VSK Sklep II Ip 216/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje

III. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne dolžnikov predlog za izdajo sklepa o ustavitvi postopka (I. točka izreka) in dolžnikoma naložilo povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 540,46 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujeta dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno sklicuje na dejstvo, da sta imela dolžnika zoper sklep o odlogu z dne 14. 3. 2017 izvršbe možnost vložiti pritožbo. Z navedenim sklepom, ki je postal pravnomočen, namreč ni bilo odločeno o predlogu dolžnikov, dolžnika pa sta podala tudi soglasje k odlogu, zaradi česar nista imela pravnega interesa za vložitev pritožbe in bi bila takšna pritožba zavržena kot nedovoljena. Ne glede na to pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati predlog dolžnikov za ustavitev postopka, saj je rok za odlog izvršbe potekel že 31. 12. 2017 in bi sodišče lahko nadaljevalo z opravo procesnih dejanj, tj. ustavitvijo postopka, saj so za to podani zakonski pogoji. Upnik je namreč že 4. 3. 2015 vložil predlog za odlog izvršbe za dve leti in je sodišče prve stopnje dne 20. 3. 2015 izdalo sklep o odlogu izvršbe za eno leto (do 20. 3. 2016) že v času veljavnosti novele Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-J), kar je pravzaprav pomenilo le podaljšanje odloga, s tem pa je preseglo predpisano zakonsko omejitev trajanja odloga eno leto od izdaje prvega sklepa o dovolitvi izvršbe. Temeljni cilj novele ZIZ-J je bil namreč v pospešitvi in dosegu boljše realizacije prodaje nepremičnin, kot tudi, da se prepreči visečnost izvršilnega postopka. Tudi predlog upnika za odlog izvršbe z dne 20. 2. 2017 bi moral biti vložen pred potekom prvega odloga izvršbe, zato njegov predlog tudi ni bil dopusten. V predmetni zadevi je tako odlog na predlog upnika trajal več kot eno leto, skupaj 16 mesecev, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 74. člena ZIZ po poteku odloga (1. 1. 2018) izvršbo ustaviti. Določba tretjega odstavka 82. člena ZIZ-J je v razmerju do določbe prvega odstavka tega člena specialna, vendar le kolikor to velja za postopek izvršbe na nepremičnine (glede izvršilnih dejanj prodaje in poplačila kupnine), ne posega pa v splošne določbe ZIZ, ki se tičejo odloga. Ob tem dolžnika še dodajata, da s predlogom za ustavitev postopka nista izpodbijala pravnomočnega sklepa sodišča o odlogu izvršbe z dne 14. 3. 2017, niti nista podala predloga za obnovo postopka, kot to zmotno interpretira sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je povsem nejasen zaključek sodišča, da je o upnikovem predlogu že pravnomočno odločeno, in da o istem predlogu ne more več odločati. Takšen zaključek se ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje pa tudi dolžnikoma ni posredovalo odgovora upnika na njun predlog, zaradi česar je bilo s tem kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Poleg tega pa sodišče prve stopnje zmotno interpretira določbo 194. člena ZIZ glede na predhodno določbo tretjega odstavka 82. člena ZIZ-J, ki določa, da bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti ustaviti izvršbo, saj je potekel šest mesečni prekluzivni rok, v katerem bi moral upnik predlagati novo prodajo nepremičnine. Dne 3. 6. 2011 je bila namreč opravljena prva javna dražba, ki je bila neuspešna, upnik pa v zakonskem roku ni predlagal nove prodaje, zato je napačen zaključek sodišča, da bi lahko izvršbo ustavilo le v primeru, če upnik ne bi predlagal nove prodaje v šestih mesecih od drugega naroka. Napačna pa je tudi odločitev o priznanih izvršilnih stroških. Upnik ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča, zato njegovi stroški niso potrebni za izvršbo. Sicer pa je napačna tudi priznana višina nagrade za odgovor na predlog, saj je vrednost spora glede na dosedanje utesnitve 85.35,37 EUR, zato bi nagrada po ZodvT znašala 377,10 EUR in ne 423,00 EUR.

3Upnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval navedbam dolžnikov in predlagal njeno zavrnitev ter povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v postopku odločanja o predlogu dolžnikov za ustavitev izvršbe ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to trdi pritožba. Določbe ZIZ namreč ne predvidevajo kontradiktornega postopka v smeri, da vsaka stranka na odgovor nasprotne stranke (na njeno vlogo) poda še dodaten odgovor, saj bi s tem lahko prišlo do nesorazmernega podaljševanja postopka, s čimer pa bi bil izničen namen določbe 11. člena ZIZ, ki določa, da mora sodišče v postopku izvršbe postopati hitro. Skladno z načelom kontradiktornosti je sodišče prve stopnje predlog dolžnikov vročilo v izjavo upniku, ki je na predlog odgovoril, na podlagi tega pa je bilo že mogoče sprejeti odločitev o predlogu, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Upnik v odgovoru na dolžnikov predlog ni navajal nobenih novih dejstev in predlagal novih dokazov¹, temveč je navedel zgolj, da predlogu za ustavitev postopka nasprotuje, pri tem pa podal svoje stališče glede pravilne uporabe določb ZIZ, v zvezi s čimer pa izjava dolžnikov ni bila potrebna. Pa tudi sicer se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na navedbe upnika iz odgovora na dolžnikov predlog ni oprlo, zato pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave ni utemeljen.

6Odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za ustavitev izvršbe je pravilna in je pritožba ne uspe izpodbiti. Dolžnika v pritožbi sicer navajata, da ne izpodbijata pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 14. 3. 2017, s katerim je sodišče odložilo izvršbo do 31. 12. 2017, vendar pa iz predloga za ustavitev postopka in vsebine pritožbe izhaja, da v večini napadata prav odločitev sodišča glede dovolitve odloga izvršbe, zato obrazložitev izpodbijanega sklepa glede tega povsem neutemeljeno grajata kot nerazumljivo in neobrazloženo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno, razumljivo in pravilno pojasnilo, da glede na pravnomočen sklep o odlogu izvršbe ni mogoče ponovno presojati ali so bili ob upnikovem predlogu za odlog izvršbe z dne 20. 2. 2012 podani pogoji za ustavitev izvršbe ali ne², saj je sodišče pogoje za odlog izvršbe preučilo že ob podanem upnikovem predlogu za odlog in o njih s sklepom z dne 14. 3. 2017 tudi odločilo. Nesporno je, da je bila izvršba s sklepom sodišča prve stopnje z dne 14. 3. 2017 ob soglasju dolžnikov odložena do 13. 12. 2017, po preteku roka, do katerega je izvršba odložena, pa sodišče izvršbo nadaljuje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 75. člena ZIZ), kot je to pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje v predmetni zadevi. Upoštevaje navedeno in v izpodbijanem sklepu že pojasnjene učinke pravnomočnosti³ se tudi pritožbeno sodišče v presojo pritožbenih navedb o nezakonitosti sklepa o odlogu z dne 14. 3. 2017 in s tem povezanih pogojev za odlog (glede na spremembo določb 74. člena ZIZ z novelo ZIZ-J) ni spuščalo.

7Glede na pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje po nadaljevanju postopka izvršbe (po poteku odloga) nadaljevati izvršbo in jo na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZIZ ustaviti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedena pravna posledica vezana na sam upnikov predlog za odlog, ki je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se odlogu ugodi, izčrpana. Sodišče bi tako na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZIZ izvršbo lahko ustavilo le ob odločanju o (novem) upnikovem predlogu za odlog izvršbe (v kolikor bi slednji predlagal odlog izvršbe za več kot eno leto), ko pa je o takšnem predlogu že pravnomočno odločeno in se po poteku odloga izvršba nadaljuje, pa sodišče prve stopnje na tej podlagi nima več možnosti ustaviti izvršbe iz razloga prekoračenega enoletnega roka za odlog izvršbe. Takšne podlage za ustavitev izvršbe ZIZ ne daje niti v tretjem odstavku 74. člena niti v drugih določbah, saj bi se v tem primeru po uveljavitvi določb ZIZ-J lahko ustavile vse izvršbe, ki so začele teči še pred njeno uveljavitvijo (pred 30. 7. 2014), v katerih je bilo skupno trajanje odloga (na predlog upnika) preseženo za več kot eno leto, kar pa ob sprejemu novele ZIZ-J ni bil namen zakonodajalca, na katerega se sklicuje pritožba.

