VSL Sklep II Kp 35556/2016

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I. izreka delno ugodilo zagovornikovemu ugovoru in obtožnico v II. točki, ki obdolžencu A. A. očita storitev kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v skladu z drugim odstavkom 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo. Pod točko II. izreka je v ostalem delu zagovornikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen. Pod točko III. izreka je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z II. točko obtožnice, obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep (smiselno zoper I. točko izreka) se je pritožil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep pod točko I. razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep pod točko I. spremeni tako, da se zagovornikovemu ugovoru ne ugodi in se le-ta v celoti zavrne kot neutemeljen.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca in predlagal, da jo višje sodišče "zavrne in potrdi izpodbijani sklep".

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejstvena podlaga obravnavane zadeve je sledeča:

- obdolženec in oškodovanka sta bila v času storitve očitanega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 zunajzakonska partnerja, zato se je pregon za navedeno kaznivo dejanje v skladu s četrtim odstavkom 170. člena KZ-1 začel na predlog oškodovanke;

- zunajzakonska zveza med obdolžencem in oškodovanko je kasneje razpadla,

- oškodovanka je nato dne 22. 11. 2016 izrecno izjavila, da svoj predlog za kazenski pregon zoper obdolženca za navedeno kaznivo dejanje umika.

6Sodišče prve stopnje je v dani procesni situaciji ugotovilo, da za očitano kaznivo dejanje posilstva ni potrebnega predloga oškodovanke za pregon in obtožnico v tem delu skladno z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo. Pri tem je zavzelo stališče, da je razpolaganje s predlogom za pregon dispozitivno upravičenje oškodovanke, ki lahko svoj predlog umakne do konca glavne obravnave, pri čemer se procesni položaj oškodovanke ugotavlja glede na čas storitve kaznivega dejanja in ne na dan umika predloga za pregon. Navedeno po mnenju prvostopenjskega sodišča izhaja že iz same jezikovne razlage četrtega odstavka 170. člena KZ-1.

7Pritožnik se s prvostopenjskim pravnim naziranjem ne strinja in trdi, da se procesni položaj oškodovanke glede razpolaganja s predlogom presoja po času njenega razpolaganja s predlogom. Meni, da ima oškodovanec pri kaznivih dejanjih, ki se na predlog preganjajo zaradi posebnega razmerja s storilcem, možnost razpolaganja s predlogom za pregon le, dokler traja takšno razmerje.

8Sodišče druge stopnje se po preučitvi razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeni argumenti iz razlogov, kot bodo navedeni v nadaljevanju, niso uspeli omajati.

9Kaznivo dejanje posilstva po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 170. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem je varovana dobrina spolna nedotakljivost v času trajanja zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti oziroma registrirane istospolne skupnosti. Glede na posebno razmerje storilca in oškodovanca v času storitve kaznivega dejanja zakon določa, da se pregon za kaznivo dejanje začne na predlog, kar pomeni, da ima zakonec, zunajzakonski ali istospolni partner kot oškodovanec večje možnosti do razpolaganja s samo pravico do varstva te dobrine. Od njegove volje je namreč odvisno, ali se bo kazenski pregon zoper storilca začel, glede na možnost razpolaganja oškodovanca s predlogom za pregon pa je od njegove volje odvisno tudi, ali se bo pregon zoper storilca nadaljeval.

10Po določbi prvega odstavka 57. člena ZKP lahko oškodovanec z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, pred tem pa pristojnemu državnemu tožilcu, umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave. Procesna zakonodaja daje oškodovancu torej upravičenje, da s predlogom za pregon prosto razpolaga in ga po svoji volji umakne, pri čemer dispozitivnost razpolaganja s predlogom ni pogojena s posebnim razmerjem do obdolženca, niti kako drugače omejena, temveč zakon določa le rok, v katerem je mogoče predlog za pregon umakniti.

