UPRS Sodba I U 522/2018-9

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-4475/2017-2 z dne 24. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za vstop v inšpekcijski postopek v zadevi sanacije objekta po požaru (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2V obrazložitvi navaja, da se predmetni postopek vodi zoper zavezanko - družbo A. d. o. o. (prizadeto stranko v tem upravnem sporu), tožnica pa ni izkazala pravne koristi za vstop v postopek po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot neutemeljeno zavrača njeno sklicevanje na določbi petega odstavka 54. člena in 6. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj se ti nanašata na postopek pred upravnim organom, pristojnim za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pred pristojnim občinskim organom. Tožničin interes za seznanitev s potekom in ugotovitvami predmetnega postopka pa je njen dejanski interes.

3Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega upravnega organa in dodaja, da se tožničine navedbe, da je sporni objekt priključen na javno vodno in komunalno omrežje, ki ju je dolžna zagotavljati, nanašajo na splošno korist.

4Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil predmetni objekt v požaru poškodovan in delno uničen, zato ga je treba obnoviti, pri čemer se določena gradbena dela že izvajajo brez izdanega gradbenega dovoljenja. Njen pravni interes tako izhaja iz vloge, ki jo ima na podlagi 6. in 54. člena ZGO-1 v postopkih povezanih z izvajanjem gradbenih del. Opozarja, da je požar v objektu, ki hrani nevarne in druge odpadke, povzročil škodo na okolju ter preplah in nezadovoljstvo pri prebivalcih. Izpostavlja še, da je objekt priključen na javno vodno in komunalno omrežje, ki ga je tožnica dolžna zagotavljati v okviru lokalne javne službe (21. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Upravnima organoma očita kršitev določb 8. člena ZUP, Aarhuške konvencije ter 2., 9., 14., 67. in 72. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka in upravnega spora.

5Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

6Tožba je utemeljena.

7Inšpekcijski postopek vodi pristojni inšpektor v skladu z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Po določbi 24. člena ZIN je stranka v postopku pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora le zavezanec, medtem ko vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke v postopku. V ustavnopravni sodni praksi se je izoblikovalo stališče (sklepi in odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999 in št. Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008), da se inšpekcijsko nadzorstvo izvršuje zaradi javnega interesa in se vedno uvede po uradni dolžnosti. Z ukrepi v inšpekcijskem postopku se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa lahko posredno pomeni poseg v koristi ali pomeni drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zato je treba, če te osebe to zahtevajo, presoditi, ali jim gre položaj stranskega udeleženca. S takim stališčem se varuje pravica iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici in pravni koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena ZUP).

8V obravnavani zadevi se inšpekcijski postopek vodi v zvezi s sanacijo objekta po požaru. Tožnica v tožbi navaja, da se v okviru te sanacije na objektu izvajajo gradbena dela, za katera meni, da bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Po presoji sodišča je tožnica s temi navedbami, ki jih niti toženka, niti prizadeta stranka, nista prerekali, izkazala pravni interes za udeležbo v tem inšpekcijskem postopku.

9Po 4. odstavku 62. člena ZGO-1 ima namreč v postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke tudi občina. Res je sicer, kot navaja toženka, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi pred pristojno upravno enoto, vendar gre v predmetnem postopku za specifično situacijo, ko se v inšpekcijskem postopku ugotavlja, ali je za sanacijo v požaru poškodovanega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Upoštevaje namen, ki ga zasleduje citirana norma 62. člena ZGO-1, tj. da občina v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ščiti svoje interese in obenem vpliva na to, kako se razlagajo morebitne dvomljive in pomensko odprte določbe prostorskih aktov oziroma, da prepreči razlago določb prostorskih aktov v nasprotju z njihovim namenom (glej Poročevalec DZ k ZGO-1B z dne 13. 9. 2007, obrazložitev k 36. členu), ji je treba tudi v inšpekcijskem postopku, če se v okviru sanacije objekta izvajajo gradbena dela, omogočiti, da v tem postopku ščiti enake interese.

10Poleg tega je tožnica zatrjevala, da je predmetni objekt priključen na javno komunalno in vodno omrežje. Ker gre za del minimalne komunalne oskrbe objekta, ki je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja (7. točka prvega odstavka in drugi odstavek 66. člena ZGO-1), na drugi strani pa za obveznost občine, da zagotavlja obvezno gospodarsko javno službo (149. člen Zakona o varstvu okolja v povezavi z 21. členom ZLS), sklicevanje toženke na splošni pravni interes v tem delu ni utemeljeno, saj gre tudi za tožničin interes v okviru skrbi za zdravo življenjsko okolje (72. člen Ustave RS).

11Ker se niti prvostopenjski upravni organ niti pritožbeni organ, zaradi napačne uporabe določb materialnega prava nista opredelila do tožničinih navedb o izvajanju gradbenih del na predmetnem objektu, je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski upravni organ pri svojem odločanju upoštevati pravna stališča iz te sodbe. Z odločitvijo sodišča se ipso lege štejeta za odpravljeni tudi odločitev o stroških v zvezi s tem postopkom in odločitev pritožbenega organa, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o stroških upravnega postopka.

12Za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

14Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba.