UPRS Sodba I U 647/2018-17

Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-446/2018/5 (1312-10) z dne 21. 3. 2018 za besedo "istovetnosti" odpravi besedilo "in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito". V ostalem se tožba zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A. roj. ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 20. 3. 2018 od 17:45 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da so policisti prijeli tožnika 18. 3. 2018 v bližini kraja Rosalince. Opisuje njegovo pot in sicer naj bi iz Alžirije odšel v Turčijo, od koder naj bi preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) ter Hrvaške prišel v Slovenijo. Iz Alžirije je odšel s svojim potnim listom. Ker se je bal, da bi ga ob vstopu v Grčijo deportirali nazaj v Alžirijo, pa ga je izročil prijatelju v Turčiji, ki ga je odnesel nazaj v Alžirijo. V BIH je moral dati prstne odtise in zaprositi za mednarodno zaščito. Dali so mu dokument, na katerem je pisalo, da se lahko tri mesece zadržuje na območju te države. Dokumente, ki jih je tedaj prejel, je izgubil v vodi, ko je plaval čez reko. Potni list in vozniško dovoljenje ima v Alžiriji, prav tako osebno izkaznico, ki pa ji je potekla veljavnost.

2Toženka ugotavlja, da tožnik od podaje prošnje za mednarodno zaščito do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca je nesporno ugotovljena, ko predloži eno od listin iz citirane določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Zato toženka meni, da v tem primeru tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Poraja se dvom v osebne podatke tožnika in v njegove navedbe o osebnih dokumentih. Tožnikove navedbe so neprepričljive, trdi podobno kot večina prosilcev iz severne Afrike, čeprav je malo verjetno, da so vsi brez dokumentov, ki so jih ob odhodu iz izvorne države vzeli s seboj. Osebni dokument je namreč listina, s katero ljudje ravnajo skrbno, saj se zavedajo njene pomembnosti. Toženka zaradi vseh okoliščin sklepa, da namerava tožnik nadaljevati pot v druge države EU in ker njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, povečuje upe, da ne bo vrnjen v Slovenijo. Zato mu je omejila gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer zasleduje namen ukrepa, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, onemogoči prosto gibanje po državi in prosto prehajanje mej držav članic EU.

3Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, mora ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti drugih dokazil bistven osebni razgovor. Ugotavlja, da je tožnik prečkal več varnih držav, pa v teh državah, čeprav bi lahko, ni zaprosil za mednarodno zaščito, razen v BIH, kjer pa ni počakal na odločitev tamkajšnjih organov. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ga je prijela slovenska policija. Toženka glede na izkušnje, po katerih 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje zapusti azilni dom, dvomi, da bi tožnik brez izrečenega ukrepa ostal v Republiki Sloveniji toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bi Slovenijo zapustil še pred tem in pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je odločila, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na ta način zagotovi, da se o prošnji enkrat končno odloči in hkrati tožniku prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

4Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj toženka ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom, težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje, ki ga toženka podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo in spremembo sklepa tako, da se nastani na odprti oddelek v azilnem domu. Navaja, da je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce mogoče izreči le v izrednih primerih, sicer pa se mora uporabiti tako, da se tujca namesti v azilni dom. Njegova osebna identiteta je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov, ki jih je upravni organ odvzel in poslal v EURODAC. Tudi v BIH so mu vzeli prstne odtise in jih posredovali v isto bazo. Toženka bi lahko na podlagi primerjave prstnih odtisov ugotovila, da gre za isto osebo. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo ni razlog za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, ki ima položaj zapora. Izrečeni ukrep je v nasprotju z 19. členom ustave, ki določa višji (strožji) standard presoje in nalaga uporabo načela sorazmernosti. Odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in dejstva, da toženka ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v azilnem domu, ni ustavno dopusten ukrep, saj ne prestane testa sorazmernosti. V njegovem primeru izpodbijani ukrep ni potreben oziroma nujen. BIH je zapustil zato, ker je želel zaprositi za azil v Sloveniji. Dokument, ki ga je prejel v BIH, je izgubil nekje v vodi. Osebni dokument s fotografijo bi lahko pridobil, če bi imel dostop do telefona in interneta. Dejstvo, da 80% prosilcev za mednarodno zaščito že kmalu po vložitvi prošnje pobegne, ni razlog za omejitev gibanja tožniku, saj morajo biti razlogi prilagojeni njegovemu ravnanju. Tožnik je na obravnavi še predlagal, da naj sodišče pri odločanju upošteva direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta, ker meni, da ZMZ-1 v delu, ki določa omejitve gibanja z njo ni skladen.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba je delno utemeljena.

8Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (po 2. alinei prvega odstavka istega člena). Izpodbijani sklep temelji na obeh razlogih. Prosilcu se gibanje praviloma omeji na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

9S tem je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva), katere cilj je zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, ter da se prepreči, če temu ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

10Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, pa je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene od teh listin. Sodišče s tako listino tudi ni razpolagalo do zaključka glavne obravnave, to pa je stanje, ki ga mora v primeru opravljene glavne obravnave upoštevati ob izdaji sodbe. Pri tem opozarja, da druga točka izreka izpodbijanega sklepa določa, da pridržanje velja zgolj do prenehanja razlogov.

11Sicer pa je očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik dal toženki, v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljen tudi z neprepričljivostjo njegovih navedb o tem, zakaj nima nobenega dokumenta. Ta dvom izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa. Ko je tožnik podal prošnjo, je namreč navedel, da je prijatelj potni list odnesel nazaj v Alžirijo, da ga bo kontaktiral in poskušal pridobiti dokument. Tudi na razgovoru o seznanitvi s pridržanjem je povedal, da ima potni list in vozniško dovoljenje v izvorni državi. Na glavni obravnavi, opravljeni dne 30. 3. 2018, pa je izjavil, da se potni list nahaja pri prijatelju v Turčiji. Ker je ta spremenil kraj bivanja, pa sedaj ne ve, kje se nahaja. Spreminjanje izjav v zvezi s potno listino gotovo vzbuja razumen dvom v resničnost ustno danih podatkov o identiteti. Tožnik je na obravnavi spremenil tudi izjavo v zvezi z dokumenti, ki naj bi jih prejel v BIH. Ob vložitvi prošnje in v tožbi je navedel, da je dokument izgubil nekje v vodi, medtem ko je na glavni obravnavi izjavil, da je te dokumente uničila hrvaška policija. Na vprašanje svoje pooblaščenke, naj razjasni nasprotujoče izjave, je izjavil, da je tolmač verjetno narobe prevedel njegovo izpoved, kajti v vodi je izgubil ruzak, denar in mobilni telefon. Sodišče ocenjuje, da tudi to pojasnilo ni prepričljivo, saj je malo pred navedeno izjavo, sodišču na vprašanje, kaj mu je hrvaška policija vzela, odgovoril, da (tudi) telefon in nekaj denarja. Ker je tožnik svoje izjave na opisani način spreminjal, sodišče njegove izpovedbe ne more obravnavati kot verodostojne. Spreminjanje izjav zgolj utrjuje dvom v osebne podatke, ki jih je tožnik navedel toženki pred izdajo izpodbijanega sklepa in s tem v njegovo identiteto. Izpovedal je sicer še to, da je dne 29. 3. 2018 na razgovoru toženki predložil kopijo vozniškega dovoljenja, ki ga je prejel preko aplikacije "messenger", vendar ga sodišču do zaključka glavne obravnave ni predložil.

12Glede na navedeno so tožbeni očitki, da odločitev temelji zgolj na odsotnosti osebnega dokumenta s fotografijo, in da je osebna identiteta tožnika ugotovljena že na podlagi prstnih odtisov, poslanih v centralni sistem EURODAC, po presoji sodišča neutemeljeni. Pri tem iz poizvedbe toženke izhaja, da tožnikovi prstni odtisi doslej v tej podatkovni bazi prstnih odtisov tudi niso bili evidentirani. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, so tako po presoji sodišča neutemeljeni.

13V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nesorazmerno zasledovanemu cilju, pa sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da se zagotovi sodelovanje prosilca v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Recepcijske direktive. Pri tem je potrebno še poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja njegove identitete, in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

14Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) izpodbijani sklep ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče tožniku na učinkovit način omejiti gibanje. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z obzirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, ko je povedal, da v Centru za tujce nima težav, moti pa ga omejitev gibanja.

15Po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

16Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo (s katerim je tožnik utemeljil svojo prošnja za mednarodno zaščito), ki ga ima toženka namen ugotavljati. Posledično iz sklepa tudi ne izhaja, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti, navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo. Nekonkretizirani so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom.

17Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, vendar ne iz obeh razlogov, ki sta navedena v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni tudi v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo "in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito".