predniki nasprotne udeleženke s sajenjem tik ob ograji povzročili, da bi rastline segale v sosedov zračni prostor. Tudi greznica je zgrajena na sprejemljivi razdalji 70 cm od ograje in ni dokaz linije meje. Pritožba si prihaja v nasprotje, ko navaja, da se greznica vkoplje v zemljo in je zato lahko tik na meji, hkrati pa sta predlagateljici greznici nasprotovali, češ da je tik na meji. Če je nasprotna udeleženka dopustila barvanje ograje z njene parcele in predlagateljic ni nagnala, če sta utrgali kakšen sadež na njeni parceli, predstavlja to normalen sosedski odnos, ne pa razlog za priposestvovanje sosedovega pasu izven postavljene ograje. Fotografije prve predlagateljice, ki na strani nasprotne udeleženke pospravlja zaraščen del ob sosedovi ograji EF in prelaga staro kritino od zunanje strani svoje ograje ob steno sosednje hiše, so posnete v času tega spora. Ni bilo pojasnila, zakaj je pustila in koliko let je bila zložena kritina ob njeni ograji. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagateljicama ni mogoče priznati dobroverne posesti na tem delu zemljišča.

14Parcelacija parcele predlagateljic št. 1143 je bila opravljena v letu 2005. Takrat je bilo potrebno določiti tudi vzhodni vogal med njunima parcelama št. 1143/1 in 1143/2 (koordinatna točka 580, ki je bila določena s širino 15,45 m in diagonalo 33,50 m nove parcele št. 1143/2), pa vendar je bila sedaj meja tudi tam sporna za 70 cm proti parceli nasprotne udeleženke 1144/1. Tudi zato so neprepričljive njune trditve, da nista bili pozorni na določeno mejo proti nepremičnini nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da so stranke svoja zemljišča že prej mirno hasnovale do linije, ki je bila nato določena z odločbo Geodetske uprave v letu 2005 in kjer je že od leta 1974 stala betonsko železna ograja. Do spora je res prišlo šele leta 2015, pred tem pa se je izvrševala posest po liniji ograje. Pritožbene navedbe, da je za priposestvovanje zadoščalo občasno hasnovanje zemljišča preko postavljene ograje in da tudi nasprotna udeleženka ni dokazala nepretrgane posesti, niso upoštevne. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu s prvim in drugim odstavkom 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) uredilo mejo na podlagi močnejše pravice, ki se domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Dokazno breme je bilo izključno na strani predlagateljic, ki zakonite domneve nista uspeli izpodbiti.

15Sodišče prve stopnje ni uporabilo in svoje odločitve ni oprlo na gradbeno dovoljenje hiše predlagateljic. Za ureditev meje ni bilo potrebno ugotoviti, ali so pravni predniki predlagateljic potrebovali soglasje pravnih prednikov nasprotne udeleženke za postavitev hiše manj kot 4 m od meje. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, za kar je obravnavalo številne upoštevne dokaze posebej in vse dokaze skupaj. Ne drži pritožbena navedba o sprejeti odločitvi na podlagi števila dokazov, ne na podlagi njihove vsebine. Obširne pritožbene navedbe zoper odločitev o glavni stvari tako niso utemeljene, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP, pritožbo predlagateljic zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari potrdilo.

16Pravilna je tudi odločitev o separatnih stroških. Prvi narok, razpisan za 7. 4. 2016, je bil preložen brez vsakega obravnavanja, in to po krivdi predlagateljic, ki sta prepozno vložili pripravljalno vlogo in predlagali preložitev. Vse je jasno vidno iz zapisnika, medtem ko zaslišanje razpravljajoče sodnice o razlogih za preložitev, ki ga predlagata predlagateljici, ni dopusten dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo petega odstavka 35. člena ZNP o povrnitvi drugemu udeležencu stroške, ki jih je stranka povzročila po svoji krivdi. Višini separatnih stroškov pritožba ni nasprotovala.

17Pritožba nasprotne udeleženke je delno utemeljena.

18Ne drži pritožbena navedba, da je bila nasprotni udeleženki kršena njena pravica do izjave. Med postopkom so bili opravljeni štirje naroki. Sodišče prve stopnje je po ogledu in razpravljanju v sodni zgradbi 6. 12. 2017 narok zaključilo in razglasilo, da se izdaja sklepa pridrži. Ni bilo znakov, da bo narok ponovno razpisan, čeprav so se imele stranke možnost izjaviti še o dokumentaciji priloženi izvedenskemu mnenju izvedenca T.L.. Nasprotna udeleženka je imela možnost, da priglasi svoje stroške postopka in poda utemeljitev svojega predloga za povrnitev. O vročeni dokumentacija se je izjavila samo nasprotna udeleženka, ki bi navedbe o stroških postopka lahko podala tudi v tisti pisni vlogi. Sodišče prve stopnje je ni bilo dolžno posebej obveščati, da bo po že zaključenem naroku in pridržanju izdaje sklepa, tega izdalo brez dodatnega naroka.

19Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka, kot določa prvi odstavek 35. člena ZNP. Ne drži, da je bil postopek opravljen samo v interesu predlagateljic, saj je meja sodno določena za obe strani. Sklicevanje na peti odstavek 35. člena ZNP ni utemeljeno za vse stroške nasprotne udeleženke, pač pa je bilo upoštevano samo za del njenih stroškov, ki sta jih predlagateljici med postopkom krivdno povzročili. Sicer pa nasprotna udeleženka pred sodiščem prve stopnje ostalih svojih stroškov ni priglasila, čeprav bi to lahko storila.

20Prav pa ima pritožba, da bi morali predlagateljici tudi skupne stroške nositi sami, o čemer sodišče po 139. členu ZNP odloča po uradni dolžnosti. Drži pritožbena navedba, da sta postopek po krivdi povzročili predlagateljici, ki se nista strinjali za mirno in dokončno urejeno mejo v upravnem postopku. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je mogoče sodni postopek za ureditev meje predlagati tudi v primeru, če je meja v katastrskem postopku že urejena, zaradi česar ni mogoče govoriti o krivdi, kar da ne vpliva na odločitev o stroških, velja za stroške vsake stranke (tiste iz prvega odstavka 35. člena ZNP). Za skupne stroške pa 139. člena ZNP izrecno določa, da lahko sodišče o njih odloči tudi upoštevajoč krivdo posameznega udeleženca za nastanek spora o meji. Odločitev o skupnih stroških, iz VI. odstavka izreka izpodbijanega sklepa, je zato pritožbeno sodišče spremenilo.

21O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče spet odločilo ob uporabi določbe prvega odstavka 35. člena ZNP, zato nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagateljici pritožbenih stroškov nista priglasili.