UPRS Sodba II U 439/2016-19

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Murska Sobota št. 352-43/2013-146 (0309) z dne 22. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota (v nadaljevanju upravna enota) v korist A. d.d. omejila lastninsko pravico z ustanovitvijo služnosti v javno korist na zemljišču s parc. št. 1099/3, k.o. ..., katerega lastnika sta družba B. d.o.o., do 7495/10000 (v z.k. C. d.o.o. do 6621/10000 in B. d.o.o. do 874/10000) in D., do 2505/10000 (I.1. točka izreka).

2Služnost v javno korist obsega pravico zgraditve, obratovanja, nadzora, vzdrževanja in rekonstrukcije daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota-Mačkovci in vsakokratnega neoviranega dostopa z vozili vsake vrste ter hojo in vožnjo ob katerem koli času, za čas obratovanja infrastrukture in obsega območja daljnovoda, širine 30 m oziroma 15 m levo in desno od osi daljnovoda, kar v naravi predstavlja JZ vogal zemljišča s parc. št. 1099/3, k.o. ... v izmeri 33 m² (I.2. točka izreka).

3Služnostni upravičenec, A. d.d., pridobi služnostno pravico v javno korist za čas obratovanja infrastrukture na navedeni nepremičnini z dnem izdaje te odločbe. Pritožba zoper odločbo ne zadrži pridobitve služnostne pravice v javno korist (I.3. točka izreka).

4Z dnem izdaje odločbe se v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 1099/3 k.o., ... vknjiži služnost pravice, obratovanja, nadzora, vzdrževanja in rekonstrukcije daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota-Mačkovci in vsakokratnega neoviranega dostopa z vozili vsake vrste ter hoje in vožnje ob kateremkoli času za čas obratovanja infrastrukture na JZ vogalu v izmeri 33 m², vse v korist služnostnega upravičenca A. d.d. (I.4. točka izreka).

5Odškodnina za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist se bo določila v posebnem postopku po pravnomočnosti te odločbe (I.5. točka izreka).

6Zahtevek služnostnih zavezancev, da služnostni upravičenec prevzame v last nepremičnini parc. št. 1099/3 in parc. št. 1099/4, obe k.o. ..., v zameno za odškodnino oziroma enakovredno nadomestno nepremičnino, se zavrne (točka II.1. izreka).

7A. d.d. je kot služnostni upravičenec dolžan odvetnici E.E., pooblaščenki služnostnih zavezancev, povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 140,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse pod izvršbo (III.1. izreka odločbe).

8Kot je navedla upravna enota, bo o ostalih stroških izdan poseben sklep (III.2. izreka odločbe).

9V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravna enota pojasnjuje, da je bila zahteva služnostnega upravičenca za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na zemljišču s parc. št. 1099/3, k.o. ... vložena dne 24. 9. 2013. Zahtevi je z odločbo št. 352-43/2013-19 (0309) z dne 8. 4. 2014 ugodila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotilom, da je treba presoditi vplive elektromagnetnega sevanja daljnovoda na objekt na zemljišču s parc. št. 1099/3, k.o. ... in na naprave, ki so v objektu - z namenom, da se ugotovi, ali je ukrep ustanovitve služnosti, s katerim se posega v zasebno lastnino služnostnih zavezancev, sorazmeren zasledovani javni koristi.

10V ponovljenem postopku je zato upravna enota postavila izvedenca - F. in G., ki sta imela nalogo, da ugotovita, kakšno elektromagnetno sevanje bo povzročal predvideni daljnovod ter kako in s kolikšno močjo bo to sevanje vplivalo na objekt in na naprave v njem ter na zdravje oseb, ki se zadržujejo v objektu.

11F. je v izdelanem strokovnem mnenju izračunal, opisal ter tudi prikazal gostoto magnetnega pretoka in električno poljsko jakost daljnovoda, katerega os bo od najbližjega vogala stavbe oddaljena 14,40 m. Na podlagi izračunov je svoje mnenje podal tudi G. Po mnenju izvedencev izračunano elektromagnetno sevanje daljnovoda (po do sedaj znanih podatkih) ne bo imelo vpliva na osebe, ki se zadržujejo v objektu na parc. št. 1099/3, k.o. ..., vplivalo pa (tudi ob najneugodnejših razmerah) ne bo na sam objekt in naprave v njem.

12Po mnenju upravne enote je omejitev lastninske pravice na zemljišču s parc. št. 1099/3, k.o. ... v sorazmerju z javno koristjo, ki je izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci (v nadaljevanju Uredba o državnem lokacijskem načrtu). Gradnja daljnovoda je v interesu javnosti, saj bo s tem omogočen razvoj Goričkega in elektrifikacija železniške proge Pragersko - Hodoš, zdravstvena dejavnost zavezancev pa v bodoče v omenjenem objektu tudi ne bo onemogočena.

13V nadaljevanju odločbe upravna enota navaja razloge za zavrnitev zahtevka služnostnih zavezancev za prevzem nepremičnin, pojasnjuje pa tudi način izračuna stroškov pravnega zastopanja, ki jih je služnostnima zavezancema priznala le deloma. Pri oceni vrednosti spornega predmeta je na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) upoštevala višino ocenjene odškodnine za omejitev lastninske pravice v znesku 409,95 EUR.

14Zoper izpodbijano odločbo sta tožnici vložili pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo) z odločbo št. 35021-15/2015-14 z dne 16. 9. 2016 zavrnilo (1. točka izreka), glede priglašenih stroškov pritožbenega postopka pa je ugotovilo, da so te stroške dolžne nositi stranke same (2. in 3. točka izreka).

15Ministrstvo zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na postopek ustanovitve služnosti, neutemeljeni pa so po njegovem mnenju tudi ugovori v zvezi z zatrjevano neustavnostjo oziroma nezakonitostjo Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, ker pri umeščanju daljnovoda v prostor ni bil upoštevan že zgrajeni objekt na zemljišču s parc. št. 1099/2 (sedaj parc. 1099/3), k.o. ... Iz spisne dokumentacije je namreč razvidno, da je upravna enota opravila poizvedbe pri Direktoratu za prostor Ministrstva za okolje in prostor in na podlagi prejetega odgovora ugotovila, da je postopek priprave in sprejemanja državnega lokacijskega načrta potekal v skladu z zakonodajo in da je bila javna razgrnitev opravljena tudi na sedežih tamkajšnjih krajevnih skupnosti ter na Občini Puconci, kar pomeni, da so vsi, ki so imeli interes, imeli možnost seznanitve. Državni lokacijski načrt je bil, kot ugotavlja, leta 2006 res dopolnjen, leta 2009 pa je ponovno potekala javna seznanitev s spremenjenimi rešitvami. Glede na okoliščine zadeve je zato po mnenju ministrstva nemogoče z verjetnostjo slediti trditvam služnostnih zavezancev, da s spremembo trase daljnovoda nista bila seznanjena.

16Pri odmeri stroškov pritožbenega postopka pa je bila po ugotoviti ministrstva pravilno upoštevana tudi vrednost spornega predmeta.

17Zoper odločbo upravne enote in zoper 2. točko izreka odločbe ministrstva sta tožnika vložila tožbo v upravnem sporu. Obširno pojasnjujeta, zakaj menita, da niso podani pogoji za ustanovitev služnosti, zatrjujeta pa tudi, da je Uredba o državnem lokacijskem načrtu neustavna in nezakonita. Kot navajata, se namreč v postopku priprave in sprejemanja državnega lokacijskega načrta negativni vplivi na njuno nepremičnino niso upoštevali, proučene pa tudi niso bile druge variante poteka trase daljnovoda. Prostorski akt je bil sprejet na podlagi netočnih oziroma neažuriranih strokovnih podlag, ki so bile izdelane preden je bil objekt zgrajen. Trasa daljnovoda je bila po javni razgrnitvi predloga državnega lokacijskega načrta v letu 2004 spremenjena leta 2006, ko je bil predviden potek trase preko zemljišča s parc. 1099/2, k.o. ... Družba C. d.o.o., ustanovljena leta 2006, ki se je kasneje preimenovala v družbo B. d.o.o., po zatrjevanju tožnikov s spremenjeno traso ni bila seznanjena in tudi ni imela možnosti dati pripombe nanjo.

18Tožnika podrobno opisujeta potek postopka sprejemanja državnega lokacijskega načrta in pojasnjujeta, da je družba C. d.o.o. lastninsko pravico na zemljišču s parc. št. 1099/2 (danes parc. št. 1099/3) pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 9. 2006 in z vpisom v zemljiško knjigo z učinkom od 9. 10. 2006, torej po opravljeni javni razgrnitvi leta 2004. Iz lokacijskih informacij Občine Puconci, pridobljenih pred nakupom zemljišča, ne izhaja priprava kakršnegakoli novega prostorskega akta. Ker sprememba trase ni bila nikoli javno razgrnjena, družba C. d.o.o. ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je v pripravi državni lokacijski načrt, ki naj bi se nanašal tudi na zemljišče s parc. št. 1099/2.

19Javna seznanitev s spremenjeno traso je bila v Občini Puconci opravljena šele 21. 5. 2009, ko je bil objekt na zemljišču s parc. št. 1099/2 že zgrajen in je bil v postopku pridobivanja uporabnega dovoljena. Datum javne seznanitve v Občini Puconci (ne pa tudi v krajevnih skupnostih in v Mestni občini Murska Sobota, na območju katere se prav tako nahaja spremenjena trasa daljnovoda), o kateri družba C. d.o.o. ni bila neposredno obveščena, je bil v lokalnem časopisu Vestnik objavljen le teden pred samo javno seznanitvijo. Javno naznanilo ni bilo objavljeno v občinskem listu Občine Puconci, po mnenju tožnikov pa je tudi vprašanje, ali je bilo objavljeno na spletu. V javnem naznanilu ni bilo navedeno, kje in kdaj bo javnosti dostopna dokumentacija v zvezi s spremenjeno traso daljnovoda. Ker je od javne seznanitve do sprejema Uredbe o državnem lokacijskem načrtu minilo zgolj 43 dni, javnost ni imela na voljo zadosti časa, da bi se z novimi rešitvami seznanila in da bi nanje lahko tudi odreagirala.

20Tožnika v nadaljevanju tožbe opozarjata na vsebino Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, ki ne omenja objekta na zemljišču s parc. št. 1099/3 ter poudarjata, da sodi po Uredbi o elektromagnetnem sevanju objekt na tem zemljišču v I. območje varstva pred sevanjem, kar pomeni, da se zdravstvena dejavnost v objektu sploh ne bi smela opravljati.

21Če bi bila Uredba o državnem lokacijskem načrtu sprejeta pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, družbi C. d.o.o. gradnja v varovalnem pasu daljnovoda ne bi bila dovoljena. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bil objekt tožnikov zakonito zgrajen preden je bila sprejeta Uredba o državnem lokacijskem načrtu, ki določa varovalni pas, znotraj katerega se nahaja objekt, pa bi moralo po prepričanju tožnikov veljati enako, kar pomeni, da omejitev lastninske pravice zaradi gradnje daljnovoda na takšni razdalji od objekta ne bi smela biti dovoljena.

22Uredba o državnem lokacijskem načrtu je po mnenju tožnikov tudi v nasprotju z določbami Zakona o varstvu v okolja, kar v nadaljevanju tožbe podrobneje opisujeta. Poseg, ki povzroča prekomerno elektromagnetno sevanje v bivalnem in delovnem okolju tožnikov, predstavlja tudi kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja po 72. členu Ustave RS in kršitev določb 2, 33., 67. in 155. člena Ustave RS.

