UPRS Sodba I U 1719/2016-23

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe Vlade Republike Slovenije, Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 4930-28/2016/11 z dne 27. 9. 2016 odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila zahtevi tožnice za odškodnino na podlagi 7. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) in ji priznala odškodnino v znesku 100,00 EUR (točka I izreka), v preostalem delu, ki presega to odškodnino, pa je njen zahtevek zavrnila (točka 2 izreka).

2V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica podala zahtevo, s katero uveljavlja odškodnino zaradi posledic nasilja v družini, ki ga je od leta 2014 trpela s strani nekdanjega partnerja. Zahtevala je odškodnino za telesne bolečine v znesku 500,00 EUR ter za duševne bolečine v znesku 10.000,00 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnica žrtev nasilnega naklepnega kaznivega dejanja s strani obdolženega A.A. Bila je žrtev nasilja s strani svojega partnerja, ki ustreza opredelitvi družinskega člana po 2. členu ZOZKD. Glede na to, da je bila proti obdolžencu uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini in povzročitve lahke telesne poškodbe in upoštevajoč ugotovitev, da je bilo proti tožnici s strani njenega bivšega moža storjeno nasilno naklepno kaznivo dejanje, tožena stranka ocenjuje, da ima tožnica status žrtve nasilja v družini po ZOZKD. Tožnica je zahtevala odškodnino za telesne in duševne bolečine. Glede telesnih bolečin je tožnica navajala, da jo je storilec porinil v kad, kjer si je poškodovala glavo, uho, hrbet in stegna, dodatno jo je poškodoval po ustnici, zlomil ji je noht, blazinica na prstu je imela krvavo podplutbo. Svojega dela ni mogla opravljati 14 do 20 dni. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da so značilne poškodbe za posamezne stopnje primerov od lažjih do izjemno hudih telesnih bolečin določene s Pravilnikom o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka ocenjuje, da je tožnica utrpela poškodbe in prestala nevšečnosti zaradi zdravljenja, ki so primerljive z lahkimi primeri po omenjenem Pravilniku, za katere se lahko prizna odškodnina od 50 do 500 EUR. Za te poškodbe je značilno, da je zanje potrebna le ambulantna zdravniška oskrba ali pa ta sploh ni potrebna, zdravljenje pa traja največ štiri tedne, tudi v primeru stacionarne oskrbe. Tožnica je zadobila v glavnem odrgnine in otekline, začasno je bilo okvarjeno njeno zdravje in njena sposobnost za delo začasno zmanjšana, pri čemer je zdravljenje obsegalo hlajenje z ledom, počitek ter dihalne vaje. Nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem niso bile večje ali številne. Komplikacij s poškodbami oziroma nadaljnjim zdravljenjem ni bilo. Glede na navedeno je tožena stranka tožnici, upoštevajoč zakonske omejitve višine odškodnine, priznala odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 100,00 EUR. V okviru drugih posledic nasilja pa tožnica navaja, da je vključena v psihoterapevtsko obravnavo, saj je bila v hudi stiski. Storilec je nad njo vršil psihično in fizično nasilje, ki se je stopnjevalo, ko je začel uživati vedno več alkohola in ga mešati s tabletami. Včasih od strahu ni mogla zaspati, ker se je bala, da bi ji kaj storil. Po prispetju v krizni center si dva tedna zaradi strahu ni upala iz hiše. Z otrokom se je morala umakniti od doma, pri čemer je bila njuna svoboda močno omejena. Ves čas je previdna, da storilec ne ugotovi, kje trenutno bivata z otrokom. Zmanjšana je njena življenjska aktivnost, prav tako se je poslabšalo finančno stanje. Zaradi storilčevega nasilja ni mogla biti tako delovno aktivna. Storilec jo je tudi zmerjal, ji grozil, jo žalil in poniževal. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica od 30. 12. 2015 do 15. 7. 2016 z otrokom prebivala v varni hiši, kamor se je umaknila zaradi nasilja v družini, od januarja 2016 pa je vključena tudi v psihoterapevtsko obravnavo. Tožniku je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja tožnici in njenemu mladoletnemu sinu. Po odhodu iz varne hiše in selitvi na naslov stalnega bivanja je tožnica center za socialno delo obvestila, da so s svetovalko iz varne hiše naredili varnostni načrt in da bo še naprej ostala v kontaktu z Društvom B.

