VSRS Sklep III Ips 54/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da so pritožniki dolžni plačati dolžniku v 15 dneh stroške pritožbenega postopka v znesku 3.879,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje, do izpolnitve obveznosti.

II. Upnika K., d. o. o., in D. S. sama krijeta svoje stroške tega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je potrdilo prisilno poravnavo nad dolžnikom.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe delničarjev oziroma upnikov R. M., M., d. d., K., d. o. o., D. S. in R., d. d., ter potrdilo izpodbijani sklep (I. točka izreka). Odločilo je še, da pritožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške (II. točka izreka) ter da so dolžni dolžniku plačati njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 141.034,32 EUR (III. točka izreka).

3Vrhovno državno tožilstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija stroškovno odločitev v III. točki izreka izpodbijanega sklepa. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

4Dolžnik je na zahtevo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, upnika K., d. o. o. in D. S. ter delničar R. M. pa so v odgovoru zahtevi pritrdili.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

5Zahtevo državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka367.a člena ZPP, to je, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (tretji odstavek 385. člena ZPP). Državno tožilstvo v zahtevi zastavlja vprašanje „potrebnosti in odmere dolžnikovih stroškov odgovora na pritožbo“. Po mnenju državnega tožilstva upoštevaje določbo prvega odstavka 366. člena ZPP odgovor na pritožbo zoper sklep zakonsko ni predviden, zato strošek za njegovo sestavo stranki ne more biti priznan. Ob tem se državno tožilstvo v zvezi s potrebnostjo teh stroškov (155. člen ZPP) sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, iz katerih naj bi izhajalo, da sodišča priznavanju stroškov za odgovor na pritožbo niso naklonjena, ker ti za odločitev o pritožbah niso (bili) potrebni. Glede očitka nesorazmerne odmere stroškov dolžnikovega odgovora na pritožbo pa državno tožilstvo trdi, da sodišče druge stopnje kot vrednost spornega predmeta, ki se upošteva kot osnova pri odmeri stroškov postopka, ne bi smelo upoštevati vsote zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava, kakor določa tretji odstavek 28. člena v zvezi s prvim odstavkom 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009, v nadaljevanju ZOdvT) in drugim odstavkom 24. člena ZST-1 (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 30/16, v nadaljevanju ZST-1), pač pa bi moralo vrednost spornega predmeta določiti skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZST-1.

6Za postopek prisilne poravnave pomembno pravno vprašanje, ki ga smiselno zastavlja zahteva ter o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo (prvi odstavek 367.a člena ZPP), je vprašanje opredelitve vrednosti spornega predmeta, ki predstavlja osnovo za izračun stroškov odvetniškega zastopanja. Zato, da se bo Vrhovno sodišče v presojo tega vprašanja sploh spustilo, pa mora najprej pozitivno odgovoriti na vprašanji, ali je odgovor na pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave zakonsko predpisan ter ali so bili stroški vloženega odgovora potrebni.

Relevantno procesno dejansko stanje

7Zoper sklep sodišča prve stopnje o potrditvi prisilne poravnave je šest upnikov oziroma delničarjev vložilo pritožbe. V njih so sodišču očitali, da ni ugotavljalo dolžnikove insolventnosti, to je temeljne predpostavke za vodenje oziroma začetek postopka prisilne poravnave, ter da bo s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave poseženo v njihove pridobljene pravice in bo dejansko prizadet njihov pravni in ekonomski interes delničarja (izničena bodo njihova korporacijska upravičenja). Dolžnik je na vseh šest pritožb odgovoril (vsebina odgovorov je bila identična) ter v vsakem odgovoru priglasil stroške odvetniškega zastopanja v višini 141.034,32 EUR¹.

Razlogi za zavrnitev zahteve

8Skladno s prvim odstavkom 387. člena ZPP lahko državno tožilstvo zahtevo vloži zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka). Pri odločanju o zahtevi se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

9Očitek zahteve, da sodišče druge stopnje dolžniku stroškov sestave odgovora na pritožbo zoper sklep ne bi smelo priznati, ker odgovor na pritožbo zoper sklep zakonsko ni predviden (366. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ni utemeljen. Ustavno sodišče je v odločbi Up-653/15-176 z dne 5. 11. 2015 prepričljivo pojasnilo (v 17. točki obrazložitve), da se določbe ZPP o odgovoru na pritožbo, zaradi smiselne in zatorej ne le dobesedne uporabe po določbi 121. člena ZFPPIPP, uporabljajo za vse vsebinske (meritorne) odločitve o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti v insolvenčnih postopkih in ne le v primerih, ki so našteti v drugem odstavku 366. člena ZPP. S tako razlago se udejanja pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), iz katere izvira tudi pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Med sklepe, ki niso le procesno-tehnične narave, je v postopkih zaradi insolventnosti Ustavno sodišče štelo tudi sklep o začetku stečajnega postopka, s katerim je vsebinsko odločeno o tem, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za začetek stečajnega postopka. S sklepom o potrditvi prisilne poravnave sodišče odloči, da se potrdi prisilna poravnava, ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, odloči o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naloži dolžniku, da upnikom plača te terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 210. člena ZFPPIPP). To pomeni, da tudi v primeru sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne gre le za sklep procesno-tehnične narave, ampak za meritorni sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica dolžnika, da odgovori na vložene pritožbe upnikov oziroma delničarjev.

10Nadalje zahteva sodišču druge stopnje očita, da v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih za presojo potrebnosti stroškov odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi (23. točka) zapisalo, da so bili stroški odgovora dolžnika na pritožbe potrebni, saj je odgovor pripomogel k odločitvi sodišča. Bolj konkretno sodišče svoje presoje v tej točki obrazložitve res ni pojasnilo. Z vpogledom v dolžnikov odgovor na pritožbo in razloge izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v celoti sledilo navedbam in pravnemu naziranju dolžnika v odgovoru na pritožbo (v določenih delih je odgovor na pritožbo tudi dobesedno povzelo). To pomeni, da je sodišče druge stopnje potrebnosti vloženega odgovora na pritožbo dolžniku priznalo že na ta način. Zato se trditve v zahtevi o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s potrebnostjo stroškov odgovora na pritožbo izkažejo za neutemeljene.

11Upoštevaje, da je možnost odgovora na pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave v skladu z zakonsko ureditvijo in da je bila potrebnost priglašenih stroškov v odločbi drugostopenjskega sodišča razumno obrazložena, se je Vrhovno sodišče spustilo še v presojo utemeljenosti trditev o nesorazmerni odmeri stroškov odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je kot vrednost spornega predmeta, od katere je odmerilo stroške odvetniškega zastopanja, upoštevalo vsoto zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava (tretji odstavek 28. člena v zvezi s prvim odstavkom 21. člena ZOdvT in drugim odstavkom 24. člena ZST-1).

12ZOdvT v prvem odstavku 28. člena določa, da se nagrade za zastopanje dolžnika po tarifnih številkah 3431, 3432 in 3435 odmerijo po vsoti zneskov, ki so bili uporabljeni ali so na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase oziroma po vsoti zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava. Enako je določeno tudi za odmero nagrad za zastopanje dolžnika v postopku o pritožbi zoper sklep o začetku insolvenčnega postopka po tarifnih številkah 3220 in 3222. ZOdvT pa ne vsebuje posebne določbe o nagradi za pritožbeni postopek zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Zato je treba uporabiti splošno pravilo o odmeri nagrade v pritožbenem postopku zoper odločbo v glavni stvari, kar sklep o potrditvi prisilne poravnave nedvomno je. Za tak primer je določena nagrada v tar. št. 3210. Opredeljena je s količnikom 1,6.

13Če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, tako kot po tar. št. 3210, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če z ZOdvT ni določeno drugače (prvi odstavek 21. člena ZOdvT). Ker za tar. št. 3210 ni določeno drugače, je torej treba uporabiti določbe ZST-1. Vrednosti predmetov postopka, določene v določbah 19. do 32. člena ZST-1, so navzgor omeje z določbami 21. člena ZST-1.

14Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 odločilo, da se prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR. Odredilo je, da se do drugačne zakonske ureditve odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1.

15Stroške odgovora na pritožbo je zato treba v predmetni zadevi odmeriti od vrednosti 500.000,00 EUR. Z upoštevanjem količnika 1,6 po tarifni številki 3210 po Odvetniški tarifi znaša nagrada odvetnika za odgovor na pritožbo 3.160,00 EUR. Skupaj s pavšalnim zneskom v višini 20,00 EUR in DDV znašajo dolžnikovi pravilno odmerjeni stroški 3.879,00 EUR.

16Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je določeno v I. točki izreka tega sklepa (380. člen v zvezi s 391. členom ZPP).

17Vrhovno sodišče je odločilo, da upnika K., d. o. o. in D. S. sama krijeta svoje stroške odgovora na zahtevo, ker njuna odgovora na zahtevo nista v ničemer prispevala k odločitvi o utemeljenosti zahteve. Odločitev je namreč posledica razveljavitve prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 in ne argumentacije upnikov.

¹ Sodišče druge stopnje je zaradi identičnih vsebin dolžnikovih odgovorov na pritožbe dolžniku odvetniške stroške v zvezi z vloženimi odgovori priznalo le enkrat. Ker takšna odločitev sodišča z zahtevo ni izpodbijana, je v nadaljevanju te obrazložitve z odgovorom na pritožbo mišljen en dolžnikov odgovor.