VSRS Sodba II Ips 267/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožeča družba je s tožbo z dne 21. 6. 2012 od sodišča zahtevala, naj tožencema na podlagi sklenjene prodajne pogodbe naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njene lastninske pravice na poslovnem prostoru v D.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da sklenjena prodajna pogodba z dne 16. 12. 2005 ni bila navidezna, kot sta zatrjevala toženca.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženca vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ugotovili, da je bila prava volja strank, da se poslovni prostor proda. Opozarjata, da iz izpovedbe direktorja tožeče stranke v drugem postopku (priloga B8) in iz navedb tožeče stranke na naroku dne 2. 7. 2015 izhaja, da je zahteval zavarovanje, ker ni hotel zgolj dati posojila in da so se takrat stranke dogovorile za sporni poslovni prostor. Toženca menita, da gre zato za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Navajata tudi, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, na katere sta v pritožbi opozorila in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da sta z zatrjevanjem, da je bil namen sklenitve posla zavarovanje posojila, procesno dokazno breme prevalila na tožečo stranko, sodba sodišča druge stopnje pa razlogov o tem nima. Opozarjata, da je dogovor, po katerem zastavljena stvar pride v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, izrecno zakonsko prepovedana po 132. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Poudarjata, da sta na to opozorila tudi v pritožbi, sodišče druge stopnje pa na to ni odgovorilo. Menita, da je zato, ker sodišči nista uporabili 132. člena SPZ, prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar po njunem mnenju narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Menita tudi, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje o plačilu kupnine v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu (A12, A11 in B19), ki dokazujejo, da je tožeča stranka plačala dolg A. A. do družbe B. d. d., in je transakcija bila s tem namenom izvedena. Navajata, da je priča A. A. prevzela dolg tožencev, za garancijo, da bo ta dolg vrnjen, pa je bila po navedbah same tožeče stranke sklenjena prodajna pogodba, vendar ne z namenom nakupa, temveč z namenom zavarovanja dolga. Poudarjata, da sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na njune trditve o nesklepčnosti tožbe, ki sta jih izpostavila v pritožbi, da je tožeča stranka zatrjevala, da je bil sklenjen zavarovalni in razpolagalni pravni posel za sporni poslovni prostor in da se izvirnik overjene pogodbe hrani pri prvem tožencu. Tako menita, da bi tožeča stranka morala zahtevati izročitev izvirnika in ne izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je bilo to že izstavljeno. Poudarjata, da to predstavlja zahtevek za izpolnitev pogodbe, ki zastara v splošnem 5-letnem in ne 10-letnem zastaralnem roku. Menita, da bi – če bi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko ustrezno poučilo in pozvalo na odpravo nesklepčnosti – tudi toženca lahko svoj ugovor zastaranja jasneje opredelila. Poudarjata, da zato, ker je sodišče prve stopnje to svojo dolžnost opustilo (kar predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP), tudi njima ni mogoče očitati, da ugovora zastaranja nista podala do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru opozarja, da toženca šele v reviziji prvič zatrjujeta, da sodišče ni upoštevalo 132. člena SPZ. Navaja, da sta toženca ves čas zatrjevala le, da gre za navidezen pravni posel in sicer zato, da bi izigrali upnike prvega toženca. Opozarja, da ugovor tožencev, da sodišče ni upoštevalo navedb direktorja na naroku, ne morejo predstavljati trditvene podlage, še zlasti ker toženca teh svojih navedb v ničemer nista konkretizirala iz predloženih dokazov. V nadaljevanju utemeljuje zakaj tudi izvedeni dokazi ne izkazujejo, da bi bila prodajna pogodba sklenjena za zavarovanje posojila. Opozarja tudi, da se toženca v revizijskem postopku sklicujeta na prevzem dolga s strani A. A. od tožencev, kar pa je nepravilno. A. A. je od družbe B. prevzela dolg le od prvega toženca ne pa od obeh, kar je še dodaten razlog, da zavarovanja v smislu kot to zatrjujeta toženca ter s tem ničnosti pogodbe po 132. členu SPZ ni možno upoštevati. Poudarja tudi, da toženca nista nikoli opozorila na nesklepčnost tožbe, niti nista pravočasno podala ugovora zastaranja. Meni, da nesklepčnosti tožbe ni, saj razpolagalni pravni posel, kakršen je bil podan v kupoprodajni pogodbi, ni bil takšen, da bi omogočal prenos lastninske pravice na tožečo stranko in pravno veljavni vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka zato zgolj z zahtevkom na izročitev originalne kupoprodajne pogodbe ne bi mogla doseči ustreznega pravnega varstva. Tožeča stranka predlaga, naj vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožencema naloži plačilo njenih stroškov odgovora na revizijo.

6Revizija ni utemeljena.

