150. člen ZGO-1-UPB1

Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.

Načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 7. člena ZIN je mogoče razumeti le tako, da inšpektor v primeru kršitve izbere za zavezanca najugodnejši ukrep med tistimi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in ne po prosti presoji mimo materialnega predpisa. Po 150. členu ZGO-1 je v zvezi z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja določen le ukrep prepovedi uporabe objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), zato se tožnica ne more sklicevati na to, da bi moral biti izrečen drug ukrep. V primeru kršitev gradbene zakonodaje je tehtanje (oceno) ukrepa opravil že zakonodajalec, ko je z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja predpisal le ukrep prepovedi uporabe, zato kršitev materialnega prava oziroma načela sorazmernosti ni podana.

Ker se je predmetnega dela objekta spremenila iz skladiščnega prostora v lokal – vinotoč, tj. gostinsko stavbo, brez ustreznega gradbenega dovoljenja, je pravilen sklep prvostopenjskega organa, da so pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa podanI.

Iz prvega odstavka 32. člena ZIN se v skladu s prvim odstavkom 3. člena v postopkih gradbene inšpekcije uporablja le glede tistih vprašanj, ki niso urejena z ZGO-1. Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi. Navedena določba inšpektorju nalaga ukrepanje brez obvestil ali sklepov o razširitvi, na katera se tožnika, kot podlago za začetek postopka, sklicujeta. V 150. členu ZGO-1 je v zvezi z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja določen le ukrep prepovedi uporabe objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), zato se tožnika ne moreta sklicevati na to, da bi moral biti izrečen drugačen ukrep, opozorilo in dan rok za odpravo pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 33. člena ZIN). Ukrepe gradbene inšpekcije določa ZGO-1 in ta v primeru uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja določa ukrep iz 150. člena ZGO-1. Opozorilo iz drugega odstavka 33. člena ZGO-1 je oblika inšpekcijskeg

Tožnik je izvedel dela brez gradbenega dovoljenja, kar je nezakonito dejanje. ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje, vendar to vsaj posredno izhaja iz prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki spada med „druge sankcije“ za nedovoljeno gradnjo.

Tožeča stranka zmotno meni, da je s tem, ko je, ne da bi za to pridobila gradbeno dovoljenje, vzpostavila sistem za odsesevanje in filtriranje prašnih delcev z namenom zmanjšanja emisij v okolje, uporaba objekta enaka. Ravno navedeno namreč po mnenju sodišča kaže, da so se s proizvodnjo povečale emisije v okolje, ki jih tožeča stranka omejuje z navedenimi ukrepi. Nedvomno pa se je tudi povečala poraba električne energije v primerjavi s prejšnjo dejavnostjo. Vse navedeno zadostuje za sklep, da so se z novo dejavnostjo - lesno proizvodnjo povečali vplivi objekta na okolico v primerjavi s prejšnjo legalno dejavnostjo - skladiščem. Za določitev inšpekcijskega zavezanca je pomembno, kdo je investitor oziroma lastnik objekta, v katerem je prišlo do nezakonite spremembe namembnosti. Najemno razmerje, sklenjeno med investitorjem oziroma lastnikom kot najemodajalcem in najemnikom, ki objekt uporablja, je notranje razmerje, ki temelji na dogovoru med tema subjektoma, njuno dvostransko razmerje pa učinkuje in ustvarja pravno razmerje le med njima.

Ugotovitev, da izvedba del v povezavi s spremenjeno dejavnostjo v pritličju stanovanjskega objekta zahteva spremembo namembnosti, temelji na ugotovitvi, da se je povečala parkirna površina, gostinskega lokala v primerjavi s površino avto salona in avto servisa, kar pomeni posledično zadrževanja večjega števila ljudi v okolici objekta, da se je zaradi delovanja objekta spremenil oziroma povečal časovni vpliv na okolico, da se je spremenila struktura obiskovalcev in da se je frekvenca obiskovalcev povečala za najmanj 5 krat, da se je povečala priključna moč na objekt javne infrastrukture ter izvedel dovoz oziroma priključek na javno cesto, ki je tehnično neustrezen in bistveno zmanjšuje varnost prometa, kar po presoji sodišča utemeljuje ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da se je povečal vpliv objekta na okolico.

V obravnavani zadevi se inšpekcijski postopek vodi v zvezi s sanacijo objekta po požaru. Tožnica v tožbi navaja, da se v okviru te sanacije na objektu izvajajo gradbena dela, za katera meni, da bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Po presoji sodišča je tožnica s temi navedbami, ki jih niti toženka, niti prizadeta stranka nista prerekali, izkazala pravni interes za udeležbo v tem inšpekcijskem postopku.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik za graditev objekta pridobil gradbeno dovoljenje z dne 8. 9. 2011. Prav tako ni sporno, da objekt (v pretežnem delu) uporablja ter da za njegovo uporabo ni pridobil uporabnega dovoljenja. Sodišče zato pritrjuje toženki, da je izpodbijani ukrep prepovedi uporabe objekta zakonit in utemeljen na prvi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1.