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da se procesni položaj oškodovanke, ki je bila v času storitve očitanega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 zunajzakonska partnerka obdolženca, ugotavlja glede na čas storitve očitanega kaznivega dejanja. Posebno razmerje med obdolžencem in oškodovanko v času storitve kaznivega dejanja je po določbi četrtega odstavka 170. člena KZ-1 namreč okoliščina, zaradi katere se pregon za kaznivo dejanje začne na predlog, oškodovanka pa je glede na osebno naravo kaznivega dejanja edina, ki ima možnost podati predlog za pregon in posledično tudi edina, ki ima možnost s takšnim predlogom razpolagati. Po splošni določbi prvega odstavka 57. člena ZKP ima pravico predlog za pregon umakniti do konca glavne obravnave, procesna zakonodaja pa ne nudi nobene opore za stališče pritožnika, da je razpolagalno upravičenje oškodovanke pogojeno ali omejeno z dejstvom, da mora posebno razmerje med njo in obdolžencem obstajati tudi v času umika predloga za pregon. Oškodovanka lahko zato predlog za pregon za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v času trajanja zunajzakonske zveze, umakne tudi po prenehanju zunajzakonske zveze z obdolžencem, in sicer vse do konca glavne obravnave, kot to predvideva prvi odstavek 57. člena ZKP.

12Primerljivo naziranje je v pravni teoriji uveljavljeno glede pregona za določena kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo, kadar so ta storjena proti zakoncu ali drugim bližnjim osebam. V teh primerih postane oškodovanec upravičeni tožilec na podlagi določenega razmerja s storilcem v času storitve kaznivega dejanja, pri čemer tudi v primeru kasnejšega prenehanja zakonske zveze oziroma skupnega gospodinjstva oškodovanec ostane še naprej edini upravičeni tožilec.¹ Zagovornik obdolženca utemeljeno opozarja, da ni nobenega utemeljenega razloga za drugačno obravnavo predlagalnih deliktov od deliktov, ki se preganjajo na zasebno tožbo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in s tem še dodatno utemeljuje pravilnost stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje.

13Pritožnik se brez uspeha sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede statusa privilegiranih prič, katerih procesni položaj se presoja glede na čas zaslišanja pred sodiščem in ne glede na čas storitve kaznivega dejanja. Gre namreč za neprimerljivi pravni situaciji, ki se v bistvenem razlikujeta zaradi drugačnega položaja privilegiranih prič ob njihovem zaslišanju od položaja oškodovanca, katerega predlog je pri predlagalnih deliktih procesna predpostavka za pregon storilca. Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 236. člena ZKP dana obdolženčevemu zakoncu oziroma osebi, s katero obdolženec živi v zunajzakonski skupnosti, namenjena pa je varovanju koristi priče v času njenega pričanja pred sodiščem, zato je razumljivo, da se procesni položaj priče in njeni privilegiji v zvezi z dolžnostjo pričevanja ugotavljajo glede na čas njenega zaslišanja. Bistveno drugačen pa je položaj oškodovanca pri predlagalnih deliktih, pri katerih predlog oškodovanca predstavlja predpogoj, da lahko tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Oškodovanec je tisti, čigar pravice so bile s storitvijo kaznivega dejanja prekršene (144. člen ZKP) in kateremu zakon daje možnost ter mu hkrati nalaga dolžnost, da v določenem roku poda predlog za pregon. S podanim predlogom se torej uresničuje oškodovančev interes po varstvu zavarovane dobrine, zato je zgolj od njegove volje odvisno, ali bo kaznovalna pravica države udejanjena ali ne, pri tem pa je povsem nepomembno, v kakšnem razmerju je z obdolžencem v času po storitvi kaznivega dejanja.

14Pritožnik pravilnosti prvostopenjskih zaključkov ne more omajati niti s primerjavo s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari iz prvega odstavka 220. člena KZ-1, češ da je v primeru, če prvotni lastnik poškodovano stvar proda novemu lastniku, predlog za pregon upravičen umakniti novi lastnik. Pri tem predlagalnem deliktu gre namreč za za premoženjsko kaznivo dejanje, pri katerem je oškodovanec oseba, katere premoženjska pravica je s kaznivim dejanjem prekršena, zato lahko tak status pridobi tudi naknadni pridobitelj poškodovane stvari, čigar premoženjski interesi so zaradi storitve kazniveg dejanja prizadeti. Po drugi strani osebna integriteta in spolna nedotakljivost, ki sta objekta varstva kaznivega dejanja posilstva po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 170. člena KZ-1, po sami naravi ne moreta biti vezana na drugo osebo kot na oškodovanca, katerega osebne pravice so bile s kaznivim dejanjem prizadete, zato je zgolj primarni oškodovanec tisti, ki lahko poda predlog za pregon in z njim tudi pravno veljavno razpolaga.

15Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, zato je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.

¹ Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 125.