23Umestitev daljnovoda v neposredno bližino objekta tožnikov pa je protiustavna tudi zato, ker bi bilo že v fazi umeščanja daljnovoda v prostor mogoče daljnovod odmakniti od objekta na obsežno območje kmetijskih zemljišč v bližini, traso daljnovoda od stojnega mesta 17 do stojnega mesta 20 pa bi bilo mogoče tudi kablirati. Navedeno pomeni, da za dosego zasledovanega cilja ni bil izbran ukrep, ki je najmanj obremenjujoč, s tem pa je bilo kršeno načelo sorazmernosti, prizadeta pa je bila tudi pravica tožnikov do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS.

24Uredba o državnem lokacijskem načrtu je v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 1099/2, k.o. ... in na traso v delu med stojnim mestom 17 in stojnim mestom 20 v nasprotju tudi s hierarhično višjim predpisom, to je Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, ki na pozidanih oziroma stanovanjskih območjih zapoveduje prednost kabelske izvedbe trase, kar po mnenju tožnikov pomeni kršitev drugega odstavka 42. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1).

25Zaradi umestitve daljnovoda v neposredno bližino objekta je bilo po mnenju tožnikov nesorazmerno in arbitrarno poseženo v njuna pričakovanja glede opravljanja zdravstvene dejavnosti v bodoče. Glede na obrazloženo tožnika uveljavljata neustavnost in nezakonitost Uredbe o državnem lokacijskem načrtu v drugem odstavku točke a) pete alineje 3. člena, in sicer v delu, v katerem se kot del ureditvenega območja nadzemnega voda določa zemljišče s parc. št. 1099/2, k.o. ... ter v vseh ostalih delih uredbe, ki so kakorkoli smiselno povezani z navedeno parcelo. Zaradi nezakonitosti in neustavnosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, ki je sodišče na podlagi instituta exceptio illegalis ne sme uporabiti, je po mnenju tožnikov nezakonita in neustavna tudi izpodbijana odločba, ki temelji na omenjeni uredbi.

26Tožnika sodišču tudi predlagata, da prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti določbe petega odstavka 473. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), na katero je v zvezi z obrazložitvijo nujnosti postopka omejitve lastninske pravice oprl odločbo organ na drugi stopnji.

27Po mnenju tožnikov so v odločbi, izdani na prvi stopnji, napačno odmerjeni tudi stroški pritožbenega postopka. Te je upravna enota odmerila na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), upoštevaje višino odškodnine za omejitev lastninske pravice po cenitvi, ki jo je v spis predložil predlagatelj postopka. Tožnika se ob tem sklicujeta na sodno prakso Upravnega sodišča (sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 350/2014 z dne 11. 2. 2015), iz katere izhaja, da je tretji odstavek 25. člena ZOdvT mogoče uporabiti, kadar gre za upravni akt v zvezi z denarno terjatvijo, za kar pa v predmetni zadevi po njunem mnenju ne gre, saj se postopek vodi v zvezi z zahtevkom za omejitev lastninske pravice, ki ga ni mogoče šteti za denarno terjatev.

28Nepravilno pa je, kot navajata tožnika, določen tudi rok za plačilo zamudnih obresti od priznanih stroškov, ki tečejo od poteka paricijskega roka in ne od pravnomočnosti odločbe, kot je to navedeno v izreku odločbe.

29Ker je bila pritožba zoper izpodbijano prvostopno odločbo utemeljena, sta tožnika upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka, o katerih je bilo odločeno v točki 2 izreka odločbe ministrstva.