Tako po umeščenosti v zakonu (7. del: prehodne in končne določbe) kot po vsebini določbe prvega odstavka 202. člena ZGO-1 je inšpekcijski ukrep mogoče izreči ne le v primerih, ko je bilo uporabno dovoljenje izdano po ZGO-1, temveč tudi tedaj, če je bilo izdano po prej veljavnem ZGO.

Izpodbijana odločitev temelji na domnevi, da gre pri spremembi iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv objekta na okolico. Take domneve zakon ne predvideva. Stališče, s katerim se sodišče sicer strinja, po katerem se vplivi objekta na okolico presojajo glede na njegovo redno uporabo, pa ne zadošča za posplošeno oceno, da gre v primeru spremembe iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv na okolico.

Za poslovni del objekta in torej tudi ne za tožničine poslovne prostore, uporabno dovoljenje ni bilo izdano. V obravnavani zadevi torej ne gre za primer, ko bi bilo pridobljeno uporabno dovoljenje za lokal, kakršen je bil po namembnosti opredeljen v gradbenem dovoljenju (v konkretnem primeru kot papirnica), pa bi se mu namembnost kasneje spremenila (v trgovino s prehrambenimi proizvodi ali pekarno), in bi moral gradbeni inšpektor prepovedati njegovo uporabo na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1.

Izrek izpodbijanega ukrepa se nanaša na sončno elektrarno kot gradbeni inženirski objekt, kot je opredeljen v 1.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, in ne na sončno elektrarno kot posamezno napravo, čeprav v izreku izpodbijane odločbe to ni izrecno navedeno. Pristojni gradbeni inšpektor je bil zato na podlagi prve alineje 2. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1 pristojen izreči izpodbijani ukrep.

Trenutek izdaje odločbe pomeni zaključek odločanja v upravnem (oziroma inšpekcijskem) postopku. Vse naknadne možnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev so namenjene zgolj ugotavljanju zakonitosti in pravilnosti te odločbe glede na dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v trenutku njene izdaje. Spremembe namembnosti enostanovanjske stavbe v večstanovanjsko ni mogoče obravnavati v okviru tretjega odstavka 4. člena ZGO-1, saj je njeno bistvo, da stavba po njeni izvedbi ni več enostanovanjska, zato v tekem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je bila sprememba namembnosti izvedena v enostanovanjski stavbi.

Že iz narave gradbenega dovoljenja, ki tožnici dovoljuje rekonstrukcijo stanovanjske hiše, izhaja, da ima pravico, da v ta namen objekt uporablja v taki meri oziroma na tak način, kot je potreben zaradi izvedbe gradbenih del. V zadevi ni sporno, da gradnja še ni dokončana, v postopku ugotovljena dejstva pa ne kažejo na to, da je tožnica stanovanjsko hišo uporabljala za drug namen, kot je dokončanje gradnje.

Objekt je neskladno zgrajen tudi takrat, ko je njegova namembnost drugačna od tiste, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Če je za objekt že izdano uporabno dovoljenje, kar predpostavlja, da je gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, investitor pa mu nato spremeni namembnost brez gradbenega dovoljenja, se izreče inšpekcijski ukrep prepovedi uporabe objekta na podlagi 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1.

Inšpekcijska postopka zaradi nelegalne gradnje po 152. členu ZGO-1 in zaradi uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja po tretjem odstavku 150. člena ZGO-1 sta dva različna in samostojna inšpekcijska postopka, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Zato ustavitev inšpekcijskega postopka zaradi nelegalne gradnje ne pomeni nujno in avtomatično tudi ustavitev inšpekcijskega postopka zaradi uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja.

Iz datuma odločbe, ki je bila izdana 8. 4. 2011, izhaja, da gre za novo dejstvo in nov dokaz, ki v času odločanja na prvi stopnji (21. 2. 2011), niti v času odločanja na drugi stopnji (28. 3. 2011) še ni obstajal, zato ga sodišče glede na 52. člen ZUS-1 ne more upoštevati.

Niti ZGO-1 niti ZUP ne predvidevata avtomatičnega izvajanja skrajšanega ugotovitvenega postopka v primeru inšpekcijskih postopkov, ampak je odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, da to terjajo okoliščine primera. Ukrep prepovedi uporabe objekta po 1. alinei 3. točke 150. člena ZGO-1 izreče tudi v primeru, kadar je za objekt uporabno dovoljenje sicer izdano, vendar pa se ta objekt uporablja za drugačen namen, kot ga dovoljuje izdano uporabno dovoljenje.