7Tožeča stranka ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da sta toženca ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je bila prodajna pogodba sklenjena navidezno zato, da bi toženca preprečila izvršbo na nepremičnino zaradi poplačila dolga tožencev do družbe C. d. o. o., da je bila kupnina plačana le navidezno, saj je bila vrnjena direktorju tožeče stranke, ki je tako imel korist, ker je pridobil gotovino iz tožeče družbe. Zatrjevala sta, da je bilo prav zato tudi izdano nepopolno zemljiškoknjižno dovolilo. Trditve, da naj bi prodajna pogodba prikrivala posojilo in zastavitev poslovnega prostora z ničnim dogovorom, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana (132. člen SPZ, lex commissoria ali komisorni dogovor), pa sta toženca prvič podala v reviziji. V laični pritožbi sta toženca navedla le, da je druga toženka „sodnici rekla, da je poslovni prostor bil garancija za plačilo dolga od drugega toženca, kar pomeni, da namen strank ni bil, da se poslovni prostor proda..“ Dodala sta še, da ni šlo za prodajno pogodbo, da bi šlo morda lahko za garancijo, da pa bi bil tak dogovor ničen, saj si upnik ne more priskrbeti lastninske pravice na nepremičnini. Sicer pa sta utemeljevala trditev, da je bil glavni namen strank izigranje upnikov.

8V pravdnem postopku sta pravdni stranki tisti, ki vsebinsko usmerjata postopek, saj morata preskrbeti celotno procesno gradivo: navesti morata trditveno podlago in predlagati dokaze (7. člen ZPP - razpravno načelo)¹. Nasprotna stranka pa ima pravico, da se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke izjavi (5. člen ZPP – načelo kontradiktornosti). Prav zaradi zagotavljanja pravice do izjave nasprotne stranke smeta sodišči prve in druge stopnje ugotavljati dejstva le v okviru trditev, ki jih navajata stranki. Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ.

9Neutemeljen pa je tudi očitek, da so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi direktorja tožeče stranke v drugem postopku (priloga B8) in zapisom navedb tožeče stranke na naroku dne 2. 7. 2015. Oba dokaza je sodišče prve stopnje celovito ocenilo skupaj z drugimi dokazi. Toženca skušati z uveljavljanjem navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka doseči v revizijskem postopku sicer nedovoljen preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Vrhovno sodišče še opozarja, da ugotavljanje okoliščin notranjega življenja, med katere spada tudi pogodbeni namen strank, pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, toženca pa nista izkazala, da bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je Vrhovno sodišče vezano na naslednje pravno pomembne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- pravdni stranki sta dne 16. 12. 2005 sklenili prodajno pogodbo za poslovni prostor, toženca sta dne 3. 1. 2006 na pogodbi overila svoja podpisa, pogodba je bila pred overitvijo predložena davčnemu uradu, ki je ugotovil, da je bil davek na promet nepremičnin plačan;

- v pogodbi je navedeno, da nepremičnina, ki je predmet pogodbe, še ni vknjižena v zemljiško knjigo, v pogodbi dano zemljiškoknjižno dovolilo ne vsebuje identifikacijskih podatkov;

- izvirnik pogodbe hrani drugi toženec;

- pri sklepanju pogodbe je posredovala A. A., sestra drugega toženca, ki je bila takrat še zunajzakonska partnerica direktorja tožeče družbe in računovodkinja ter prokuristka tožeče družbe;

- v pogodbi je navedeno, da kupnina znaša 57.183,00 EUR oziroma 13,700.000,00 SIT, kupnino je tožeča stranka plačala;

- tožeča stranka je kupnino delno plačala z bančnim posojilom v višini 5,000,000,00 SIT, ki ga je kot kupnino nakazala na račun druge toženke, s tem, da toženca nista dokazala, da naj bi bil ta znesek vrnjen tožeči stranki;

- drugi del kupnine v znesku 9,500.000,00 SIT je tožeča stranka plačala tako, da je poplačala dolg tožencev do družbe B. d.d., ki je bila zavarovan s hipoteko. To je bilo izvedeno tako, da je A. A. odkupila terjatev družbe B. d.d. do tožencev, kupnino pa je plačala tožeča družba na podlagi pogodbe, s katero je A. A. svojo terjatev do tožeče družbe odstopila družbi B. d.d. Sodišče je odločilo, da ni pomembno, zakaj je bilo plačilo izvedeno na takšen način, saj je na podlagi zaslišanja druge toženke in priče ocenilo, da je plačilo dolga izvršila tožeča stranka, kar izhaja tudi iz knjigovodskih evidenc in dejstva, da je bil po sklenitvi pogodbe poslovni prostor knjižen kot osnovno sredstvo tožeče družbe;

- da je bil namen pravdnih strank skleniti prodajno pogodbo.

11Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je pravilna odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji. Sodišče druge stopnje je tako pravilno zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13Odločitev, da toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa morata toženca tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1820,24 EUR (1472,00 po tar. št. 3300, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22% DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

¹ Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena Novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje končna, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo Novele z dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo.