VSL Sodba II Cpg 297/2018

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27696/2016 z dne 23. 3. 2016 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 472,39 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo. V sporu majhne vrednosti namreč velja, da lahko sodišče odloči brez razpisa naroka, če po prejemu pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena pravdna stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Gre torej za zakonsko predvideno izjemo v sporih majhne vrednosti, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbo 279.a člena ZPP, ki za redne postopke določa, da lahko sodišče izda sodbo brez naroka le, v kolikor se stranki glavni obravnavi pisno odpovesta (tožnica namreč v pritožbi navaja, da stranki nista soglašali s tem, da se narok ne izvede). V sporih majhne vrednosti velja namreč ravno obratno – stranka mora narok zahtevati. To pa mora storiti z izrecno zahtevo, in ne le s predlogom za zaslišanje prič. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v zvezi z dokazovanjem svojih trditev predlagala zaslišanje prič, s čemer je podala zahtevo za izvedbo naroka.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njen tožbeni zahtevek (s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč jasno in logično pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela (prim. 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

8Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ker tožnica ni ustrezno obrazložila, kaj predstavlja vtoževano terjatev, s čimer soglaša tudi višje sodišče. Kljub izrecnim ugovornim navedbam toženke v tej smeri, je tožnica vseskozi navajala le, da vtožuje plačilo za dela, ki so bila že (kvalitetno) opravljena, pri čemer ne konkretizira, za katera dela gre (ob tem višje sodišče pojasnjuje, da je tožnica pred opravo del izdala dva predračuna v skupni vrednosti 22.568,51 EUR, in iz njih jasno izhaja, katere konkretne storitve so bile predmet tožničine ponudbe). Poleg tega je račun št. št. 15-900-0108 z dne 30. 1. 2015 (priloga A5 spisa), na podlagi katerega je vložila predlog za izvršbo, priložila šele k drugi pripravljalni vlogi, kar je glede na posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti – o katerih je bila tožnica pisno poučena – prepozno.

9Tožnica, ki je iniciator postopka in na kateri je breme dokazovanja obstoja vtoževane terjatve, v tem postopku ni gradila primerne trditvene podlage v zvezi z vtoževano terjatvijo, temveč se je omejila le na nasprotovanje ugovornim trditvam toženke. Slednja je npr. izrecno zatrjevala, katerih dogovorjenih del tožnica ni izvedla oz. katera dela imajo napake (prim. ugovor zoper sklep o izvršbi in pripravljalna vloga toženke na red. št. 15, 5. stran), tožnica pa sploh ni pojasnila, katera dela vtožuje. Ali tista, ki so bila opravljena na podlagi predračunov, ali kakšna dodatna dela izven dogovorjenega obsega (tožnica trdi, da je morala izvesti dodatna dela, da so bila ves čas nova usklajevanja, dogovarjanja, itd...). Tožnica je navajala tudi, da je račune izdajala po opravljenih delih, po posameznih situacijah in da je podizvajalec vodil evidenco opravljenega dela (prim. list. št. 45 spisa), iz česar je sklepati, da računi niso bili izstavljeni upoštevaje ponudbene predračune.

10Tako v tem pravdnem sporu ostaja nejasno, na kaj se tožbeni zahtevek tožnice nanaša, zato slednja ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je demantirala pavšalne trditve toženke in da je delo opravila v celoti in kvalitetno ter da je v zvezi s tem predlagala zaslišanje dveh prič. Neutemeljeno tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene druge pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno navedlo, da ni upoštevalo (le) prepozno predloženega dokaza k tej vlogi, in sicer vtoževanega računa št. 15-900-0108 (priloga A5 spisa), ki bi ga morala tožnica priložiti že k dopolnitvi tožbe. Kot že predhodno pojasnjeno, tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, zato se v pritožbi odveč sprašuje (navaja, da jo "močno zanima"), na podlagi česa je sodišče prve stopnje sploh odločalo.

11Glede na navedeno tožnica s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Toženkin odgovor na pritožbi ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, in zato gre v tem smislu za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).