30Tožnika sodišču predlagata, da po izvedeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo upravne enote odpravi v celoti, predlagata pa tudi odpravo 2. točke izreka odločbe ministrstva. Sodišču predlagata, da samo odloči o stvari tako, da zavrne zahtevo A. d.d. za omejitev lastninske pravice tožnikov na nepremičnini s parc. št. 1099/3, k.o. ... z ustanovitvijo služnosti v javno korist in A. d.d. naloži plačilo priglašenih stroškov v upravnem postopku na obeh stopnjah odločanja. Podredno predlagata, da sodišče odločbi v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo upravni enoti v ponovni postopek oziroma predlagata, da ugodi tožbi tako, da ugotovi, da sta odločba upravne enote v celoti ter 2. točka izreka odločbe ministrstva nezakoniti. Zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

31Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

32A. d.d. se kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo strinja z izpodbijano odločitvijo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočim DDV.

33V nadaljnjih vlogah tožnika in prizadeta stranka ponavljata in podrobneje pojasnjujeta stališča, navedena v tožbi in v odgovoru na tožbo.

34Tožba je utemeljena.

K točki I. izreka:

35Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločitev upravne enote, da se za namen izgradnje daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci na delu zemljišča s parc. št. 1099/3, k.o. ..., ki je v solasti tožnikov, ustanovi služnost v javno korist.

36Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku potem, ko je ministrstvo z odločbo št. 35021-12/2014-3-00641110 z dne 10. 7. 2014 na podlagi vložene pritožbe tožnikov odpravilo pred tem izdano odločbo upravne enote št. 352-43/2013-19 (0309) z dne 8. 4. 2014.

37Pravno podlago za ustanovitev služnosti predstavljajo v obravnavani zadevi določbe EZ¹, ZUreP-1 ter Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, ki je v točki a) pete alineje drugega odstavka 3. člena v okvir ureditvenega območja nadzemnega voda daljnovoda umestila tudi zemljišče s parc. št. 1099/2, k.o. ..., iz katerega sta kasneje na podlagi parcelacije nastali zemljišči tožnikov s parc. št. 1099/3 in 1099/4.

38Tožnika v tožbi uveljavljata neustavnost in nezakonitost Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, menita pa tudi, da niso izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist.

39Po 125. členu Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise, med katere sodi Uredba o državnem lokacijskem načrtu. Ustavnost ter zakonitost podzakonskih predpisov presojajo v primeru ugovorov stranke v postopkih, ki tečejo pred njimi, sodišča, ki morajo, če presodijo, da podzakonski predpisi niso v skladu z ustavo ali zakoni, odkloniti njihovo uporabo (exceptio illegalis).

40Upoštevaje vsebino tožbenih ugovorov je zato sodišče moralo v postopku presoje zakonitosti izpodbijane odločbe presoditi tudi obstoj zatrjevane protipravnosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu. Zaradi zatrjevanih kršitev v postopku njenega sprejemanja, je sodišče najprej presojalo, ali je bil postopek priprave in sprejetja prostorskega akta skladen z ZUreP-1, na podlagi katerega je bil, upoštevaje določbo tretjega odstavka 103. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), obravnavani prostorski akt tudi sprejet. Po tretjem odstavku 153. člena Ustave RS morajo biti namreč podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu tako z ustavo kot tudi z zakoni (t.i. načelo zakonitosti).

41V tožbi tožnika obširno pojasnjujeta, zakaj menita, da je Uredba o državnem lokacijskem načrtu v neskladju z ZUreP-1. Kot zatrjujeta, ministrstvo kot pripravljavec prostorskega akta pri umeščanju daljnovoda v prostor ni upoštevalo objekta na zemljišču s parc. št. 1099/3, ki leži deloma v varovalnem pasu daljnovoda, v postopku priprave in sprejema prostorskega akta pa tedanji lastnici zemljišča s parc. št. 1099/2, družbi C. d.o.o. (sedaj B. d.o.o.), tudi ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

42Po ZUreP-1 mora imeti zainteresirana javnost v postopku priprave in sprejema prostorskega akta možnost seznanitve s predlaganimi prostorskimi rešitvami in tudi možnost aktivnega sodelovanja. V ta namen zakon predpisuje način, kako se javnost obvešča o postopkih priprave in sprejema prostorskih aktov (prvi odstavek 31. člena in prvi odstavek 32. člena ZUreP-1 ter četrti odstavek 45. člena ZUreP-1) in o njihovi predvideni vsebini (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZUreP-1), določa pa tudi način vplivanja javnosti na samo vsebino prostorskega akta. V času javne razgrnitve in obravnave predloga prostorskega akta, ki morata biti objavljeni na ustrezen način (v uradnem glasilu ter na krajevno običajen način) ter v predpisanem roku (najmanj en teden pred javno razgrnitvijo), mora biti tako javnosti dana možnost, da poda na predlagane prostorske rešitve pripombe in predloge, o katerih mora pripravljavec voditi zapisnik, o njih pa mora zavzeti tudi stališče oziroma odločiti o njih (31. člen ZUreP-1 in četrti odstavek 45. člena ZUreP-1).

43Iz podatkov upravnega spisa in iz obrazložitve obeh upravnih odločb izhaja, da se je Uredba o državnem lokacijskem načrtu za omenjeni daljnovod začela pripravljati že leta 2001, ko je bil skladno z določbo prvega odstavka 27. člena ZUreP-1 sprejet program priprave prostorskega akta, ki mora med drugim okvirno določiti tudi ureditveno območje prostorskega akta (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUreP-1). Leta 2004 sta bili nato skladno s prvim odstavkom 31. člena ZUreP-1 opravljeni javna razgrnitev in javna obravnava predloga prostorskega akta. Med strankami tudi ni sporno, da je leta 2006 prišlo do spremembe prvotno predvidene in javno razgrnjene trase daljnovoda tako, da je bil s spremembo predloga uredbe potek trase predviden tudi po zemljišču s parc. št. 1099/2, ki je s tem zapadlo v okvir ureditvenega območja nadzemnega voda daljnovoda. Tik pred sprejemom Uredbe o državnem lokacijskem načrtu leta 2009, ko je bila družba C. d.o.o. že lastnica zemljišča s parc. št. 1099/3, na katerem je takrat tudi že stal objekt, namenjen zdravstveni dejavnosti, pa je bila javnost s predlaganimi novimi rešitvami prostorskega akta (to je z deloma spremenjeno traso daljnovoda) le še seznanjena. To po ugotovitvi sodišča potrjuje tudi vsebina odgovora Direktorata za prostor Ministrstva za okolje z dne 20. 11. 2014, ki je bil poslan upravni enoti na njeno poizvedbo o tem, kako je tekel postopek sprejema Uredbe o državnem lokacijskem načrtu.

44Iz navedenega po ugotovitvi sodišča izhaja, da predlog prostorskega akta po spremembi trase daljnovoda v letu 2006 ni bil nikoli (ponovno) javno razgrnjen in tudi ne javno obravnavan, kar pomeni, da javnosti (vključno s tožnikoma) ni bila dana možnost sodelovanja v postopku priprave in sprejema prostorskih rešitev, ki so bistveno spremenile prvotno predlagan in javno razgrnjen ter obravnavan potek trase iz leta 2004.

45Pri sprejemu obravnavanega prostorskega akta tako ni bila upoštevana določba prvega odstavka 32. člena ZUreP-1, ki določa obveznosti pripravljavca prostorskega akta v primeru, ko pride po javni razgrnitvi in obravnavi predloga do pomembnih sprememb prvotno predvidenih prostorskih rešitev. Po omenjeni določbi je treba v primeru, ko se prostorski akt na podlagi stališč do pripomb in predlogov iz javne razgrnitve tako spremeni, da nove rešitve niso več skladne s programskimi izhodišči iz programa priprave prostorskega akta (ki, kot že obrazloženo, določa tudi okvirno ureditveno območje), predlog prostorskega akta ponovno razgrniti in obravnavati.

46S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na sodno prakso Ustavnega sodišča RS, ki je že večkrat presojalo ustavnost in zakonitost prostorskih aktov, sicer sprejetih na podlagi pred tem veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki so se po opravljeni javni razgrnitvi vsebinsko dopolnili oziroma spremenili s povsem novimi planiranimi posegi, ki niso bili predmet javne razgrnitve in s tem javne obravnave (glej odločbe v zadevah št. U-I-298/95 z dne 27. 2. 1997, št. U-I-220/96 z dne 28. 10. 1999, št. U-I-267/96, št. U-I-154/04 z dne 12. 5. 2005, št. U-I-372/06 z dne 13. 11. 2008 in št. U-I-7/13-26 ter Up-29/13-27 z dne 5. 11. 2015). V omenjenih zadevah je Ustavno sodišče RS poudarilo, da je bistvo javne razgrnitve in javne obravnave zlasti v tem, da se prizadeti seznanijo s predvideno ureditvijo, da nanjo reagirajo in da pripravljavec akta še enkrat pretehta svoj predlog glede na to, da gre pri urejanju prostora zmeraj za navzkrižje interesov razvoja (npr. gradnje, proizvodnje) in interesov posameznika (npr. pravice do zasebne lastnine, zdravega življenjskega okolja). Postopek priprave in sprejema prostorskega predpisa mora biti zato transparenten, kar se med drugim udejanja tudi z upoštevanjem predpisanih procesnih pravil o vključitvi javnosti v postopek (glej 13. odstavek odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-7/13-26 ter Up-29/13-27 z dne 5. 11. 2015).

47Ker je sprejeta Uredba o državnem lokacijskem načrtu po javni razgrnitvi in obravnavi deloma spremenila prvotno predvideno ureditveno območje državnega lokacijskega načrta tako, da je predvidela med drugim potek trase tudi po zemljišču 1099/2, k.o. ... - kar predstavlja nov poseg v prostor, ki ni bil javno razgrnjen in obravnavan - se tožnika po presoji sodišča s predvideno novo ureditvijo nista mogla seznaniti in nanjo tudi nista mogla odreagirati. Uredba o državnem lokacijskem načrtu je zato v delu, ki se nanaša na parcelo 1099/2, k.o. ..., v neskladju z določbo prvega odstavka 32. člena ZUreP-1, kar posledično pomeni, da je Uredba v tem delu tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka 153. člena Ustave RS, po kateri morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni.

48Po ugotovitvi sodišča pa je upravna enota tožnikoma nepravilno odmerila tudi stroške pravnega zastopanja po odvetniku v postopku o pritožbi zoper odločbo št. 352-43/2013-19 (0309) z dne 8. 4. 2014.

49Stroški zastopanja po odvetniku se v skladu z določbo prvega odstavka 14. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku odmerijo po odvetniški tarifi, ki med drugim določa tudi način ugotavljanja vrednosti odvetniške storitve.

50Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, je upravna enota pri odmeri stroškov upoštevala vrednost predmeta odvetniške storitve, ki jo je določila na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZOdvT tako, da je kot omenjeno vrednost upoštevala višino ponujene odškodnine za omejitev lastninske pravice iz cenitve sodno zapriseženega cenilca, ki je po tretjem odstavku 59. člena EZ obvezna priloga ponudbe za sklenitev pogodbe za ustanovitev služnosti.

51Tako določena vrednost predmeta odvetniške storitve pa po presoji sodišča ni določena pravilno. Po tretjem odstavku 25. člena ZOdvT se namreč določa vrednost odvetniške storitve le v primerih, ko se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, v katerem je predmet odločanja zahtevana omejitev lastninske pravice, ki je ni mogoče izraziti v denarni vrednosti.

52Ker vrednosti predmeta glede na naravo odločanja tudi ni mogoče določiti po prostem preudarku v smislu prvega odstavka 25. člena ZOdvT, sodišče pritrjuje tožnikoma, da bi upravna enota morala vrednost določiti po drugem odstavku 25. člena ZOdvT, ki določa, da znaša vrednost predmeta, ko te ni mogoče določiti po prostem preudarku, 3.500,00 EUR.

53Po mnenju tožnikov je upravna enota nepravilno določila tudi začetek teka zamudnih obresti od stroškov postopka, ki kot menita, tečejo od poteka paricijskega roka in ne šele od pravnomočnosti odločbe.

54Po določbi drugega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je upravni organ v primeru, ko naloži z odločbo kakšno dejanje, dolžan določiti tudi rok, v katerem je dejanje treba opraviti. Če stranka v tem izpolnitvenem (t.i. paricijskem) roku, ki ga določi upravni organ, in ki teče od vročitve odločbe (ko se torej stranka seznani z odločitvijo), obveznosti povračila odmerjenih stroškov ne izpolni, pride v zamudo, ki ima za posledico začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Glede na obrazloženo bi upravna enota morala začetek teka paricijskega roka vezati na vročitev in ne pravnomočnost odločbe, ki lahko (npr. v primeru vložene tožbe v upravnem sporu, ki jo sodišče zavrne) nastopi tudi preden stranka prejme sodno odločbo, s pravnomočnostjo katere postane pravnomočna tudi izpodbijana upravna odločba, s katero so bili odmerjeni stroški postopka (tretji odstavek 225. člena ZUP).

55Glede izpodbijane 2. točke izreka odločbe ministrstva, s katero je bilo odločeno, da tožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka zoper prvostopno odločbo št. 352-43/2013-146 (0309) z dne 22. 6. 2016, pa sodišče pojasnjuje, da je z odpravo prvostopne odločbe po samem zakonu odpravljena tudi odločba, izdana v pritožbenem postopku, kar pomeni, da bo tudi o povračilu stroškov tega pritožbenega postopka dolžna upravna enota odločiti v ponovljenem postopku.

56Upoštevaje ugotovljeno nezakonitost in s tem neustavnost Uredbe o državnem lokacijskem načrtu v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 1099/2, k.o. ..., na kateri temelji izpodbijana prvostopna odločitev, je sodišče tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugodilo in odločbo upravne enote na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo upravni enoti v ponovno odločanje.

57Ker je bilo tožbi ugodeno že zaradi ugotovljene protipravnosti podzakonskega akta, sodišče utemeljenosti ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.

58Pri odločanju v ponovljenem postopku upravna enota zaradi vezanosti na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ne bo smela uporabiti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, za katero je sodišče ugotovilo, da je zaradi ugotovljene protipravnosti ni mogoče uporabiti kot materialnopravno podlago v postopku odločanja o zahtevi za ustanovitev služnosti.

59Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnih odločb, izdanih na prvi in drugi stopnji ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

60Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo upravni akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.

61Obresti od zneska priznanih stroškov je sodišče tožnikoma prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

K točki III. izreka:

62Zahtevo za povrnitev stroškov je v postopku priglasila tudi družba A. d.d., ki je v upravnem sporu nastopala kot prizadeta stranka na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1. Ker navedeni zakon vprašanja povrnitve stroškov postopka za te osebe ne ureja, je treba glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Tako je treba smiselno uporabiti tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS med drugim tudi v zadevi opr. št. I Up 191/2015.

63Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker prizadeta stranka s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

-------------------------------

¹ Postopek omejitve lastninske pravice je bil začet z vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti dne 24. 9. 2013 (prvi odstavek 95. člena v zvezi s sedmim odstavkom 110. člena ZUreP-1). Upravni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo EZ-1 (torej je pred 22. 3. 2014), pa se skladno z določbo 550. člena sedaj veljavnega EZ-1 dokončajo po dosedanjih predpisih, torej po določbah pred tem veljavnega EZ in po predpisih, izdanih na njegovi podlagi.