3Tožena stranka navaja, da po ZOZKD ni mogoče priznati odškodnine za strah, saj ta kot posebna oblika nepremoženjske škode v 8. členu ni predviden kot vrsta škode, za katero se prosilcu lahko prizna odškodnina. Duševne bolečine zaradi okrnitve svobode so nepremoženjska škoda, ki nastane s protipravnim oziroma neupravičenim odvzemom ali omejitvijo svobode osebi, ki je s tem lahko ovirana v svojem gibanju ali omejena v prostoru. Tožena stranka ugotavlja, da navedbe tožnice v tem delu ne vsebujejo takšnih okoliščin, ki bi lahko pomenile okrnitev njene svobode, temveč predvsem strah pred storilcem in morebitnim ponovnim napadom, ki ji preprečuje, da bi se počutila bolj svobodno v svojem gibanju in ravnanjih. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predstavljajo vrsto nepremoženjske škode, o kateri je mogoče govoriti, ko so posledice določenega protipravnega dejanja trajnega in intenzivnega značaja. Tožena stranka ugotavlja, da so bile te zgolj začasne narave ter niso pomenile hujših omejitev njene življenjske aktivnosti, pri čemer so bile potrebne za zagotovitev varnosti nje same in njenega sina. Tožena stranka je ocenila, da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj gre zgolj za prehodne težave in omejitve, ki so se deloma že rešile (tožnica ni več v varni hiši) in so posledica spremenjenih življenjskih okoliščin. Tudi psihične težave, ki jih tožnica doživlja, so po mnenju tožene stranke zgolj prehodne narave in bodo s potekom časa izzvenele, poleg tega so bolj posledica strahu in izgube občutka varnosti, kar tudi po kriteriju intenzivnosti ne zadošča za priznanje odškodnine. Navedbe tožnice, ki se nanašajo na poslabšanje finančnega stanja pa tožena stranka ni upoštevala, saj gre za navedbe o premoženjski škodi, ki je ZOZKD prav tako ne priznava.

4Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani formalni in materialni pogoji za priznanje pravice do odškodnine. Napačno pa je ugotovila samo višino škode, ki je nastala tožnici. V predmetni tožbi tožnica delno utesnjuje svoj prvotni tožbeni zahtevek tako, da iz naslova telesnih bolečin še vedno vtožuje odškodnino v znesku 500,00 EUR, za duševne bolečine pa v višini 5.500,00 EUR. Tožnica je zahtevala 500,00 EUR, ker iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da si je poškodovala glavo, uho, hrbet in stegna, dodatno jo je storilec poškodoval po ustnici, zlomil noht, blazinica na prstu je imela krvavo podpludbo in roko je imela popraskano še dva meseca. Svojega dela ni mogla opravljati 14 do 20 dni. Sklicuje se na izvid urgentne travmatološke ambulante UKC Ljubljana. Sodišču predlaga, naj pridobi izvedensko mnenje. Ocena tožene stranke je nepravilna, saj iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da vseeno ni šlo zgolj za površinske poškodbe tožnice. Narava telesnih poškodb je bila resna in za tožnico obremenjujoča. Glede uveljavljanja duševnih bolečin zaradi okrnitve osebne svobode se sklicuje na to, da se je bila tožnica prisiljena umakniti v krizni center in nato v varno hišo, zaradi česar ji je bila njena svoboda gibanja omejena. Zaradi strahu si ni upala iz hiše. Poleg tega je sistem bivanja v varni hiši zelo omejujoč zaradi določenih pravil, na podlagi katerih se zagotavlja tajnost lokacije. Zaradi tega je živela izredno omejeno. Od umika iz skupnega naslova ves čas živi v strahu, da jo bo storilec poiskal in se znašal nad njo. Glede duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti navaja, da je narava teh bolečin nedvomno trajnega in intenzivnega značaja. Zaradi nasilja v družini je morala zamenjati vrtec za otroka, kar je v njeno življenje in v življenje otroka vneslo dodaten stres in dejstvo, da se ne more več ukvarjati s tistimi aktivnostmi, s katerimi se je lahko ukvarjala prej. Tožnica je otroka izpisala iz vrtca, ker je bil blizu skupnega bivališča s storilcem. Življenjske aktivnosti so zmanjšane tudi iz razloga, ker ji je onemogočeno, da vzdržuje stike z osebami, ki so pomembne v njenem življenju. Morala se je namreč umakniti iz domačega okolja, zaradi hudega strahu, ki ga še vedno čuti do storilca pa tudi sedaj ne zahaja ven in se zadržuje v stanovanju. Zaradi konstantnih pritiskov v zadnjih letih ni pogosto zahajala v družbo in je v tem pogledu v celoti v okrnjenem položaju in zadržani situaciji. V šestih letih je bila samo enkrat zunaj na valeti in na treh službenih zabavah. Zaradi nasilja pa se je poslabšalo tudi njeno finančno stanje. Vseskozi je načrtovala varnostne načrte, ki bi ji omogočili ublažiti morebitne konflikte in celo preprečiti stik s partnerjem. V zvezi s tem tožnica sodišču predlaga, da angažira izvedenca psihoterapevta oziroma izvedenca psihološke stroke. Nadalje navaja, da ji pripada tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitev dostojanstva. V svoji zahtevi je podala dovolj navedb, ki kažejo na nastalo škodo zaradi kršitve osebnega dostojanstva. Navedla je, da je bila v razmerju konstantno žrtev poniževanja, žaljenja, zmerjanja, groženj s strani nasilnega partnerja. V nadaljevanju konkretno navaja, s kakšnimi ravnanji oziroma besedami jo je tožnik žalil. Žalil jo je tudi pred drugimi ljudmi. Tožena stranka pa je ocenila, da tožnici iz naslova duševnih bolečin odškodnina ne pripada. S tem v zvezi med drugim navaja, da je napačno in nepravilno stališče tožene stranke, da so tožničine težave zgolj prehodne narave in bodo s potekom časa izzvenele. Tožnica je še vedno v hudi duševni stiski, saj je njena samopodoba v celoti uničena in izničena. Poleg tega se tožena stranka v ničemer ni opredelila do morebitnega priznanja odškodnine iz naslova duševnih bolečin za kršitev dostojanstva. Obrazložitev je v tem delu v celoti izostala. Poleg tega bi morala tožena stranka v skladu z načelom zaslišanja stranke tožnico pred izdajo odločbe seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov komisije glede kvalifikacije tožničinih poškodb in v zvezi z njihovo kvalifikacijo obstoja ali neobstoja duševnih bolečin in ji s tem omogočiti, da se o tem izreče. Tožena stranka pa bi morala pridobiti tudi neodvisna mnenja izvedenca ustrezne stroke. Tožnica predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter ji prizna odškodnino v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje in tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej navaja, da tožba ni dovoljena, ker je tožnica napačno označila kot toženo stranko Ministrstvo za pravosodje, Komisijo za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Navedena organa nista pravni osebi in nimata procesne sposobnosti. Poleg tega nima pravnega interesa za sodbo z uveljavljenim tožbenim zahtevkom, saj je tožena stranka ugotovila, da ji gre odškodnina in ji delno tudi priznala to odškodnino v znesku 100,00 EUR. Nadalje tožena stranka glede telesnih bolečin podrobno pojasnjuje, zakaj meni, da je njena odločitev pravilna. S tem v zvezi navaja, da bi bila do odškodnine v zahtevani višini 500,00 EUR upravičena, če bi utrpela najtežje poškodbe iz te skupine (lažjih primerov). Tožena stranka je ugotovila, da temu ni tako. Glede postavitve izvedenca pa tožena stranka navaja, da je komisija strokovni organ, katere član je tudi strokovnjak s področja medicine poškodb, konkretno specialist za področje travmatologije, ki je hkrati tudi sodni izvedenec za to področje. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode tožena stranka pojasnjuje, da ni šlo za primer, ko bi bila tožnici neutemeljeno oziroma protipravno odvzeta prostost in svoboda, temveč je zaradi strahu sprejemala odločitve o menjavi okolja in izogibanju določenih krajev. To pa ne pomeni okrnitve svobode v smislu kršitve pravice do svobode oziroma nastanka pravno priznane škode iz tega naslova. V sodni praksi se na tej podlagi presojajo predvsem neutemeljeno odvzete prostosti v predkazenskem ali kazenskem postopku. Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožena stranka meni, da sama sprememba življenjskega sloga ne pomeni zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica ne zatrjuje duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi kršitve osebnega dostojanstva pa tožena stranka navaja, da je tožnica žalitve v zahtevi navedla kot razlog svojih osebnostnih sprememb, kar je tožena stranka obravnavala v okviru zahteve za priznanje odškodnine za duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po 181. členu Obligacijskega zakonika pripadata odškodnina, če je bilo dostojanstvo oškodovanca kršeno na način, da je bil s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljan h kaznivemu dejanju spolnega občevanja ali drugemu spolnemu dejanju ali če je bilo proti njemu storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali morale. Glede zatrjevanja procesnih kršitev pa tožena stranka pojasnjuje, da je vse v postopku pridobljene listine poslala tožnici v izjavo, vendar tožnica v roku 30 dni glede tega ni ničesar predložila. Tožena stranka praviloma odloča na sejah, obravnavo pa opravi, ko meni, da je potrebno zaslišanje stranke, prič ali izvedenca. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

6Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi priložila še mnenje Društva B., iz katerega izhaja, kakšne posledice je življenje in bivanje v dalj časa trajajočem nasilnem okolju pustilo na tožnici. V drugi pripravljalni vlogi pa dodatno pojasnjuje, zakaj meni, da ji pripada višja odškodnina za telesne bolečine ter da sodni izvedenec, ki je član komisije ne more izkazati nepristranskosti. S tem v zvezi navaja, da je bilo v okviru kazenskega postopka izdelano tudi mnenje izvedenca C.C., kjer je navedeno, da je nedvomno dobila močan udarec v predel ust. V tem času je bila zunanjost nedvomno prizadeta. V zvezi z odškodninami za duševne bolečine prilaga izpise sms sporočil in elektronske korespondence, iz katerih izhaja neprimeren in žaljiv odnos storilca, ki ga ima ta še vedno do tožnice, še vedno jo konstantno obremenjuje in spravlja v podrejen položaj. Nadalje pojasnjuje, zakaj še vedno meni, da ji pripada odškodnina zaradi okrnitve svobode in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Glede duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva pa pojasnjuje, da je nazorno pojasnila, na kakšen način se je do nje obnašal storilec, ko jo je večkrat zmerjal, ji grozil, jo žalil in poniževal. S temi ravnanji pa tudi sedaj ni prenehal. S to pripravljalno vlogo predlaga (poleg prejšnjega) še en podrejen zahtevek, in sicer da naj sodišče odločbo spremeni tako, da ji prizna odškodnino v višini 6000,00 EUR z obrestmi in da obveznost odškodnine zapade po tridesetih dneh od dneva pravnomočnosti odločbe.

K točki I izreka:

7Tožba je v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe utemeljena.

8Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tožnica v tožbi sprva sicer kot toženo stranko res navedla Ministrstvo za pravosodje, vendar je tožbo pozneje popravila in je kot toženo stranko navedla Republiko Slovenijo. Po presoji sodišča ni razloga za zavrženje tožbe.

9V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so podani pogoji za določitev odškodnine, sporna pa je višina odškodnine. Med drugim je med strankama sporno to, da tožena stranka tožnici ni priznala nobene vrste odškodnine za duševne bolečine. Pri tem se sicer sodišče glede odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pridružuje stališču tožene stranke, da gre za tovrstno odškodnino predvsem takrat, ko gre za protipraven oziroma neupravičen odvzem ali omejitev svobode osebi, ki je s tem lahko ovirana v svojem gibanju ali omejena v prostoru. Strinja se s tem, da je tožnica zaradi strahu sprejemala odločitve o menjavi okolja in izogibanju določenih krajev, to pa še ne pomeni okrnitve svobode v smislu kršitve pravice do svobode oziroma nastanka pravno priznane škode iz tega naslova. Tudi če bi pred izdajo odločbe tožena stranka tožnico skladno z načelom zaslišanja stranke seznanila s svojimi stališči glede navedenega, to po mnenju sodišča ne bi moglo privesti do drugačne odločitve.

10Pač pa sodišče meni, da ostaja odprto vprašanje, ali tožnici res ne pripada odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in kršitve osebnega dostojanstva. Tožena stranka je svojo zavrnitev zahtevka v tem delu utemeljila s tem, da je šlo po njenem mnenju zgolj za prehodne težave in omejitve in da so se te deloma rešile in da so psihične težave zgolj prehodne narave in da bodo s potekom časa izzvenele, s temi svojimi naziranji pa pred izdajo odločbe ni seznanila tožnice, da bi se lahko do tega opredelila in je zato lahko tožnica šele v upravnem sporu temu oporekala. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je v postopku šlo za kršitev načela zaslišanja stranke, saj v konkretnem primeru to načelo ni bilo v celoti upoštevano. Res je sicer, da je tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici poslala listine, pridobljene v upravnem postopku, ni pa jo seznanila s svojimi stališči o tem, da naj bi bile njene težave zgolj prehodne narave in da ji zaradi tega ta vrsta odškodnine ne pripada. Tožnica namreč v svojem zahtevku ni zatrjevala, da bi bile težave zgolj prehodne narave, ampak iz njenega zahtevka smiselno izhaja, da je morala svoje življenje v celoti prilagoditi situaciji, povzročeni s strani storilca. Tako se je zatekla v varno hišo, pa čeprav jo je kasneje zapustila, morala je zamenjati vrtec za otroka ipd. Izrecno je navedla, da težko izvaja svoje službene dolžnosti. Iz navedenega razloga bi po mnenju sodišča morala tožena stranka tožnico pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi stališči o zgolj predhodnih težavah. Razen tega sodišče meni, da je o tovrstni škodi glede na okoliščine konkretnega primera težko odločiti, ne da bi bil izveden tudi vsaj dokaz z zaslišanjem stranke.

11Poleg navedenega sodišča meni, da je iz tožničinega zahtevka povsem jasno razvidno, da je smiselno navajala tudi škodo, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve osebnosti oziroma dostojanstva, saj je natančno opredelila dejanja, s katerimi ji je storilec grozil in jo žalil, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj ji ta škoda ne pripada, ampak šele v odgovoru na tožbo, potem ko je tožnica v tožbi oporekala temu, da ji ta škoda sploh ni bila priznana. Iz navedenega razloga je v tem delu odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se tožena stranka do tovrstne škode ne opredeljuje, pa čeprav je iz tožničinega opisa dogodkov razvidno, da tudi to smiselno uveljavlja in čeprav je skladno z 10. členom ZOZKD tudi ta oblika škode lahko priznana v tovrstnih postopkih.

12Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da je bila podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ampak samo o nekaterih, in ker se odločbe v določenem delu (zaradi izostanka obrazložitve glede odškodnine zaradi kršitve dostojanstva oziroma osebnosti) ne da preizkusiti. Zaradi tega je sodišče v tem delu tožbi ugodilo in v tem delu izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi deloma ugoditi in upravni akt v enem delu odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13Tožba v delu, ki se nanaša na 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

14Tožnica oporeka tudi višini odškodnine za telesne bolečine, ker ji je tožena stranka priznala 100,00 EUR iz tega naslova, ne pa 500,00 EUR, kot je sama predlagala. Sodišče meni, da je tožba v tem delu neutemeljena, saj je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Tožena stranka je določitev odškodnine v tem delu obrazložila s tem, da je primerjalno prikazala, za kakšne vrste poškodb Pravilnik šteje, da so značilne za to kategorijo. Gre za kategorijo iz 3. člena Pravilnika, imenovano „lahki primeri“. Tožena stranka je v obrazložitvi primerjalno prikazala, kaj vse se šteje med te primere. Med drugim so to tudi zlomi, poškodbe, kjer je potrebno šivanje, izpahi in izvini, pretres možganov, izguba do dveh zob in celo izguba enega členka na prstu. Na ta način je po mnenju sodišča v zadostni meri obrazložila, da udarnine in otekline sicer predstavljajo poškodbo, ki pa ni primerljiva z navedenimi poškodbami. Glede na navedeno je po mnenju sodišča določila primerno odškodnino, saj je maksimalna odškodnina (500,00 EUR) nedvomno mišljena za najtežje primere iz te kategorije. Tudi če bi tožena stranka v tem delu poslala oziroma predočila svoja stališča do višine odškodnine pred izdajo odločbe tožnici v izjasnitev, to po mnenju sodišča ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. V zvezi s tem sodišče tudi meni, da postavitev izvedenca ni potrebna, saj je strokovnjak s področja medicine poškodb že član komisije na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZOZKD. Torej ima komisija ustrezno znanje iz tega področja, izvedence pa se postavlja takrat, kadar organ, ki odloča, ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Če je izvedenec član komisije, to še ne pomeni, da bi bil zaradi tega pristranski, zato je to ta tožbena navedba neutemeljena.

15Tožeča stranka v tožbi tudi ne navaja, da se ne bi strinjala z 3. točko izreka odločbe, po kateri stroški postopka niso nastali. Iz vseh navedenih razlogov je zato sodišče tožbo, ki se nanaša na 1. in 3. točko izpodbijane odločbe na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki III izreka:

16Ker je tožeča stranka s tožbo uspela s tem, da je bila 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, je sodišče tožeči stranki priznalo stroške postopka. Skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada tožeči stranki znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV.