VSL Sodba II Cp 397/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta posojilna pogodba z dne 11. 5. 2010, sklenjena med tožnikom in drugim tožencem, ter cesijska pogodba z dne 4. 4. 2011, ki sta jo sklenil toženca, nični in nimata pravnih učinkov. Zavrnilo je tudi zahtevek, da sta toženca solidarno dolžna v 15 dneh tožniku vrniti znesek 21.000,00 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev posojilne in cesijske pogodbe ter vrnitev navedenega zneska. Tožniku je naložilo, da mora tožencema v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 4.449,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi, podredno pa da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču pred drugega sodnika v ponovno odločanje. Uvodoma očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačne materialno pravne zaključke. Sodišče je poklonilo verodostojnost izpovedbam prič in strank, ki so nekonsistentne in v izpovedih le branijo lasten interes. Tožnik je predlagal za zaslišanje osebe, ki so bile udeležene v komunikaciji, saj drugih ni mogel predlagati. Argument sodišča, da v večji meri sledi izpovedim prič, ker jih je predlagal tožnik sam, ne vzdržijo resne pravne presoje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil tožnik organizator posla. Drugi toženec je povedal, da ga je A. A. predstavil tožniku, ter da so že prej z A. A. in B. B. izvajali določena vlaganja, naložbe in so sredstva vedno dobili nazaj. Predhodna vlaganja je vodil B. B. Drugi toženec je povedal, da tožniku ni dal nobenega denarja. Dal ga je A. A. ter da ta dogovor izhaja iz posojilne pogodbe sklenjene med B. B. in C. C. Priča B. B. je povedala, da denar iz posojilne pogodbe, sklenjene med B. B. in C. C., A. A. ni bil v celoti vrnjen. Kakšen odnos imata A. A. in drugi toženec, tožniku ni znano. Jasno je, da prostovoljni pogodbeni odnos med tožnikom in drugim tožencem ni obstajal, ni bilo soglasja volj, niti kar se tiče posojilne pogodbe, niti nobene druge pogodbe in gre za neobstoječo oziroma nično pogodbo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik za organizacijo posla prejemal provizijo. Zaključki sodišča v 10., 11. in 12. točki obrazložitve, da med pravdnima strankama dne 11. 5. 2010 ni prišlo do podpisa posojilne pogodbe ampak neke druge navidezne pogodbe, ki je sodišče ne specificira, so napačni in presegajo trditveno podlago pravdnih strank. Sodišče je skopo in vzeto iz konteksta citiralo navedbe tožencev v odgovoru na tožbo in očitno spregledalo, da je bilo ves čas govora o obveznosti po posojilni pogodbi. Toženec v vlogah ves čas navaja, da je tožnik prejel denar in bil dolžan denar vrniti. Poleg tega, da takšni zaključki sodišča močno presegajo trditveno podlago in mejijo na sodbo presenečenja, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tožniku ni dalo možnosti, da se izjavi. Ker so izpovedbe le dokazno sredstvo, s katerim ni mogoče nadomeščati manjkajočih trditev, je takšno ravnanje v nasprotju z razpravnim načelom. Očitno napačen je zaključek sodišča, da je bila med drugim tožencem in tožnikom sklenjena pogodba, v kateri se je tožnik zavezal sam jamčiti za znesek denarja, ki ga je drugi toženec preko A. A. vložil v posel, ki se ni izšel in za katerega je posredoval tožnik. Sodišče je svoj zaključek oprlo na izpoved B. B., ki je povedal, da mu je tožnik nekaj denarja izplačal zaradi slabe vesti. Izplačilo denarja zaradi slabe vesti in jamčevanje za tuj dolg pa sta povsem nekaj drugega. Tožnik je povedal, da je denar drugemu tožencu vračal izključno zaradi groženj in da mu sicer nikoli ni bil nič dolžan, niti ni nobene naknadne zaveze prevzel nase. Kakšna kavza vračanja je bila med B. B. in tožnikom pa ni predmet te pravde in ne vpliva na pogodbeni odnos z drugim tožencem. Sodišče tudi ne pojasni, kakšno pogodbo ima v mislih, zato tudi ni jasno, kako pride do zaključka, da je takšna pogodba veljavna. V tem delu ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Stranke in priče so ves čas izpovedovale o tem, da je šlo za neke vložke v bančne trade, ki naj bi prinašali izjemne donose. Sodišče ne oceni dejstva, da takšni vložki predstavljajo velik riziko in da posredniki nikoli ne jamčijo za vračilo vplačanega denarja, njihova naloga je najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Tveganje v celoti nosi vlagatelj oziroma investitor. Iz zaslišanj prič tudi izhaja, da je bil povrnjen celotni vložek investitorjev. Ni jasno, kakšen znesek ima v mislih sodišče, ko zapiše, da naj bi za vračilo le tega tožnik jamčil. Glavnica je bila namreč v celoti poplačana in se sodišče do teh trditev tožnika niti ne opredeli. Priča B. B. je jasno povedala, da je A. A. vloženih 200.000,00 EUR (kjer je bil tudi denar drugega toženca) v celoti dobil nazaj. Ista priča je povedala, da je tožnik podpisal neko pogodbo, ker je drugi toženec želel določen donos, ki ga drugače ni dobil. V obrazložitvi so torej nasprotja o odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogi v sodbi o vsebini izvedenih dokazov ter med samimi listinami ter ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je ugotovilo domnevno hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pravdnih strank na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava in to subsumiralo pod pojem navidezne pogodbe, ki naj bi prikrivala drugo pogodbo. Ni bilo volje pravdnih strank, da bi takšen posel o jamčevanju za tuj dolg sploh nastal, tožnik takega posla ni imel namena skleniti, še več, v to je bil prisiljen z grožnjami. Niti drugi toženec ni zatrjeval vsebine takšnega posla, kaj šele, da bi bila zatrjeval domnevno soglasje pravdnih strank. Drugi toženec bi imel kvečjemu zahtevek do tistega, kateremu so bila sredstva namenjena, to je C. C. oziroma A. A., ne pa do tožnika. Drugi toženec ni zatrjeval, da naj bi dolg prešel na dolžnika, niti da naj bi dolžnik pristopil k dolgu. Dokazno breme, kaj je bil prikriti posel, če ima iz njega do tožnika terjatev, je na drugem tožencu. Sodišče bi moralo zaključiti, da je takšna pogodba neobstoječa oziroma navidezna ter ugotoviti njeno ničnost. Tudi glede groženj in njihovih posledic je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno. Zaključilo je da tožnik ni izkazal groženj, ki bi vodile v podpis pogodbe z dne 11. 5. 2011 in da grožnje, ki so izkazane po tem dogodku niso relevantne. Tožnik je jasno povedal, da so se pritiski vršili tudi pred podpisom pogodbe, dejstvo, da so se vršili po podpisu pa samo potrjuje to, da so grožnje tudi pred podpisom resnično obstajale. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da so se grožnje začele šele po podpisu pogodbe in ne že prej, le pavšalno navrže, da verjame, da so bile grožnje neprijetne. Tudi zaključek sodišča, da tožnik v primeru groženj ne bi odšel na dopust v G., ni sprejemljiv. Izpovedba priče D. D. je prestrogo ocenjena.