8Ne drži niti očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo določbo 194. člena ZIZ glede na predhodno določbo tretjega odstavka 82. člena novele ZIZ-J. Z novelo ZIZ-J so bile spremenjene določbe 194. člena, ki določajo kdaj sodišče ustavi izvršbo na nepremičnine. Pred uveljavitvijo novele ZIZ-J je veljalo, da sodišče v primeru, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti na drugem naroku, dovoli novo prodajo nepremičnine samo na upnikov predlog, ki ga mora ta podati najkasneje v šestih mesecih od drugega naroka, sicer sodišče izvršbo ustavi. Po uveljavitvi novele ZIZ-J pa so bile določbe 194. člena spremenjene, tako da sodišče v primeru, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na prvem naroku, dovoli novo prodajo nepremičnine samo na upnikov predlog, ki ga mora ta podati najkasneje v šestih mesecih od prvega naroka, sicer sodišče izvršbo ustavi. V zvezi z začetkom uporabe spremenjenih določb 194. člena ZIZ je novela ZIZ-J v prehodnih in končnih določbah (tretji odstavek 82. člena) določila, da se v primeru, če je v izvršbi na nepremičnino že bila izdana odredba o prodaji, postopek dokonča po določbah do tedaj veljavnega zakona. Glede na dejstvo, da je bila v predmetni zadevi prva odredba o prodaji nepremičnin izdana dne 3. 6. 2011, torej pred uveljavitvijo določb novele ZIZ-J, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da se v konkretnem primeru za presojo pogojev za novo prodajo nepremičnine uporabljajo določbe prej veljavnega 194. člena ZIZ. V konkretnem primeru drugi narok za prodajo nepremičnin še ni bil opravljen, saj je bil večkrat preklican⁴, zaradi česar za nadaljevanje izvršbe s prodajo nepremičnin ni potreben nov predlog upnika za prodajo na drugem naroku, temveč se izvršba po uradni dolžnosti nadaljuje z razpisom drugega prodajnega naroka⁵. Iz tega razloga pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bodo tako pogoji za ustavitev izvršbe na nepremičnine lahko nastopili šele po opravljenem drugem prodajnem naroku, če bo le-ta neuspešen in upnik v zakonskem roku ne predlagal nove (tretje) prodaje nepremičnin⁶.

9Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno odmero izvršilnih stroškov, ki so bili naloženi v plačilo dolžnikoma (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odgovor upnika na predlog dolžnikov za ustavitev izvršbe namreč za odločitev sodišča prve stopnje ni bil potreben. Sodišče bi lahko o tem predlogu odločalo brez upnikovega odgovora, saj je bilo odločitev mogoče sprejeti že na podlagi podatkov spisa ter presoje (pravilne) uporabe zakonskih določb ZIZ. Zato ni mogoče trditi, da je bil upnikov strošek iz tega naslova potreben za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.

10Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo v delu, ki se nanaša na odmerjene izvršilne stroške, vsled česar je izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Ker dolžnika s pritožbo v večini nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja tudi za upnika, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato s tem povezani stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

¹ kar je razvidno iz povzetega odgovora upnika v izpodbijanem sklepu
² glede na novelo ZIZ-J, s katero se je spremenila določba 74. člena ZIZ o odlogu izvršbe na predlog upnika tako, da lahko upnik predlaga odlog izvršbe zgolj enkrat, nato pa lahko predlaga še podaljšanje odloga, vendar odlog skupno ne sme trajati več kot eno leto od izdaje prvega sklepa o dovolitvi odloga izvršbe (pred uveljavitvijo te novele odlog izvršbe na predlog upnika ni bil časovno omejen in je sodišče odložilo izvršbo za toliko časa, kot je to predlagal upnik)
³ Pravnomočna sodna odločba veže stranke in sodišče (smiselno prvi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), takšna odločitev pa se sprejema kot pravilna, četudi je obremenjena z napakami.
⁴ Po podatkih spisa je bil narok večkrat preklican zaradi predlogov dolžnikov za preložitev naroka oziroma odlog izvršbe, kot tudi zaradi predloga upnika za odlog izvršbe.
⁵ pa tudi sicer je upnik na prvem prodajnem naroku dne 6. 7. 2011 predlagal, da se opravi druga javna dražba (list. št. 35 spisa), vsled česar pogoji za ustavitev izvršbe na nepremičnine tudi po spremenjeni določbi 194. člena ZIZ ne bi bili podani
⁶ enako tudi če nepremičnin na tem naroku ne bo mogoče prodati niti za polovico ugotovljene vrednosti