VSL Sklep IV Ip 2142/2018

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijani točki I in III izreka sklep razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovoru dolžnika delno ugodilo tako, da se sklep tega sodišča opr. št. Z 29/2017 z dne 28. 11. 2017 razveljavi v delu, ki se nanaša na nepremičnino ID znak parc. 000 (1. točka prvega odstavka izreka sklepa) in se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve in na osebni avtomobil Opel Astra Sports Tourer 1.7 CDTI Cosmo, reg. št. KR 000 (2. točka prvega odstavka izreka sklepa) in se v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi AJPES, izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve. V neizpodbijani točki II je v ostalem delu, glede denarnih sredstev v višini 7.900,32 EUR, na računu pri Banki d.d. PE ... št. 000, ugovor zavrnilo tako, da ostane sklep opr. št. Z 29/2017 z dne 28. 11. 2017 v tem delu v veljavi ter v izpodbijani točki III sklenilo, da je upnica dolžna dolžniku povrniti stroške tega postopka v znesku 153,27 EUR, v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvega naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper I. in III. točko izreka sklepa se pritožuje upnica, ki navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče, po mnenju upnice, ne more uveljaviti domneve o resničnosti ugovornih trditev, če tem nasprotuje sama trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe. Upnica izpostavlja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno navedla razloge za nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena in predlagala dokaze. Predložila je dokaze za namere dolžnika o prodaji garaže in osebnega avtomobila in navedla, da je dolžnik prodajo garaže javno objavil tako, da je oglas o prodaji garaže, z njegovo telefonsko številko, objavil na oglasni deski stanovanjske stavbe, ki ga je lahko prebral vsak. Prodajo osebnega avtomobila Opel Astra pa je objavil na portalu Avto.net z njegovo telefonsko številko, za kar je upnica v dokaz predložila fotografijo oglasa o prodaji garaže na oglasni deski in oglas o prodaji osebnega vozila na portalu Avto.net s tremi fotografijami vozila in opisom vozila na treh straneh. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnika. Določba prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se v postopku zavarovanja z začasno odredbo uporablja smiselno (239. člen ZIZ). Ob smiselni uporabi bo prišlo do bistvenih razlik iz razlogov, ki jih narekuje narava stvari. Predlog za izvršbo se namreč od predloga za izdajo začasne odredbe po naravi stvari razlikuje glede obsega trditvene podlage. Predlog za izvršbo se osredotoča na obstoj izvršilnega naslova, predlog za začasno odredbo pa je po trditveni plati bližje predlaganemu aktu v kontradiktornem pravdnem postopku. Pri postopkih za izdajo začasne odredbe se v ugovornem postopku nujno krešeta dve nasprotujoči si trditveni podlagi glede relevantnega abstraktnega dejanskega stana iz 272. člena ZIZ. Tudi ob odsotnosti odgovora na ugovor, navedb v ugovoru ni mogoče šteti za resnična na ta način, da bi si sodišče zatiskalo oči pred procesnim gradivom, ki je bilo predloženo v okviru predloga za izdajo začasne odredbe. Za resnične bi se štele vse tiste navedbe v ugovoru, s katerim trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe ni v nasprotju (o tem sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1109/2010). V konkretnem primeru so si navedbe upnice in dolžnika v nasprotju, vendar je upnica predložila dokaze o resničnosti njenih trditev, ki jim ni mogoče oporekati. Iz ugovora dolžnika ne izhaja oporekanje dolžnika o tem, da so predloženi dokazi upnice neresnični. Dolžnik je zgolj navedel, da ničesar ne prodaja, kar pa ni res. Objava oglasov o prodaji je za prodajo dolžnikove garaže in dolžnikovega avtomobila, ki sta skupno premoženje strank in je to razvidno in nesporno iz vsebine oglasov, v katerih dolžnik sam od sebe napiše, da prodaja garažo in da prodaja avto. Sodišče naroka ni opravilo in tako ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi z navedbami dolžnika, da garaže in avtomobila ne prodaja. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, kršilo je materialno pravo, izpodbijani sklep pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so si med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Upnica predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, dolžniku pa naloži v plačilo nadaljnje stroške, ki jih priglaša.

3V odgovoru na pritožbo dolžnik po pooblaščencu predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da se dolžnik strinja z dokazno oceno sodišča in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je dolžnik zoper sklep o začasni odredbi argumentirano ugovarjal, upnica pa zoper ugovor ni vložila odgovora, kot to nesporno izhaja iz spisa. Zato je sodišče, skladno z 58. členom ZIZ pravilno štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične in da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in je posledično začasno odredbo v tem delu razveljavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Upnica se v pritožbi brezpredmetno sklicuje na navedbe in dokaze v predlogu za izdajo začasne odredbe, glede domnevne namere dolžnika o prodaji garaže in osebnega avtomobila, ki naj bi kazala na resničnost ugovornih trditev. Dolžnik je upničine navedbe in dokaze iz predloga argumentirano prerekal kot neresnične in jasno obrazložil ugovorne razloge in jih dokazno podprl. Upnica odgovora na ugovor ni vložila, torej ni podala niti trditev, niti ni predložila ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajala sedaj zatrjevana neresničnost dolžnikovih navedb. Glede na to je sodišče pravilno štelo njegove navedbe kot resnične, saj tudi so. Dolžnik niti v času vložitve predloga, niti sedaj, ne prodaja garaže ali osebnega vozila, s čimer je upnica v celoti seznanjena, negativnih dejstev pa dolžnik ne more izkazati z listinami. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6Sodišče prve stopnje je, pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve upnice in ugovora dolžnika zoper sklep o izdani začasni odredbi, ocenilo kot neutemeljen ugovor dolžnika, glede izkazanosti pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ, saj obstoj zunajzakonske skupnosti med strankama ni sporen, dolžnik pa niti ne zatrjuje, da bi premoženje pridobil pred nastankom te skupnosti ali kako drugače kot z delom, torej je premoženje, ki je predmet začasne odredbe, del skupnega premoženja obeh strank. Nato pa je štelo ugovor delno utemeljen v delu, ki se nanaša na pogoj po drugem odstavku 272. člena ZIZ in sicer v delu, ki se nanaša na nepremičnino ID znak parc. 000 (garaža) in osebni avtomobil Opel Astra Sports Tourer 1.7 CDTI Cosmo, reg. št. KR 000, za kar je dolžnik v ugovoru navedel, da ničesar ne prodaja, upnica pa teh navedb ni prerekala. Sodišče prve stopnje je namreč, skladno z določbo prvega odstavka 58. člena ZIZ, navedbe dolžnika štelo za resnične, ker upnica na ugovor ni odgovorila, in je na tej podlagi zaključilo, da s tem ni izpolnjen tudi drugi pogoj po drugem odstavku 272. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

7Določba prvega odstavka 58. člena ZIZ se v postopku zavarovanja z začasno odredbo, na podlagi določbe 239. člena ZIZ, uporablja smiselno. Ob smiselni uporabi pa pride do bistvenih razlik iz razlogov, ki jih narekuje sama narava stvari. V ugovornem postopku se namreč nujno krešeta dve nasprotujoči si trditveni podlagi glede relevantnega abstraktnega dejanskega stanu iz 272. člena ZIZ. Pritožba ima prav, da tudi ob odsotnosti odgovora na ugovor navedb v njem ni mogoče šteti za resnične na ta način, da bi si sodišče zatiskalo oči pred procesnim gradivom, ki je bilo predloženo v okviru predloga za izdajo začasne odredbe, pri čemer se bodo štele za resnične le vse tiste navedbe v ugovoru, s katerimi trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe, ni v nasprotju. Pri tem pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da se predlog za izvršbo od predloga za izdajo začasne odredbe po naravi stvari razlikuje glede obsega trditvene podlage, saj se predlog za izvršbo osredotoča na obstoj izvršilnega naslova, predlog za začasno odredbo pa je po trditveni plati bližje predlagalnemu aktu v kontradiktornem pravdnem postopku.¹ Medtem ko za predlog za izvršbo zadošča navedba izvršilnega naslova (40. člen ZIZ) in tudi ugovor zoper sklep o izvršbi praviloma ne izpodbija resničnosti trditev o obstoju izvršilnega naslova, ampak navaja nova oz. druga dejstva, ki preprečujejo izvršbo, mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati trditve in dokaze, s katerim upnik izkazuje utemeljenost svojega predloga po 270. ali 272. členu ZIZ in si posledično v ugovornem postopku stojita nasproti dve kontradiktorni si trditveni podlagi glede relevantnega abstraktnega dejanskega stanu iz 270. ali 272. člena ZIZ.²

8Glede na opisane razlike so tudi posledice upnikovega neodgovora na ugovor v izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja različne. Dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi o dejstvih, ki preprečujejo izvršbo, bo sodišče, skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ, štelo za resnične, saj le-te, kot je zgoraj navedeno, ne nasprotujejo trditvam iz predloga, medtem ko dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki nasprotujejo trditveni podlagi iz upnikovega predloga za začasno odredbo, sodišču ne dovoljujejo spregledati procesnega gradiva, ki ga je upnik predložil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Za resnične se lahko štejejo le tiste ugovorne navedbe, ki ne nasprotujejo trditveni podlagi iz predloga za začasno odredbo, sicer pa mora sodišče upoštevati procesno gradivo obeh strank in na njegovi podlagi presojati utemeljenost ugovora zoper izdano začasno odredbo.

9Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) sklep razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem naj sodišče prve stopnje, glede na zgoraj navedeno, upošteva in presodi vse trditve strank in predlagane dokaze, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kot v ugovoru in se do tega ustrezno opredeli.

10Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Po naravi stvari tako ugovor zoper sklep o izvršbi s svojo trditveno podlago (npr. prenehanje terjatve) ne bo izpodbijal resničnosti trditev o obstoju izvršilnega naslova, saj bo navedel le nova, druga dejstva, ki preprečujejo izvršbo. Ob odsotnosti odgovora na ugovor bo pač sodišče ta dejstva štelo za resnična in v številnih primerih bo takšno izhodišče privedlo do ugoditve ugovoru (o tem VSL II Cp 1109/2010).
² O tem v odločbi VSL II Cp 1109/2010 in VSK Cp 421/2012.