VSM Sodba II Kp 7219/2015

Pritožbi zagovornika obdolženega D.K. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/I izreka spremeni tako, da se obdolženega D.K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot direktor in edini družbenik družbe G., proizvodnja, trgovina, catering in storitve d.o.o., s sedežem na naslovu B. cesta 64, pošta D. (v nadaljevanju G. d.o.o.) na P. in v D. dne 15. 10. 2013 iz koristoljubnosti zaporedoma storil dve istovrstni premoženjski kaznivi dejanji, ki glede na kraj in način pomenijo enotno dejavnost, ko je:

1. ob sklenitvi dogovora o poslovnem sodelovanju, sklenjenega med družbo P. d.o.o. (P. d.o.o.), s sedežem na naslovu P. cesta št. 10 na P. kot prodajalcem in družbo G. d.o.o. kot kupcem, s prikazovanjem, da bodo obveznosti iz dogovora izpolnjene, da bo družba G. d.o.o. plačala naročeno in dostavljeno ji blago, preslepil A.S., predstavnika družbe P. d.o.o., v sklenitev dogovora, da bo družba P. d.o.o. družbi G. d.o.o. po njenem naročilu dobavila večje količine vina in drugih pijač z odlogom plačila, takšen dogovor pa mu je omogočal, da je naročil blago, ne da bi ga ob dobavi tudi plačal, na tej podlagi pa so pri družbi P. d.o.o. v času od 15. 10. 2013 do 7. 11. 2013 vsakič prejeli njegovo naročilo, pisno ali ustno oddano potniku prodajalca ali neposredno pri prodajalcu ter na sedež družbe G. d.o.o. dobavili naročeno blago ter za dobavljeno blago izdali račun, in sicer:

- za dobavo z dne 24. 10. 2013 račun št. 900451556 z dne 24. 10. 2013 v višini 2.326,16 EUR, z datumom zapadlosti 23. 11. 2013,

- za dobavo z dne 30. 10. 2013 račun št. 900454315 z dne 30. 10. 2013 v višini 2.775,39 EUR, z datumom zapadlosti 29. 11. 2013,

- za dobavo z dne 7. 11. 2013 račun št. 900457032 z dne 7. 11. 2013 v višini 1.393,73 EUR, z datumom zapadlosti 7. 12. 2013,

- za dobavo z dne 7. 11. 2013 račun št. 900457034 v višini 7.777,00 EUR, z datumom zapadlosti 7. 12. 2013,

čeprav je že ob sklenitvi dogovora vedel, da dobavljenega blaga v imenu družbe G. d.o.o. ne bo plačal, česar tudi ni storil, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti iz sklenjenega dogovora o poslovnem sodelovanju pa je družbi P. d.o.o. nastala premoženjska škoda v višini 14.272,28 EUR,

2. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe št. 38 MK 14/2013, sklenjene med P. d.d., s sedežem na naslovu P. cesta 10 na P. kot prodajalcem in družbo G. d.o.o. kot kupcem, s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, da bo družba G. d.o.o. plačala naročeno in dostavljeno ji blago, preslepil predstavnika družbe P. d.d. S.K. in D.V. v podpis pogodbe, na podlagi katere bo prodajalec kupcu dobavil meso in izdelke iz mesa različnih vrst, z odlogom plačila, v letni okvirni vrednosti 10.000,00 EUR, vsakič po naročilu kupca, takšen dogovor pa mu je omogočal, da je naročil blago, ne da bi ga ob dobavi tudi plačal, na tej podlagi pa so v družbi P. d.d., v času od 8. 11. 2013 do 25. 11. 2013, vsakič prejeli njegovo naročilo, oddano pri prodajalcu bodisi pisno ali ustno ter na sedežu družbe G. d.o.o. dobavili naročeno blago ter za dobavljeno blago izdali račun, in sicer:

- za dobavo z dne 8. 11. 2013 račun št. 900457473 z dne 10. 11. 2013 v višini 1.013,03 EUR, z datumom zapadlosti 30. 11. 2013,

- za dobavo z dne 12. 11. 2013 račun št. 900460653 z dne 20. 11. 2013 v višini 2.877,87 EUR, z datumom zapadlosti 10. 12. 2013,

- za dobavo z dne 25. 11. 2013 račun št. 900464743 z dne 30. 11. 2013 v višini 2.311,05 EUR, z datumom zapadlosti 20. 12. 2013,

čeprav je že ob sklenitvi pogodbe vedel, da dostavljenega blaga v imenu družbe G. d.o.o. ne bo plačal, česar tudi ni storil, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti iz sklenjene pogodbe pa je družbi P. d.d. nastala premoženjska škoda v višini 6.201,95 EUR,

s čemer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika.

Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se družbi P. d.o.o. in P. d.d. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 7219/2015 z dne 22. 1. 2018 pod točko I/1 in 2 izreka obdolženega D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo posebni pogoj, da v roku dveh let oškodovani družbi P. d.o.o. povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 14.272,28 EUR, družbi P. d.d. pa premoženjskopravni zahtevek v višini 6.201,95 EUR, saj bo sicer kazen, ki mu je bila določena, izrečena. Po četrtem odstavku (pravilno: po prvem odstavku) 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona v znesku 722,21 EUR, po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila sodnih taks (pravilno: po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil plačila sodne takse iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oproščen). Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo, da oškodovanima družbama P. d.o.o. in P. d.d. plača zneska iz priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov, v točki I/II izreka sodbe pa je zavrnilo obtožbo zoper pravno osebo G. d.o.o., B. cesta 64, D., ki je obdolženi pravni osebi očitala odgovornost za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 42. člena, 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), in sicer iz razloga po 357. členu ZKP (pravilno: iz razloga po 1. točki 357. člena) ZKP. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je glede tega dela postopka odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil zagovornik obdolženca iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Obtožnica Okrožnega državnega tožilstva na P., ki je bila vložena 28. 10. 2015 in spremenjena 22. 1. 2018, je obdolženemu D.K. očitala, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, in sicer naj bi dejanje storil na način, kot je povzeto v izreku te sodbe. Sodišče prve stopnje je opisu kaznivega dejanja za navedbo, da je že ob sklenitvi dogovora vedel, da dobavljenega blaga v imenu družbe G. d.o.o. ne bo plačal, česar tudi ni storil, dodalo besedilo „saj zaradi finančnih težav in glede na družbine prihodke ni imel denarja za poplačilo vseh obveznosti, z lažnimi navedbami o plačilu in možnostih plačila pa je oškodovano družbo spravil v zmoto in jo zapeljal, da je pristala v poslovno sodelovanje“, glede dodanega opisa pa je v točki 3 obrazložitve sodbe navedlo, da z opisom konkretnih okoliščin ni bistveno poseglo v opis izvršitvenih dejanj, pri čemer se objektivna identiteta obtožbe in sodbe s tem ni spremenila.

5Pritožba utemeljeno trdi, da je s tem posegom prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeni zakon v prvem odstavku 354. člena določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Z navedenim posegom v opis dejanja je bil obdolženec obsojen za dejanje, za katerega ni bil obtožen, in zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da z njim ni bistveno poseglo v opis izvršitvenih dejanj ter da se objektivna identiteta obtožbe in sodbe s tem ni spremenila. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega, bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, preslepitev pa pomeni, da storilec pri drugem ustvari zmotno prepričanje o določenih okoliščinah ali ga pusti v zmoti o obstoju ali neobstoju določenih okoliščin in preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja mora biti pri kaznivem dejanju poslovne goljufije konkretiziran, kar pomeni, da mora biti iz opisa dejanja jasno razvidno, katere so tiste dejanske okoliščine, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno sklepati, da so bile storilčeve izjave in obljube ob sklenitvi ali izvajanju posla prazne in neresnične (lažne)¹. Okoliščin, ki konkretizirajo preslepitveni namen storilca, sodišče ne sme samo dodati v opis kaznivega dejanja, saj to pomeni, da v opis dejanja doda zakonski znak, ki dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje, s tem pa prekorači obtožbo.

6Pritožba zato utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako utemeljeno pa se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

7Kot pravilno navaja, dejanje, ki ga je obtožba očitala obdolženemu D.K., nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. V opisu dejanja namreč niso navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec ob sklenitvi dogovora o poslovnem sodelovanju in sklenitvi kupoprodajne pogodbe z navedenima gospodarskima družbama njune predstavnike preslepil, da so z njim sklenili dogovor oziroma pogodbo, temveč je navedeno le, da je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene ter da bo družba G. d.o.o. plačala naročeno in dobavljeno blago, da se je dogovoril za odlog plačila, kar mu je omogočalo, da je naročil blago, ne da bi ga ob dobavi tudi plačal, ter da sta družbi njegovo naročilo vsakič sprejeli in mu dobavili naročeno blago, v nadaljevanju pa je navedeno, da je že ob sklenitvi pogodbe vedel, da dobavljenega blaga v imenu družbe G. d.o.o. ne bo plačal in da tega tudi ni storil ter da je zaradi celotne neizpolnitve obveznosti iz sklenjenega dogovora o poslovnem sodelovanju in iz sklenjene pogodbe družbama, v navedenih višinah, nastala premoženjska škoda. Ravnanja, ki se očitajo obdolžencu (sklenitev posla, dogovor za naročilo večje količine blaga in za odlog plačila dobavljenega blaga ter večkratno naročilo) so tista, ki so po stališču sodne prakse, ki je bila spremenjena s sodbama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 47130/2015 z dne 27. 9. 2017 in I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 ter z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 911/15-11 z dne 14. 9. 2017, potrebna, ne predstavljajo pa hkrati tudi zadostnega pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. V opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije morajo biti konkretizirane okoliščine, ki določajo védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti in takšna konkretizacija preslepitve, torej okoliščine, ki primer spremeni iz civilnopravne neizpolnitve obveznosti v kaznivo ravnanje, se lahko izpelje le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Če v opisu kaznivega dejanja niso navedene konkretne dejanske okoliščine, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne), ostajamo na polju (nekaznive) enostavne neizpolnitve obveznosti².

8Ker dejanje, ki ga je obdolžencu očitala obtožnica, ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na obstoj obdolženčevega preslepitvenega namena, obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje.

9Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

10Oprostilna sodba ima za posledico tudi spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
² Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.