3V odgovoru na pritožbo toženca pritrjujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. V prvem sojenju je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma zavrglo s sodbo in sklepom II P 501/2012 z dne 14. 3. 2014. Zavzelo je stališče, da zatrjevana grožnja, zaradi katere naj bi bil tožnik prisiljen podpisati sporno posojilno pogodbo, predstavlja napako volje in ne razlog za ničnost pogodbe. Izpodbojni tožbeni zahtevek je zavrglo kot prepoznega, ker tožnik ni pravočasno navedel, kdaj naj bi domnevna sila prenehala (prvi odstavek 99. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 1631/2014 z dne 17. 9. 2014 pritožbo tožnika zavrnilo in navedeno odločbo potrdilo. Tožnik je uspel z revizijo. Vrhovno sodišče RS je odločbi sodišč druge in prve stopnje s sklepom II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z opozorilom, da je tožnik s svojimi trditvami presegel dejanski stan izpodbojne pogodbe ter segel v sfero neobstoječe pogodbe¹ (15. člen OZ).

6Tožnik je trdil, da je posojilno pogodbo z dne 11. 5. 2010 podpisal, ker ga je v to prisilil drugi toženec z resnimi grožnjami, ki so imele za posledico utemeljen strah za življenje tožnika in njegovih bližnjih, in da zneska v višini 56.000 EUR ni nikoli prejel. Trdil je tudi, da je podlaga posojilne pogodbe nedopustna (v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli), da je neobstoječa, da med strankama ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in da s podpisom pogodbe tožnik ni izrazil svoje resnične in prave volje. Po cesijski pogodbi, sklenjeni med tožencema, naj bi mu grozil tudi prvi toženec.

7Tožnik je ničnostne razloge sporne pogodbe utemeljeval z obstojem resnih groženj, ki pa jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in njihove prepričljive ocene s pravilno porazdelitvijo dokaznega bremena zanesljivo ugotovilo, da dogovor (poimenovan posojilna pogodba) z dne 11. 5. 2010 ni bil sklenjen zaradi groženj drugega toženca oziroma, da tožnik tega ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da grožnje po sklenitvi pogodbe (to je po 11. 5. 2010) na voljo skleniti pogodbo ne morejo imeti vpliva, lahko gre le za indic, da so grožnje tudi pred podpisom pogodbe obstajale. To pa za zaključek o obstoju groženj ob odsotnosti drugih prepričljivih dokazov, ne zadošča. Sodišče prve stopnje je skrbno ocenilo vse okoliščine, ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (8. člen ZPP) in izdelalo prepričljivo dokazno oceno glede katere pritožbene navedbe ne vzbujajo nobenih pomislekov. Poleg svoje izpovedbe, ki je diametralno nasprotna izpovedbi drugega toženca, je tožnik v dokaz svojim trditvam predlagal več dokazov, ki pa njegovih trditev o resnih nedopustnih grožnjah, ki naj bi povzročile utemeljen² strah oziroma utemeljevale ničnostni zahtevek, niso potrdili.

8Tožnik je namreč med drugim trdil, da je drugi toženec na enak način kot njemu grozil tudi B. B. in E. E., ki pa tega zaslišana nista potrdila, kot tudi ne, da bi bila seznanjena z grožnjami tožniku, kar je trdil tožnik. Tudi priča F. F., ki naj bi po navedbah tožnika (list. št. 4) potrdila, da je drugi toženec tožniku grozil tudi v službi³, je potrdila le, da ga je nekdo iskal, da ni bil vljuden, dogodka pa časovno ni mogla umestiti. Čeprav je tožnik zaslišan izpovedal, da je o grožnji, da mora pogodbo podpisati, ker bodo ubili njegove starše, povedal E. E., tudi slednji tega ni potrdil, ampak povedal, da vsebine groženj ne pozna. Sodišče prve stopnje je v celoviti dokazni oceni ustrezno težo pripisalo tudi dejstvu, da je tožnik predmetno tožbo vložil šele 23. 2. 2012⁴ in to po tem, ko je prvi toženec zoper njega že vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Še v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 2. 9. 2011 (priloga B4) je (po istih pooblaščencih) trdil, da je res leta 2010 sklenil posojilno pogodbo, vendar ne z upnikom (prvim tožencem) in da se je s posojilodajalcem dogovoril o poplačilu medsebojnih terjatev in obveznosti. V ugovoru je tožnik „ugibal“ o morebitni cesiji, čeprav je v številnih SMS sporočilih (priloga B9) v obdobju od 24. 5. 2011 do 29. 6. 2011 (kar je pred vložitvijo ugovora) obljubljal prvemu tožencu, da bo dolg poravnal, kar pomeni, da je za odstop terjatve vedel. Upoštevaje, da je tožnikova mati sicer potrdila, da je prejela en telefonski klic osebe, ki se je predstavila kot drugi toženec, vendar julija 2010 (po sklenitvi pogodbe) in da tožnikov brat ni mogel zanesljivo izpovedovati o grožnjah in bratovem psihičnem stanju pred sklenitvijo pogodbe, sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za zaključek, da je tožnik pogodbo podpisal zaradi groženj in niti ni moglo ugotoviti drugega, kot da tožnik obstoja le teh ni dokazal.

9Čeprav je dokazni postopek pokazal, da posojilna pogodba z dne 11. 5. 2010 ni neobstoječa v smislu 15. člena OZ, pa se je hkrati izkazalo, da ne gre za pogodbo, ki bi po vsebini in namenu strank predstavljala posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za navidezen posel, ki nima učinka med pravdnima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), ki pa prikriva drug posel, glede katerega ni ugotovilo nobenih ovir za njegovo veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ).

10Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kot posrednik v letu 2009 iskal investitorje za investicijske posle⁵, od katerih je dobival provizijo. Šlo je za 400.000 EUR, ki so bili v gotovini izročeni tožniku, njihov končni prejemnik pa je bil C. C. Sredstva je od različnih investitorjev je zbral A. A., med drugim tudi od drugega toženca. Tožnik se v začetku ni osebno zavezal za izplačilo donosov, kasneje, ko se je posel glede katerega je posredoval izjalovil, pa se je z drugim tožencem dogovoril, da bo določene zneske vračal iz lastnega denarja, ker je pričakoval, da bo sredstva dobil vrnjena od C. C.

11Vse navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skrbne ocene izpovedb vseh prič. Ni res, da je sodišče v večji meri sledilo izpovedim tistih prič, ki jih je predlagal tožnik. Zapis v 8. točki obrazložitve⁶, ki ga izpostavlja pritožba, ne spremeni dejstva, da nobena od predlaganih prič (udeležencev posla⁷) ne glede na to, kdo jo je predlagal, tožnikovih navedb, da je bil le stranski udeleženec posla, ni potrdila.

12Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče pri ugotavljanju prikrite pogodbe močno preseglo trditveno podlago pravdnih strank, niso utemeljene. Toženca sta navedla, da je do podpisa pogodbe dne 11. 5. 2010 prišlo, ker je tožnik zamujal z izpolnitvijo svoje obveznosti do drugega toženca in je slednji zahteval, da se tožnik pisno zaveže za vračilo zneska 56.000 EUR, da bi imel podlago za sprožitev morebitnih postopkov. Vsi prejšnji dogovori so bili ustni, denar pa je bil izročen v gotovini. Sodišče je resničnost teh trditev preverilo z zaslišanjem prič in ob upoštevanju še drugih okoliščin zaključilo, da je bil namen podpisa pogodbe res v tem, da drugi toženec dobi podlago za vračilo vloženega zneska. Da je šlo za namen vračila dolgovanega zneska iz neuspele investicije, po oceni sodišča prve stopnje izhaja tudi iz dogovorjenega roka vračila po „posojilni“ pogodbi (8 dni), kar se ujema z ugotovitvami, da je bil denar „v obtoku“ že v letu 2009.

13Pri tem ni pomembno, da sodišče prve stopnje posla ni izrecno poimenovalo in da zato tudi ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je veljaven. Razen nedokazanih groženj drugih razlogov za neveljavnost pogodbe v postopku ni bilo zatrjevanih, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ni razlogov, da tak dogovor ne bi bil sklenjen, pravilen. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče zaključek o prikritem poslu oprlo na izpoved B. B., ki je povedal, da mu je tožnik nekaj denarja izplačal zaradi slabe vesti. Povedal je tudi, da je “sam vračal in zalagal, ker naj bi dobil vseeno nazaj od C. C.“. Logično je zato sklepanje sodišča prve stopnje (v delu obrazložitve, ki se nanaša na zatrjevane grožnje; točka 6, stran 13), da „je tožnik tudi B. B. osebno vračal denar iz neuspelega posla z C. C., glede katerega je bil posrednik, in to v večjih zneskih, in sodišče ne vidi razloga, zakaj tudi z drugim tožencem (brez grožnje) ne bi podpisal pogodbe, s katero bi se osebno zavezal za vračilo vloženih zneskov“. Načeloma sicer drži, da kavza vračanja denarja B. B. ni predmet te pravde in ne vpliva na pogodbeni odnos tožnika in drugega toženca, vpliva pa na dokazno oceno glede namena sklenitve pogodbe z dne 11. 5. 2010, še zlasti, ker tožnik sam ne ponudi nobene druge razlage, zakaj bi iz istega posla B. B. zneske vračal, drugemu tožencu pa ne.

14Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP⁸, ki naj bi bila v tem, da ni jasno, kakšen znesek ima sodišče v mislih, ko zapiše, da naj bi tožnik za vračilo le tega jamčil in v tem, da se sodišče ni opredelilo do trditve tožnika, da je bila glavnica v celoti poplačana. Tudi v tem delu pritožba napada ugotovljeno dejansko stanje, ki je po prej povedanem pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožba se sklicuje le na izpovedbo priče B. B., ki je res povedal, da naj bi A. A. 200.000 EUR (v tem znesku je bil tudi vložek drugega toženca) dobil v celoti nazaj (list. št. 219), prezre pa izpovedbo A. A., ki je povedal, da je njemu tožnik vrnil del denarja in sicer 80.000 EUR (list. št. 183).

15Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. čl. ZPP. Tožnik mora sama trpeti stroške svoje neuspešne pritožbe (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tudi toženca sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, ki upoštevajoč njegovo vsebino ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (155. čl. ZPP).

¹ 9. točka obrazložitve sklepa II Ips 142/2015.
² Z vidika izpodbojnosti se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke stranke ali koga drugega (drugi odstavek 45. člena OZ).
³ Tožnik je bil zaposlen pri I. d. d..
⁴ Kar je skoraj dve leti po sklenitvi pogodbe in več kot eno leto po tem, ko je plačal drugemu tožencu poleg 11.000 EUR (3. 6. 2010) še 10.000 EUR (22. 12. 2010).
⁵ Šlo naj bi za bančne posle (trade).
⁶ Ki se glasi: „Iz izpovedi prič, ki ju je predlagal sam tožnik, izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je iskal investitorje za poslovno priložnost. Sodišče zato ne verjame tožniku, da sta B. B. in A. A. njemu ponujala ta posel.“
⁷ Od katerih ni bil zaslišan le C. C.
⁸ V pritožbi je zatrjevano nasprotje o odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov ter med samimi listinami ter ima soba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.