VSL Sodba II Cp 2495/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Zahtevku za plačilo 2.386,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 122,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2016 dalje (I. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 25,00 EUR (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del in zoper stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na IV. točko svojih navedb in pojasnjuje, da ne zahteva plačila zamudnih obresti od neplačanih obresti, ampak neplačani del glavnice in obresti od tega dela terjatve. Zavrača prvostopenjsko stališče, da je tek zamudnih obresti pri odškodninskih terjatvah vezan na upnikov poziv k povrnitvi škode. Gre za čisto denarno obveznost, od katere obresti tečejo od dne nastanka škode, to je od zapadlosti terjatve. V konkretnem primeru je to od zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje. Pri čistih denarnih terjatvah poziv ni pogoj za zamudo. Čiste denarne terjatve so namreč obveznosti, pri katerih je številčno določena vsota denarja predmet nastanka obveznosti in njene izpolnitve. Za te terjatve velja načelo monetarnega nominalizma. Prikrajšanost zaradi potrebne tuje pomoči je izražena v denarnem znesku po cenah v času nastanka škode. Te vrednosti ni treba šele določiti. V plačilo zapade vsak mesec, zato že po logiki stvari zamudne obresti tečejo od zapadlosti mesečnega zneska dalje. Poziv za plačilo ni potreben. Sklicuje se na pravno prakso: sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2909/2013-III z dne 17.8.2015, odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 647/96 z dne 9.4.1998, odločbo VSL II Cp 1834/2004 in zagovarja pravno stališče, da zato, ker se upoštevajo cene v času nastanka škode, tudi zamudne obresti tečejo od tega časa. Meni, da sodišče ne upošteva stališč iz prejšnjih sodb in dela razliko med odgovornostjo zavarovalnice in odgovornostjo povzročitelja škode. Ker je bilo pri odločanju o škodi, nastali v obravnavnem škodnem dogodku, z odločbo II Ips 647/95 z dne 9.4.1998 že podano pravno stališče, je razpravljajoče sodišče na to stališče vezano. Zanika, da bi bilo sukcesivno uveljavljanje terjatve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in je tožnica zato, ker je označena kot zaslužkarica, prizadeta. Ravnanje tožeče stranke je realizacija izbire, ki jo ponuja zakon, kar je bilo v predhodnih postopkih že razčiščeno. Tožeča stranka v bodoče nastajajočo škodo lahko uveljavlja bodisi v obliki rente, bodisi s sukcesivnim uveljavljanjem škode za preteklo obdobje. Tožnici, ki je brez svoje krivde od 16. leta dalje hudo poškodovana, denarna odškodnina ne more povrniti škode, ki jo je utrpela. Tožena stranka za obstoj svojih obveznosti ve že več desetletij, kar je opozorjeno tudi v odločbi II Ips 647/96 z dne 9.4.1998. Vse njene navedbe so zato golo sprenevedanje. Tožena stranka ima, enako kot tožnica, možnost, da pridobi podatke o plači bolničarja – negovalca in obveznost poravna. Za nepojasnjeno označuje stališče, da je uspeh tožeče stranke le 5 %. Tudi če bi bil ta uspeh pravilno ugotovljen, bi tožeči stranki morali biti priznani pravdni stroški in le-ti pobotani s stroški, do povrnitve katerih je – glede na njen uspeh v postopku – upravičena tožena stranka. Ne gre za zanemarljive stroške. Tožba je bila potrebna, saj je toženi stranki naložena obveznost plačila 122,26 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka zahteva odškodnino za materialno škodo. Zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je dne 4.6.1968 zakrivil zavarovanec tožene stranke, je tožnica nesposobna za samostojno življenje in potrebuje pomoč pri praktično vseh življenjskih opravilih. Odškodnino za to vrsto škode, ki sukcesivno nastaja, je od leta 1995 dalje uveljavljala v več pravdnih postopkih. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo škode, ki ji je nastala zaradi potrebne pomoči v času od 1.12.2013 do 31.5.2016. Dne 27.9.2016 – pred vložitvijo tožbe – je toženi stranki poslala zahtevo za plačilo te škode v višini 16.949,72 EUR (razlika med neto plačo bolničarja-negovalca in dodatkom za pomoč in postrežbo, ki ga tožnica prejema od ZPIZ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih obrokov, od 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Škodo v višini 16.949,72 EUR je tožena stranka dne 16.11.2016 plačala, plačilo zakonskih zamudnih obresti pa zavrnila. V tem pravdnem postopku tožeča stranka uveljavlja neplačani del te terjatve v višini 2.386,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2016 dalje. Tožba je bila vložena 30.11.2016.

5Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno:

- da odškodnina za tujo pomoč za obdobje od 1.12.2013 do 31.5.2016 znaša 16.949,72 EUR in da je bila v tej višini plačana dne 16.11.2016;

- da je zahtevek za plačilo odškodnine za to terjatev tožeča stranka poslala tožni stranki 27.9.2016 in ga je tožena stranka prejela 28.9.2016.

6Takó v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v postopku pred pritožbenim sodiščem je sporno, ali tožeča stranka od škode, ki je ugotovljena za vsak mesec posebej, upravičeno uveljavlja zakonske zamudne obresti od petega dne v mesecu za tekoči mesec dalje. Sodišče prve stopnje ji je obresti prisodilo od dne, ko je tožena stranka s plačilom prišla v zamudo. Ker je v pozivu za plačilo, ki ga je tožena stranka prejela 28.9.2016, določen petnajstdnevni izpolnitveni rok, po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tožnica zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva za čas od 14.10.2016 dalje.

7Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožena stranka zamudne obresti dolžna plačati od dne, ko je s plačilom odškodnine prišla v zamudo, to je 14.10.2016 dalje. Materialna podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti je 378. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki plačilo zamudnih obresti pogojuje z zamudo; enako je določal 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Z 299. čl. OZ je določeno (enako je določal 324. čl. ZOR), da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek); če rok za izpolnitev ni določen, je v zamudi, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti (drugi odstavek). Rok za izpolnitev obravnavane obveznosti z zakonom ni določen, pa tudi pravdni stranki, ki nista v pogodbenem razmerju¹, ne trdita, da bi ga sporazumno določili. Prvostopenjsko stališče, da je tožena stranka s plačilom v zamudi od izteka petnajstdnevnega roka za plačilo, ki ga je tožeča stranka postavila v pozivu za plačilo z dne 27.9.2016, je torej pravilno.

8Pravilno je prvostopenjsko stališče, da obrestovanje odškodninskih terjatev ni urejeno drugače, kot ga urejajo splošna, zgoraj citirana pravila. Zapadlosti odškodninske obveznosti, ki je sicer predpisana (165. čl. OZ), ni mogoče enačiti z zamudo. Od zapadlosti ter od ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti je odvisen nastop zamude. Za nastop zamude s plačilom odškodnine je zato načeloma potrebno, da upnik dolžnika pozove k plačilu (drugi odstavek 299. čl. OZ). Na ta način se dolžnik seznani z obstojem in višino terjatve.

9Pravilno je pritožbeno stališče, da je uveljavljana terjatev čista denarna terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah na dan njenega nastanka. Napačno pa pritožnica sklepa, da je to dejstvo podlaga za obrestovanje terjatve od nastanka škode dalje. Od uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti – ZPOMZO-1² zakonsko določena obrestna mera zamudnih obresti ne vsebuje več temeljne obrestne mere, ki je imela valorizacijsko funkcijo. Sodna praksa, na katero opozarja pritožba, se je po spremembi ureditve obrestne mere zakonskih zamudnih obresti spremenila. Na osnovi načelnega pravnega mnenja, sprejetega na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002, se celó denarne terjatve, ugotovljene po cenah na dan izdaje sodne odločbe (od uveljavitve OZ dalje) obrestujejo od dne zamude dalje.

10Sodba P 2909/2013-III je prvostopenjska sodba, zato pritožbi ni mogoče slediti, da gre za uveljavljeno sodno prakso. Sodba v zadevi II Ips 647/95 je bila izdana 9.4.1998, ko je bila sodna praksa glede obrestovanja čistih in nečistih terjatev – zaradi valorizacijske funkcije obresti – drugačna. Za škodo, ki je tožeči stranki nastala takrat, so bila uporabljena pravila, ki jih je terjala takratna ureditev zakonskih zamudnih obresti. Ker tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki je nastala v času od 1.12.2013 do 31.5.2016, je nesprejemljivo njeno sklicevanje na pravna stališča o obrestovanju čistih denarnih terjatev v obdobju, ko je imela obrestna mera drugačno vlogo in pomen. Odškodninska terjatev za škodo, nastalo v letih od 2013 do 2016, se – skladno s sodno prakso – obrestuje od dolžnikove zamude dalje.

11Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Uspeh tožnice, ki je uveljavljala terjatev v višini 2.386,30 EUR, prisojeno pa ji je 122,26 EUR, je 5 %. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je uspeh stranke, ki uspe uveljaviti manj kot 10 % denarnega zahtevka, minimalen. Upoštevajoč to stališče je pravilna odločitev, da je do povrnitve stroškov upravičena tožena stranka, ki se je glavnine zahtevka uspela ubraniti.

12Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

¹ Oškodovanka škodo uveljavlja na osnovi obveznega avtomobilskega zavarovanja neposredno od zavarovalnice (actio directa) in ne na osnovi zavarovalne pogodbe.
² Ur. list RS št. 56/2003