VSRS Sodba II Ips 312/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo:

- da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 31. 1. 2006 I 2005/01286 v 1. in 4. točki izreka delno v veljavi tako, da sta toženca nerazdelno dolžna v roku 15 dni plačati tožnici glavnico 73.303,06 EUR, zakonske zamudne obresti od 14,712.492,57 SIT od 16. 4. 2005 do 31. 12. 2006, zakonske zamudne obresti od 2,853.851,78 SIT od 5. 5. 2005 do 31. 12. 2006, zakonske zamudne obresti od 73.303,06 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 845,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 202.503,00 SIT od 31. 1. 2006 do 31. 12. 2006 in od 845,03 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka I. izreka);

- da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, naveden v prejšnji točki, v preostalem delu točke 1. izreka razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka);

- da sta toženca nerazdelno dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožnici pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točkah I. in III. izreka) zavrnilo. Odločilo je, da prvi toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Prvi toženec (v nadaljevanju toženec) je zoper navedeno sodbo vložil revizijo. Navaja, da je bistveni očitek izpodbijanima sodbama vezan na njun odnos do toženčevega ugovora zastaranja, ki ga je podal, tožnica pa mu ni kakorkoli nasprotovala. Po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se neprerekano šteje za priznano. Načelno „zmedenost“ ureditve sicer izkazuje nadaljnje besedilo tega odstavka, na katerega se sklicujeta sodbi. Očitno je ureditev „derivat“ v praksi, brez dvoma, zlorabljenega razpravnega načela. Večinska sodna praksa je jasna in trdi ter odloča, da nesubstancirana procesna dejanja pravdnih strank ne učinkujejo. V konkretnem primeru pa je ravno nasprotno: zahteva tožnice, da ji toženka nekaj plača, naj bi vsebovala že prerek toženčevega ugovora o zastaranju, hkrati pa toženčevo nasprotovanje višini tožbenega zahtevka ni „smiselni prerek zahteve tožnice glede konkretne višine zahtevka oziroma takšno, da bi v kontekstu rabe procesnih določb o dokaznem bremenu, za potrditev tožbenemu zahtevku v njegovi višini zahteval izdelavo izvedenskega mnenja kot dokaznega sredstva tožnice“. Izpodbijana sodba sicer vsebuje razlago materialnopravnega ugovora zastaranja, vendar je to nepotrebno in tudi nedopustno, še zlasti, ker tožnici kot visoko strokovno usposobljeni finančni instituciji ni dovoljeno sklicevanje na nepoznavanje procesne ureditve tematike. Pri izpodbijani odločitvi gre za nedopustno favoriziranje tožnice tudi zato, ker je toženčevo nasprotovanje višini zahtevka zavrnjeno z razlago, da so listine tožnice verodostojne in upoštevne za odločitev o priznanju tožbenega zahtevka v celoti. Tožencu je očitano, da je predlog za izdelavo ekspertize, ki naj bi pokazala (ne)utemeljenost višine tožbenega zahtevka, umaknil in tako ni izrabil dokaznega sredstva, ki bi ga eventualno podprlo v nasprotovanju višini tožbenega zahtevka. Dokazno breme glede trditve o obstoju terjatve je na tožnici. Popolnost trditve pomeni obstoj trditve, listin, tudi ekspertize. Sodišče se je v konkretni situaciji zadovoljilo že z listinami, ki jih je predložila tožnica in pri tem spregledalo, da je toženka višini zahtevka ugovarjala ne zaradi glavnice, ampak zaradi obresti, ki jih je tožnica naračunala za obdobje vse od sklenitve osnovne pogodbe dalje do določenega termina, da je predstavila glavnico. Upoštevanje 22. in 23. člena Ustave RS bi pomenilo, da bi sodišče tožbenemu zahtevku tožnice lahko ugodilo le, če ne bi bilo ovire zaradi ugovora zastaranja ob ustrezni uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP ter le v primeru pridobitve ekspertize, ki bi v osvetlitvi dejanskih okoliščin omogočila ugoditev tožbenemu zahtevku v delu obresti kredita oziroma njegovi višini za oblikovanje glavnice terjatve. Nezagotovitev nepristranskost sojenja iz 23. člena Ustave RS je podana tudi zato, ker sodišče tožencu ni dalo možnosti osebne predstavitve predstavljene tematike. Toženec tedaj, ko naj bi bil zaslišan, ni bil navzoč in tudi ni pojasnil vzroka svoje odsotnosti. Kasneje je bil v svoji zahtevi, da osebno predstavi razmerje, odklonjen. Sedaj, ker v preteklosti za to ni bilo pogojev, pa pojasnjuje, da se je soočal s hudimi zdravstvenimi težavami, o katerih ni hotel govoriti nikomur. V času sestave revizije pa je stanje drugačno in zato pojasnjuje, da so se težave razvile in izrazile z izrazitim rakastim obolenjem. Poudarja, da mu 38. člen Ustave RS zagotavlja varstvo osebnih podatkov, kar obsega tudi podatke o zdravstvenem stanju. ZPP ne vsebuje določila, ki bi sodišču onemogočalo, da bi toženca zaslišalo kasneje, kot je bilo predvideno, in mu kot kategorijo enakosti orožij omogočilo predstavitev vsebin nasprotujočih zatrjevanju tožnice o višini tožbenega zahtevka. S tem, ko je sodišče odklonilo zaslišanje toženca izven časovnega okvira, ki si ga je samo zamislilo kot edinega sprejemljivega, je tožencu v škodo prekršilo tudi določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in mu odvzelo možnost obravnavanja v postopku.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Očitek kršitve določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki naj bi jo sodišči zagrešili, ker nista upoštevali tega, da tožnica ni nasprotovala ugovoru zastaranja oziroma, da ga je priznala, ni utemeljen. Revident spregleda, da so po omenjeni določbi predmet priznanja le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravne kvalifikacije,¹ za kar se sam zavzema. V tem okviru sta sodišči pravilno upoštevali tožničino konkludentno prerekanje dejstev, ki se nanašajo na toženčev ugovor zastaranja, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7Nadalje iz revidentovih očitkov, da bi moralo biti na tožnici dokazno breme glede izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke izhaja, da ta smiselno uveljavlja kršitev določb o procesnem dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. Opozoriti je treba, da za razliko od materialnega dokaznega bremena, ki je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno, procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Procesno dokazno breme stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi. Drugače povedano, šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.²

8Drugostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je tožnica postavila po višini določeno terjatev, ki jo je v svoji trditveni podlagi obrazložila po temelju in višini ter je zanjo predložila trdne listinske dokaze, toženec pa je višini terjatve povsem nekonkretizirano nasprotoval. Glede na zgoraj obrazloženo je v konkretnem primeru uspeh dokazovanja tožnice,³ ki je glede višine terjatve (kot sicer pravilno navaja toženec) nosila materialno dokazno breme, prevalil procesno dokazno breme na toženca. Slednji pa na drugi strani ni zmogel že svojega trditvenega bremena (tako glede glavnice, kot glede obresti), zato v taki situaciji ni moglo priti do prevalitve dokaznega bremena nazaj na tožnico in so temu nasprotne revizijske navedbe neutemeljene.

9Nazadnje ne držijo tudi očitki glede odvzetja možnosti obravnavanja v postopku. Revizijsko sodišče sicer razume, da je situacija, ki jo opisuje revident, težka. Vendar sodišču prve stopnje ob tem, da se toženec kljub pravilno izkazanemu vabilu na zaslišanje kot stranke ni odzval in svojega izostanka ni opravičil, ni mogoče očitati, da bi mu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem - zlasti ne z nezakonitim postopanjem, saj je zanj imelo podlago v določbah 258., 261. in 262. člena ZPP.⁴ Pripomniti velja, da iz spisovnega gradiva izhaja, da so na naroku 3. 6. 2014 celo vse pravdne stranke predlagale, da se ob umiku dokaznega predloga z izvedencem obravnavanje zaključi brez razpisa nove obravnave. Dodati je še, da je imel toženec na voljo tudi institut vrnitve v prejšnje stanje, ki ga pa ni izkoristil.

10Po obrazloženem revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj Zobec v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 360.
² Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015 in II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010.
³ Pri tem velja opozoriti, da procesna ureditev po ZPP – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da (primerjaj 8. člen ZPP).
⁴ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2003.