VSK Sodba II Kp 18238/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega Ž. G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Velenju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi Ž. G. kriv kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 548,22 EUR, potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in posebnih (verjetno: potrebnih) izdatkov njegovega pooblaščenca ter na 80,00 EUR odmerjeno sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca K. B. s priglašenim premoženjskopravnih zahtevkom v višini 4.348,87 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakonika in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga spremembo sodbe z izrekom oprostilne sodbe, oziroma podredno, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču pred drugim sodnikom, saj je sodeča sodnica že odločno zavzela svoje stališče do omenjenega dejanja in ravnanja obdolženega z jasnim stališčem o krivdi obdolženega, ki pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi tekom tega postopka.

3Višje sodišče v Kopru je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1755/2016 z dne 28. septembra 2016, s katerim je bila pristojnost za sojenje v 20 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

4Pritožba ni utemeljena.

5Drugače kot obdolženčev zagovornik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo tako, da v dokazno oceno, zaključke in odločitev sodišča prve stopnje nima pomislekov. Prav tako sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od ostalih kršitev, ki se mu s pritožbo zagovornika očitajo.

6Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter hkrati storilo več absolutnih bistvenih in relativno bistvenih kršitev določil ZKP, češ da bi moralo presojati obstoj ali neobstoj kaznivega dejanja le v obsegu posameznih znakov kaznivega dejanja in v tem obsegu vprašanja vzročne zveze in zavesti o protipravnosti, ki je v konkretnem primeru ni, saj za kaznivo dejanje dejansko stanje niti dokazne podlage obtožbe in izvedeni dokazi na obravnavi niso omogočali ugotavljanje obstoja navedenega kaznivega dejanja.

7Obrazložitev pritožbe je v tem delu povsem nekonkretizirana, ne omogoča presoje in je zato očitek neutemeljen.

8Neutemeljen je tudi očitek, da obtožba, ki ji sledi sodba, temelji na izjavah prič, ki so bile dokazano neverodostojne saj je nanje vplival odvetnik F.. Zagovornik obdolženca je nedopustno vplivanje pooblaščenca oškodovanca na priče izpostavljal že tekom postopka, na takšne očitke pa je logično in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve, ko je podajalo dokazno oceno izpovedi prič. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazno oceno sprejelo po skrbnem tehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde ter jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi. Glede na to, da so priče enako kot na glavni obravnavi izpovedale že v predkazenskem postopku ter dogajanje opisovale vsaka s svojega zornega kota, glede na to, kje so se v kritičnem trenutku nahajale in kaj so lahko videle, tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov za dvom glede njihove verodostojnosti, kljub sorodstveni in prijateljski povezanosti oškodovanca in prič.

9Glede pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona (na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja) in absolutne in relativne kršitve določil ZKP zagovornik navaja, da „se pritožbeno, ob konkretno obrazloženih pritožbenih razlogih smiselno sklicuje tudi na navedbe v zaključni besedi iz razloga, ker jih sodišče ob sprejemanju odločitve in tudi pisanju sodbe ni upoštevalo in se do njih procesno in dokazno opredelilo, saj je sodbo razglasilo neposredno po zaključku zaključnih besed, kar jasno pomeni, da teh navedb sodišče ni in ni moglo upoštevati, pa bi jih moralo – zato jih sedaj pritožbeno navajamo kot samostojne in po izdani in obrazloženi sodbi podane pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija obrzaložitve sodbe, pri čemer pa še navajamo, da je faza zaključnih besed v samem postopku faza, kjer se analizira potek kazenskega postopka in omogoča izpostavljanje vseh, za sodno odločitev pravno relevantnih okoliščin in poudarkov, kar je obramba obsežno storila, ko je analizirala ugotovitve izvedencev, njihova nasprotja in ob tem eventualno angažiranje novega izvedenca – po uradni dolžnosti in ob upoštevanju načela materialne resnice.“

10Glede takšnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik najprej ni konkretno obrazložil pritožbenih razlogov, čeprav to trdi, glede smiselnega sklicevanja na navedbe v zaključni besedi pa tudi ni povedal kaj konkretno ima sploh v mislih, da bi bilo mogoče njegove pritožbene navedbe preizkusiti. Kot določa drugi odstavek 443. člena ZKP namreč po končani glavni obravnavi sodnik takoj izreče sodbo in jo razglasi z bistvenimi razlogi. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej sodišče prve stopnje ravnalo, tako kot mu zakon nalaga.

11Pritožbeno sodišče tudi ne deli mnenja zagovornika obdolženca, da obdolženemu tako očitano dejanje ni dokazano ne v objektivnem ne v subjektivnem smislu. V tem delu se zagovornik ponovno zateka k očitkom naslovljenim na ravnanje odvetnika F., ki naj bi vplival na izpoved prič, na kar je bilo že odgovorjeno. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem smislu. Sodišče prve stopnje je namreč glede dejanskega stanja pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi skrbno obrazložilo, v 18. točki obrazložitve pa se je opredelilo tudi do subjektivne plati obdolžencu očitanega ravnanja ter zaključilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa, ob čemer je že v predhodnih točkah obrazložitve razumno obrazložilo, zakaj ni sledilo navedbam obrambe, ki je smiselno nakazovala tudi na možnost ravnanja v silobranu (točka 17 obrazložitve in nadaljnje).

12Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik s podajanjem lastne dokazne ocene glede izpovedi prič, in tudi ne glede trditve, da „je udarec, ki ga je povzročil oz., ki je bil zadan storil v silobranu“, skrbno izdelane dokazne ocene sodišča prve stopnje ni omajal. Kot je namreč zapisalo, poteku dogajanja, kot sta ga opisovala obdolženec in priča A. B., sodišče ni moglo slediti, predvsem glede na končno oceno izvedenke, da je glede na nastale poškodbe in v zdravstveni dokumentaciji opisane klinične znake, oškodovanec prejel silovitejši topi udarec oziroma silovitejši zamah s pestjo, ter da blagi odriv ali pa udarec z dlanjo oziroma samo klatenje z rokami ne bi moglo povzročiti takih poškodb in kliničnih znakov, kot sta slabost in glavobol. Ostale zaslišane priče pa tudi niso izpovedovale v smeri, da naj bi obdolženec zgolj klatil z rokami proti oškodovancu.

13Glede na dokaze, ki jih je v obravnavani zadevi izvedlo sodišče prve stopnje, ne gre zgolj za obsodbo na podlagi kazenske ovadbe obdolženca, pač pa na podlagi dokazov, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, kot veleva sodišču 355. člen ZKP, med katerimi so tudi materialni dokazi, s katerimi je povzročitev lahke telesne poškodbe, kot se obdolžencu v izreku sodbe očita, dokazana. Zato je brez vsakršne teže mnenje zagovornika, da v obravnavani zadevi krivda obdolžencu ni bila dokazana zunaj razumnega dvoma.

14Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 20. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

15Glede na vse navedeno pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

16Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki se v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1; tarifna številka 7111, 71113 in 7122) odmeri v znesku 120,00 EUR in jo mora obdolženi plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.