VSL Sklep VII Kp 32371/2011

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. v točki I. izreka spoznalo za krivo kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen zapora enega leta s preizkusno dobo treh let. Oškodovanca B. B. in C. C. pa je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. V točki II. izreka izpodbijane sodbe je sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženko zavrnilo obtožbo glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 ter obtožbo glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Glede stroškov postopka je sodišče v obsodilnem delu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. V zavrnilnem delu sodbe pa je sodišče glede stroškov postopka, ki se nanašajo na zavrnilni del odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta se pritožila okrajni državni tožilec in obdolžena po svojem zagovorniku. Tožilec v svoji pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Tožilec predlaga spremembo kazenske sankcije oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Zagovornik v svoji pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba okrajnega državnega tožilca je utemeljena.

4Po preučitvi podatkov spisa, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pa tudi po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po 5., 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni podana obtožba upravičenega tožilca, sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, izrek sodbe pa nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe. Tako je pritožba okrajnega državnega tožilca utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje navedbam tožilstva, da zavrnilni del sodbe neutemeljeno nima obrazložitve, ker sta oba s zagovornikom napovedala pritožbo zoper sodbo, torej velja, da je bila napovedana pritožba tako zoper obsodilni kot zavrnilni del sodbe in je bila s pomanjkanjem obrazložitve zagrešena bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj tako ni mogoče preizkusiti razlogov zavrnilnega dela sodbe. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da tožilstvo s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe očitno ne bi moglo uspeti. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je tožilec na glavnih obravnavah dne 28. 3. 2017 ter 6. 3. 2018 umaknil obtožne predloge, ki so vsebovani v zavrnilnem delu sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče predvsem izpostavlja obtožni predlog Kt 6037/2010 z dne 22. 9. 2011, ki je obdolženki očital, da delavcema B. B. ter D. D. ni plačala plač in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju med aprilom in avgustom 2010. Na glavni obravnavi 28. 3. 2017 je državni tožilec delno umaknil ta obtožni predlog glede neplačila prispevkov v navedenem obdobju, pri čemer razlogi za umik niso bili pojasnjeni, oziroma niso navedeni v zapisniku glavne obravnave. Na glavni obravnavi dne 6. 3. 2018 je državni tožilec navedeni obtožni predlog v celoti umaknil z obrazložitvijo, da so izvedeni dokazi pokazali, da sta delavca sporne plače dejansko prejela. Nato je v spis vložil čistopis obtožnega predloga, ki je med drugim vseboval tudi očitek, da obdolženka navedenima delavcema ni plačevala prispevkov v obdobju med januarjem 2010 in oktobrom 2010. Pritožbeno sodišče opozarja, da je umik obtožnega akta nepreklicen in vsebina obtožbe, ki je bila umaknjena, ne more "ponovno oživeti". Tako je bila tudi obtožba glede neplačila prispevkov za delavca B. B. in D. D. v obdobju med aprilom 2010 in avgustom 2010 pravilno zavrnjena zaradi umika na glavni obravnavi dne 28. 3. 2017, ki ga tožilec ni posebej obrazložil in je ni mogoče več "obuditi". Pritožbeno omenjanje, da je bil umik izveden zaradi podvajanja obtožbe, ne more vplivati na opravljen veljaven umik obtožbe. Zaradi navedenega obtožba v čistopisu obtožnega predloga z dne 6. 3. 2018 v delu, ki se nanaša na delavca B. B. in D. D. za neplačilo prispevkov v obdobju med aprilom 2010 in avgustom 2010, ni več podana s strani upravičenega tožilca, saj je bil obtožni predlog s tem v zvezi že umaknjen. Pritožbeno sodišče pa sicer pritrjuje navedbam tožilca, da se prvostopenjsko sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje, da gre za že razsojeno stvar glede zavrnjenega očitka o neplačilu prispevkov za obdobje med aprilom in avgustom 2010 za navedena delavca, saj je bila zoper sodbo napovedana pritožba, zavrnilni del sodbe zato ni pravnomočen in ni mogoče govoriti o že razsojeni stvari.

6Tožilstvo v pritožbi uveljavlja, da je sodišče pri spremembi opisa dejanja, ki jo je napravilo v okviru obsodilnega dela sodbe, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj si zaradi te spremembe izrek sodbe notranje nasprotuje. Sodišče je namreč v zavrnilnem delu med drugim zavrnilo obtožbo, da obdolžena A. A. delavcema B. B. ter D. D. ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju med aprilom 2010 in avgustom 2010, hkrati pa je v obsodilnem delu obdolženo spoznalo za krivo, da v obdobju med januarjem 2010 in oktobrom 2010 ni plačala prispevkov za skupino 40 delavcev, med njimi tudi za B. B. in D. D. Pritožbeno sodišče pritrjuje tem navedbam tožilstva in ugotavlja, da obstaja opisano nasprotje med obsodilnim in zavrnilnim delom sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti še dodatno ugotavlja nasprotje med razlogi sodbe ter izrekom. Sodišče je v 21. točki obrazložitve zapisalo, da šteje odločitev za obdobje med aprilom in avgustom 2010 za delavca B. B. in D. D. za že razsojeno stvar (kar je zmotna ugotovitev sodišča kot je bilo že obrazloženo) in da je zato navedena delavca obdržalo le v prvem delu opisa izreka, torej v delu, ki našteva delavce, ki jim prispevki niso bili plačani v obdobju med januarjem 2010 in oktobrom 2010. V obsodilnem delu izreka sodbe pa v nasprotju s temi razlogi ni zožilo obdobja neplačevanja prispevkov za navedena delavca na januar, februar, marec ter september in oktober 2010, ampak je navedlo, da obdolžena v celotnem obdobju od januarja 2010 do oktobra 2010 navedenima delavcema ni plačala prispevkov. S tem je podano nasprotje med razlogi sodbe ter njenim izrekom in gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče z izrekom izpodbijane sodbe glede na čistopis obtožnega predloga z dne 6. 3. 2018 ni odločilo o celotni obtožbi. V izreku izpodbijane sodbe sta delavca B. B. in D. D. vključena med delavce, ki jim prispevki niso bili plačani, vendar pa zanju v izreku sodbe ni opredeljena posledica, ki je za njiju nastopila. Izpodbijana sodba sicer vsakega od ostalih delavcev razporedi v eno od dveh skupin glede na prepovedano posledico dejanja, in sicer ali je bila pravica iz plačevanja prispevkov delavcu omejena ali pa jo je izgubil. Tožilec je v čistopisu obtožnega predloga z dne 6. 3. 2018 očital, da sta delavca izgubila pravico, da bi se jima obdobje upoštevalo pri izračunavanju pokojninske osnove. Glede na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče izdalo zavrnilno sodbo za očitek neplačanih prispevkov med aprilom in avgustom 2010, je sodišče sicer pravilno izpustilo delavca iz seznama delavcev, ki so pravico izgubili, saj je obdobje neplačevanja prispevkov padlo pod mejo šestih mesecev, ki pomeni izgubo pravice, da bi se obdobje upoštevalo za izračun pokojninske osnove, vendar pa sodišče ni odločilo in v izreku navedlo, ali so nastale posledice zaradi neplačila prispevkov in kakšna je bila posledica neplačanih prispevkov za ta dva delavca. S tem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po sedmi točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

8Pritožbeno sodišče še opozarja na neskladje med obtožbo in izrekom sodbe glede delavca C. C. V prvotnem obtožnem predlogu Kt 2002/2011 z dne 24. 6. 2011 je bilo obdolženki med drugim očitano, da delavcu C. C. ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju med 27. 7. 2010 in 7. 12. 2010. Na glavni obravnavi dne 28. 3. 2017 pa je tožilec to obtožbo modificiral tako, da je obdobje neplačevanja prispevkov skrajšal na obdobje med vključno novembrom 2010 in 7. 12. 2010. Izrek sodbe, ki se glasi, da prispevki niso bili plačani med 27. 7. 2010 in 7. 12. 2010, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj za del te obtožbe zaradi modifikacije obtožbe ni več upravičenega tožilca.

9Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno in ugotovljene bistvene kršitve določb postopka ugodilo pritožbi državnega tožilca ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma v odpravo bistvenih kršitev določb postopka. Zaradi navedenega pa se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb obrambe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo.