VSL Sodba II Cpg 995/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,20 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 2.900,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je še, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.473,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v povračilo naloži pravdne stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6V zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi gre uvodoma pojasniti, da so v postopku v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni dovoljeno.

7Tožeča stranka je na podlagi pogodbe o upravljanju upravniških storitev z dne 1. 9. 2013 upravnik večstanovanjske stavbe na Ulici X v Ljubljani, tožena stranka pa je bivša upravnica stavbe. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je po odpovedi pogodbe odpovedni rok potekel 30. 9. 2013. Na podlagi stanja saldov z dne 29. 11. 2013 je bilo na računu rezervnega sklada 11.117,56 EUR, tožena stranka pa je 30. 12. 2013 tožeči stranki nakazala sredstva rezervnega sklada v višini 8.444,16 EUR. Razliko, 2.473,77 EUR, ki jih tožeča stranka vtožuje v tej pravdi, si je tožena stranka po njenih trditvah zadržala za plačilo računa št. 6/2003, ki ga je izstavila za materialne stroške v zvezi z investicijo in ker etažni lastniki računa niso plačali, si je dolg izplačala iz sredstev rezervnega sklada.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka po preteku odpovednega roka ni imela podlage za razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, niti za poplačilo računa, zato je bila brez pravnega temelja obogatena in je tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežnem delu utemeljen. Zahtevek je namreč zavrnilo le v delu, ki se nanaša na neplačane obresti od dneva zapadlosti do dneva, ko je bil vložen zahtevek za njihovo plačilo.

9Tožena stranka je podala pobotni ugovor v višini zneska, ki ga je zadrževala, a ker je mogoče pobotati le vzajemne terjatve, terjatev tožene stranke pa je terjatev do etažnih lastnikov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstaja.

10Tožena stranka se v pritožbi na več mestih sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izogib ponavljanju zato višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da očitana kršitev, ki ima izrazito funkcionalen značaj, v konkretnem primeru ni podana. Zagrešena je namreč le v tistih primerih, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba pa ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, skladni, vsebinsko izčrpni in prepričljivi.

11V zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke se pritožnica sklicuje na obširno argumentacijo, ki jo je podala v odgovoru na tožbo, v prvi pripravljalni in v drugi pripravljalni vlogi, v katere naj pritožbeno sodišče vpogleda. Takšne pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevane. V obrazložitvi pritožbe je namreč treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti, pritožnica pa se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na tem mestu velja zgolj dodati, da je sodišče prve stopnje aktivno legitimacijo v tej zadevi presodilo pravilno in izčrpno ter prepričljivo pojasnilo svoje razloge za to, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V tem delu se pritožnica sklicuje tudi na bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na nepravilno uporabljeno materialno pravo, vendar pritožbenih razlogov ni podala, temveč se sklicuje na svoje pripravljalne vloge v postopku pred sodiščem prve stopnje. Še toliko bolj velja zgoraj navedeno v primerih, ko gre za pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, ki ga je treba vselej konkretizirati. Če naj bi bila kršitev v tem, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse navedbe tožene stranke, mora pritožnica jasno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njenem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve pritožnice, da je smiselni uporabi odločbe VS RS II Ips 263/2015 za konkretni primer obrazloženo ugovarjala, za obrazloženost tega pritožbenega razloga ne zadoščajo (prim. VS RS II Ips 812/2005 in J. Zobec, Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 225).

12Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati dosojeni znesek tožeči stranki, torej tudi na njen račun. Vendar se pri tem neutemeljeno sklicuje na zgoraj citirano odločbo Vrhovnega sodišča o nedopustnosti določenih oblik posrednega zastopanja. Pritožnica s tem v zvezi trdi, da tožeča stranka, kljub temu da trdi in zahteva plačilo na TRR rezervnega sklada stavbe Ulica X, ni izkazala, da je račun transakcijski račun rezervnega sklada. Vendar ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da v nobenem primeru ni mogoče niti ugotoviti, ali gre za transakcijski račun rezervnega sklada predmetne stavbe. Iz dejanske podlage sodbe namreč izhaja, da je tožena stranka del zneska rezervnega sklada že nakazala, zato nenazadnje gotovo razpolaga s številko transakcijskega računa rezervnega sklada. Tudi sicer pa ima upravnik po tretjem odstavku 42. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) v primeru, da so sredstva nakazana na upravnikov transakcijski račun, dolžnost prenakazila na poseben transakcijski račun. Če plačila lahko izvaja preko svojega računa, jih sme tudi izterjevati (tako tudi VSL sklep II Cp 2931/2016 z dne 3. 2. 2017 in VSL sklep II Cpg 1541/2014 z dne 1. 4. 2015). Ker gre v konkretnem primeru za prenos materialnopravnega upravičenja za izterjavo sredstev rezervnega sklada na upravnika - tožnico, ki je ta sredstva sedaj s predmetno tožbo upravičena terjati svojem imenu in na svoj račun, pomeni tudi plačilo na transakcijski račun upravnika in ne izrecno na poseben račun rezervnega sklada veljavno izpolnitev obveznosti toženke (prvi odstavek 280. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

13Pritožnica izpodbija tudi akt etažnih lastnikov o prenosu upravičenj na upravnika. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sklep z dne 27. 5. 2015 enostranska odločitev etažnih lastnikov, saj je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo 34. in 35. člen člen SZ-1, pa tudi, da mora biti taka odločitev sprejeta soglasno, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 2. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sklep, da je upravnik upravičen izterjati zapadle terjatve iz naslova zadržanih sredstev etažnih lastnikov, sprejeli etažni lastniki, katerih solastniški delež na skupnih delih znaša 76,55 %. V primeru prenosa pooblastila za izterjavo plačil v rezervni sklad namreč ne gre za razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, temveč daje možnost doseči vplačila v rezervni sklad. Zakaj bi bilo sklicevanje na 2. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb brezpredmetno oziroma zmotno, pritožnica ni pojasnila, prav tako ne, zakaj pravilnik ne bi bil skladen z zakonom in ustavo. Po stališču Višjega sodišča določba šeste alineje drugega odstavka 2. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki tudi zvišanje prispevka v rezervni sklad določa kot posel rednega upravljanja, ki se sprejme z navadno večino, ni v nasprotju z zakonom, zakaj taka večina ne bi bila zadostna za sklep o prenosu upravičenj za izterjavo vtoževanega zneska, pa pritožnica ni pojasnila. Ker je torej aktivna legitimacija tožeče stranke v tej zadevi podana, pritožnica pa zaključka sodišča, da so solastniški deleži pravilno izkazani, ne more izpodbijati, saj gre za dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, se ne more sklicevati niti na predložitev akta etažnih lastnikov. Etažni lastniki so aktivno legitimacijo prenesli na upravnika s posebnim sklepom, ki je veljaven, zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na presojanje pravilnosti solastninskih deležev. Ker je pritožbeno neizpodbojna tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep podpisalo zadostno število lastnikov glede na njihove solastniške deleže, se do pritožbenih trditev glede dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v tej zvezi višje sodišče ne bo opredeljevalo.

14Pritožnica nadalje izpodbija zaključek sodišča, da po 30. 9. 2013 ni imela nobene podlage za razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, torej niti za poplačilo računa, ki ga je izstavila etažnim lastnikom. Vendar pri tem ne drži, da se sodišče ni spuščalo v podlago za zadržanje teh sredstev. Sodišče prve stopnje je ob obravnavi ugovora pobota pravilno pojasnilo, da morata biti za pobotanje terjatvi vzajemni, kar v tem primeru ni izpolnjeno. Pritožnica pa v pritožbi tudi sama trdi, da je sama imela terjatev do etažnih lastnikov. Na tem mestu višje sodišče tudi pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki ga napada pritožnica, da si je namreč tožena stranka brez podlage in proti volje etažnih lastnikov zadrževala sredstva rezervnega sklada. Neutemeljene so namreč pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na 190. člen OZ in neupravičeno obogatitev. Čim je namreč prenehala pogodba, po kateri je bil upravnik tožena stranka, je odpadla podlaga za kakršnokoli razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, zato je bila tožena stranka dolžna prenesti celoten znesek na računu rezervnega sklada. V tem postopku pa so nerelevantne trditve, ki jih postavlja pritožnica, da je imela za izdajo računa podlago in je šlo za storitev, ki se je opravila v okviru investicije. Morebitno neplačilo s strani etažnih lastnikov bo morala uveljaviti proti etažnim lastnikom.

15Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri presoji teka zamudnih obresti. Pritožnica pri tem sama pravilno navaja, da je namen roka v 21. členu Pravilnika določiti realen rok za izvedbo aktivnosti iz 61. člena SZ-1 in torej ne v zapadlosti obveznosti prenosa sredstev rezervnega sklada. V izogib ponavljanju se višje sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene trditve o zamudi pri primopredaji poslov pa za začetek teka zakonskih zamudnih obresti niso relevantne.

16Etažni lastniki so na tožečo stranko prenesli pravico izterjati terjatev v tujo korist na račun rezervnega sklada. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da ima terjatev proti tožeči stranki, temveč proti etažnim lastnikom, pa je tudi zavrnitev pobotnega ugovora pravilna.

17Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je po Odvetniški tarifi - OT priglasila 300 točk za odgovor na pritožbo, kar je skladno s 1. točko tar. št. 21 OT in 2% stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj z 22% DDV znaša 214,20 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.