UPRS Sodba I U 1439/2018-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo tožnice z dne 9. 5. 2018 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Obenem je z izrekom pod točko 2 zavrgla prošnjo tožnice za oprostitev plačila sodne takse v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženja.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je ob presoji glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani, sedaj tožena stranka skladno s 33. členom ZBPP pridobila podatke z vpogledom v Centralni register prebivalstva RS (v nadaljevanju CRP), evidenco prejemnikov denarne socialne pomoči, pravdni vpisnik Okrožnega sodišča za zadevo IV P 1858/2014 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1858/2014-IV z dne 1. 2. 2017, ki jo v svoji obrazložitvi pod točko 7 tudi povzema. Pri tem ugotavlja, da iz citirane sodbe izhaja, da je bil v navedeni zadevi tožbeni zahtevek tožnice zaradi določitve preživnine zoper osebo A. A. zavrnjen na podlagi zaključka sodišča, da tožnica in oseba A. A. nista živeli v izven zakonski skupnosti oziroma skupnosti, ki jo lahko enačimo z zakonsko zvezo moža in žene, zato je zahtevek tožnice sodišče v navedeni zadevi zavrnilo s citirano sodbo, ki je postala pravnomočna dne 5. 4. 2018 v zvezi s sodbo št. IV Cp 219/2017. Neobstoj zakonske zveze je bil upoštevan kot dejansko stanje ugotovljeno s pravnomočno sodbo, na katero je organ za brezplačno pravno pomoč vezan skladno s 147. členom Zakona splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede ugotavljanja predhodnega vprašanja, četudi se skladno z 2. odstavkom 164. člena ZUP na splošno kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Vendar ZUP glede dokazne veljave javne listine v 1. odstavku 169. člena izrecno določa, da listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (javna listina), kar pomeni, da v upravnem postopku dodelitve BPP pristojni organ kot dokaz lahko uporabi javno listino, kar je nesporno tudi citirana pravnomočna civilna sodba. Ker so dejanske okoliščine, ki se nanašajo na neobstoj zunajzakonske skupnosti bile že ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, se kot takšne štejejo za resnične. Zato pristojni organ za brezplačno pravno pomoč citirane pravnomočne sodbe civilnega sodišča, dokler ta obstaja, tako ne more prezreti in jo je zato v skladu z načelom proste presoje dokazov v konkretnem primeru tudi upošteval kot javno listino pri ugotavljanju izpolnjevanja zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP v povezavi z določili 58. in 59. člena ter 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ob ugotovitvi, da zunajzakonska skupnost med tožnico in osebo A.A. ni obstajala, tudi skupno premoženje ni nastalo, zato po oceni tožene stranke tožnica v konkretnem primeru nima verjetnih izgledov za uspeh v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju. Tako tudi ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki pa morajo biti kumulativno izpolnjeni za ugoditev prošnji. Glede na dejstvo, da v tem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, materialnega položaja tožnice tožena stranka ni še posebej ugotavljala, pač pa je njeno prošnjo zavrnila kot neutemeljeno. Glede predloga za oprostitev plačila sodne takse pa pojasnila, da o tem odloča sodišče prve stopnje na predlog stranke na podlagi 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

3Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, saj meni, da je izpodbijani akt nezakonit in da je z njim poseženo v pravice tožnice. Toženi stranki očita, da pri odločanju o tožničinem zahtevku ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, ni pravilno uporabila materialnega prava in tudi ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Četudi se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1858/2014 z dne 1. 2. 2017 v pravdnem postopku, ki je tekel pod navedeno opravilno številko na podlagi tožničine tožbe zoper osebo A. A. v zvezi z določitvijo preživnine nepreskrbljenemu partnerju po razpadu zunajzakonske skupnosti, v kateri je bil njen tožbeni zahtevek sicer res zavrnjen, vendar so po stališču tožnice razlogi v zvezi z neobstojem zunajzakonske skupnosti med tožnico in osebo A. A. v citirani sodbi zgrešeni, protispisni in kontradiktorni, zagrešenih pa naj bi bilo tudi več bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno uporabljena določila materialnega prava, dejansko stanje pa zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato se je tožnica zoper citirano sodbo št. IV P 1858/2014 z dne 1. 2. 2017 tudi pritožila. Dalje še navaja, da Višje sodišče v Ljubljani v svoji sodbi, št. IV Cp 2195/2017 z dne 5. 4. 2018, ni zavrnilo pritožbenih navedb kot neutemeljenih, temveč zato, ker je bila tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča brezposelna po svoji krivdi, s čimer ni bil izkazan eden izmed pogojev za priznanje preživnine iz 81. člena ZZZDR . Pri tem se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo, ali sta tožnica in oseba A. A. živela v zunajzakonski skupnosti. Zato je po oceni tožnice nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča v navedeni zadevi, da med tožnico in osebo A. A. zunajzakonska skupnost ni obstajala, česar naj ne bi potrdilo niti pritožbeno sodišče. Tožnica v nadaljevanju ponuja svojo razlago določila 12. člena ZZZDR, češ da ima odločitev o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno, vendar brez učinka pravnomočnosti. Zato kot pravno zgrešeno označuje sklicevanje tožene stranke na 3. odstavek 147. člena ZUP glede predhodnega vprašanja o neobstoju zunajzakonske skupnosti kot vprašanja, o katerem je že bilo odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na katerega je tožena stranka vezana, češ da o vprašanju neobstoja zakonske skupnosti sploh ne more biti pravnomočno odločeno, temveč je to dejansko vprašanje dolžan presojati organ vsakič znova, česar naj ne bi upoštevala tožena stranka in o tem v konkretnem primeru tudi ni odločila, četudi temu postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči niti ni namenjen. Glede na ponujeno razlago 2. odstavka 12. člena ZZZDR pa naj bi se tožena stranka niti ne smela opreti na dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede neobstoja zunajzakonske skupnosti, češ da je navedena odločitev nepravilna, kar naj bi izhajalo tudi iz odločitve pritožbenega sodišča. Zato meni, da so pravno zgrešene navedbe tožene stranke o tem, da so bile relevantne dejanske okoliščine glede neobstoja zunajzakonske skupnosti v konkretnem primeru ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, kot takšne pa se štejejo za resnične. Iz tega razloga meni, da je nepravilno tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 1. odstavka 169. člena ZUP, po kateri javna listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej določa. To naj bi po mnenju tožnice veljalo kvečjemu le za izrek pravnomočne sodbe, ne pa za njeno obrazložitev, ki naj nikoli ne bi mogla postati pravnomočna. Ker je bil njen tožbeni zahtevek zaradi določitve preživnine nepreskrbljenemu partnerju pravnomočno zavrnjen s citirano sodbo le zato, ker je bila tožnica po oceni sodišč brezposelna po svoji krivdi, je sama prepričana, da še ima možnosti za uspeh v pravdi zoper osebo A. A. zaradi ugotovitve obsega njenega deleža na skupnem premoženju. S tem je po oceni tožnice podan tudi pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP. Zato meni, da bi moralo biti tudi njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi v celoti ugodeno.

4V tožbi kot nepravilno označuje tudi odločitev tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe glede tožničine prošnje za oprostitev plačila sodne takse v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju, ki je bila zavržena na podlagi 12. člena ZST-1, češ da gre za nepravilno in neobrazloženo odločitev, kar naj bi onemogočalo njen preizkus in kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

5Tožnica v tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj ji naloži tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka.

6Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetni upravni spis in navedla, da v celoti vztraja pri odločitvi in razlogih za sprejeto odločitev.

K točki 1:

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba organa za brezplačno pravno pomoč, s katero je bila (z izrekom pod tč. 1) zavrnjena tožničina prošnja z dne 9. 5. 2018 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju ter kot oprostitev plačila stroškov postopka ter obenem (z izrekom pod točko 2) zavržena njena prošnja za oprostitev plačila sodne takse v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženja. Ostalih dejanskih in pravnih okoliščin oziroma odločitev, sprejetih v drugih sodnih postopkih, ki jih obširno navaja in jim izrecno nasprotuje oziroma z njimi polemizira v svoji tožbi tožnica (glede obstoja in vsebine pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1858/2014-IV z dne 1. 2. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 219/2017), pa v tej zadevi ni mogoče presojati, predvsem glede na kogentna določila 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Zakonodajalec je v namreč v 1. odstavku 2. člena ZS zapovedal, da mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. V 2. odstavku 2. člena ZS pa je še določil, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije.

9Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, pa določa 24. člen ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10Po presoji sodišča je v konkretnem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zgoraj navedena določila pravilno upošteval in ugotovil, da tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena, ker tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Izpodbijana odločitev je torej oprta na tisti del določbe 24. člena ZBPP, ki kot razlog za zavrnitev določa ugotovitev, da prosilec v zadevi, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnih izgledov za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), s tem pa se v konkretnem primeru strinja tudi sodišče glede na v izpodbijani odločbi podane ugotovitve, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jim lahko sledi, zato jih na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 na tem mestu ponovno ne navaja, pač pa se nanje zgolj v celoti sklicuje. Sodišče se namreč glede na razloge, navedene za sprejeto odločitev v izpodbijani odločbi, lahko v celoti strinja z zaključki organa za brezplačno pravno pomoč, da zadeva, v zvezi s katero je tožnica v konkretnem primeru uveljavlja odobritev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnih izgledov za uspeh.

11Glede na navedeno materialno-pravno podlago je ob upoštevanju stališč sodne prakse v bistveno primerljivi pravnomočno zaključeni zadevi, glede na obstoj in vsebino pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1858/2014-IV z dne 1. 2. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 219/2017, kar med strankama ni niti sporno, tudi po presoji sodišča mogoče za potrebe tega postopka z zadostno stopnjo zanesljivosti zaključiti, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, v zvezi s katero uveljavlja odobritev brezplačne pravne pomoči, in tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšnega zaključka ni uspela omajati. Kot je bilo že pojasnjeno, mora organ za brezplačno pravno pomoč, razen premoženjskih razmer upoštevati tudi druge pogoje določene z zakonom, te pa opredeljuje 24. člen ZBPP. Ti pa po povedanem, v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

12Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen. Kot določa ZBPP (1. člen tega zakona) je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, pod pogoji, ki jih za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Osebi, ki teh pogojev ne izpolnjuje, brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti, prav s tem pa je zagotovljeno tudi enako varstvo pravic.

13Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni moglo slediti posplošeni in nekonkretizirani tožbeni navedbi, da naj bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo v tožničine pravice oziroma pravno varovane koristi. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, četudi jo je tožnica smiselno predlagala s tem, ko je v tožbi predlagala zaslišanje pravdnih strank, ker je v zadevi sporna le pravna presoja za sprejeto odločitev relevantnih dejstev (glede obstoja in vsebine pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1858/2014-IV z dne 1. 2. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 219/2017), ki med strankama postopka niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

14Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).