VSL Sklep I Cp 13/2018

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da postane zapuščina po pokojni A. M. državna lastnina in se izroči Republiki Sloveniji, ker zapustnica ni zapustila dedičev (I. točka izreka). Ocenilo je, da je zapuščina vredna 18.848 EUR (II. točka izreka). Republiki Sloveniji je naložilo, da v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani povrne stroške v višini 52,71 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da Zakon o dedovanju (ZD) ne določa, da bi Republika Slovenija kot kaducitetna upravičenka krila stroške zapuščinskega postopka. Republike Slovenije ni mogoče šteti kot katerokoli od oseb naštetih v 174. členu ZD, zato ne sme nositi stroškov. Poleg tega se določba 174. člena ZD nanaša na stroške strank in ne na stroške sodišča. Ker se zapuščinski postopki vodijo po uradni dolžnosti, je dolžno sodišče stroške, ki ob tem nastanejo sodišču, pokriti iz svojih proračunskih sredstev.

Z objavo oklica neznanim dedičem v Uradnem listu RS so nastali nepotrebni stroški. V primeru, ko se ne ve, če je kaj dedičev, povabi sodišče z oklicem tiste, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, da se priglasijo v enem letu od objave oklica v Uradnem listu RS. V skladu z 206. členom ZD se oklic nabije na sodno desko sodišča in objavi v Uradnem listu RS. Če zapuščino sestavlja premoženje majhne vrednosti, se oklic objavi samo na oglasni deski sodišča. Po pokojni A. M. je že tekel zapuščinski postopek O 48/69. Sodišče bi lahko zaradi zadostitve formalnosti oklic neznanim upnikom objavilo na oglasni deski sodišča. A. M. je bila namreč rojena 1893, umrla pa je 1969.

Opozarja na dejstvo, da po pokojni A. M. obstajajo tudi dediči, kar izhaja iz odločbe o denacionalizaciji. Dedinja je M. B. Kot dokaz prilaga fotokopijo odločbe o denacionalizaciji.

3Pritožba je utemeljena.

4Če se ne ve, ali je kaj dedičev, povabi sodišče z oklicem tiste, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, da se priglasijo sodišču v enem letu od objave oklica v uradnem listu (prvi odstavek 206. člena ZD).

5Sodišče torej opravi ediktalni postopek kadar ni znano, če je kaj dedičev. Sodišče z oklicem pozove tiste, ki mislijo, da imajo pravico do zapuščine, naj se priglasijo sodišču. Če se v enem letu nihče ne oglasi, sodišče razglasi zapuščino za državno lastnino in jo izroči državi.

6Pritožnica utemeljeno opozarja, da po pokojni A. M. (morda) obstajajo dediči. Sklicuje se na odločbo o denacionalizaciji, iz katere izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila vnukinja pokojne M. B. (odločba na list. št. C3 spisa).

7Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče z dopisom z 20. 11. 2011 obvestilo M. B., da je po pokojni A. M. tekel zapuščinski postopek O 48/69, iz katerega izhaja, kdo so zakoniti dediči po pokojni A. M. Zaprosilo jo je, naj glede na potek časa, pregleda podatke o dedičih zapustnice in sporoči sodišču morebitne spremembe naslovov navedenih oseb, v primeru, da so osebe pokojne, pa naj sporoči, kdo so njihovi dediči, kje so imeli zadnje stalno prebivališče ter približen datum smrti. Če se na poziv sodišča ne bo odzvala, bo sodišče pridobilo podatke z objavo oklica.

8Na zapuščinski obravnavi 8. 3. 2007, na katero je pristopila tudi vabljena M. B., je ta navedla, da ne pozna nobenega od navedenih dedičev in ne more sporočiti rojstnih podatkov in ne podatkov o bivališčih oziroma njihovih dedičih. Navedla je tudi, da je bila sprva kot posvojenka zapustnice navedena I. G., ki pa ni predložila listine o posvojitvi. Zato so bili določeni dediči drugega dednega reda.

9Sodišče je nato opravilo ediktalni postopek. Ker se v oklicnem roku ni javil nihče, je po preteku roka ugotovilo, da je zapuščina brez dedičev in z izpodbijanim sklepom odločilo, da ta postane na podlagi 9. člena ZD državna lastnina in se na podlagi 219. člena ZD izroči Republiki Sloveniji.

10Taka odločitev je najmanj preuranjena. Iz zapuščinskega spisa O 48/69 po pokojni A. M., izhaja, da je sodišče s sklepom o dedovanju z 29. 1. 1971 določilo naslednje zakonite dediče zapustnice: sestri I. P. in F. D., nečaki A. P., F. P., J. P., A. A., P. P., nečakinje M. A., F. B., T. P., B. B. in C. K., J. J., L. T., M. Š., A. Ž. in F. R. Iz sklepa o dedovanju izhaja tudi, da so se M. A., A. A., P. P., F. B., T. P., B. B., C. K., J. J., L. T., M. Š., A. Ž. in F. R. odpovedali dedovanju v korist P. I. A. P. in F. P. pa sta se dedovanju odpovedala v korist sodedičev. Glede na odstopne izjave je sodišče ugotovilo, da pripada zapuščina I. P. do 51/75, F. D. do 17/75 in J. P. do 7/75.

11Glede na navedeno se je prvostopenjsko sodišče prehitro zadovoljilo z zaključkom, da se ne ve, če je kaj dedičev. Dejstvo, da M. B. ni poznala nobenega od dedičev, niti njihovih naslovov oziroma rojstnih podatkov, sodišča ne odvezuje obveznosti, da poskuša ugotoviti obstoj dedičev in njihove podatke. Take naloga ne more prevaliti na M. B. Kot izhaja iz podatkov spisa (list. št. 5 in 6) sodišče razpolaga z naslovi dedičev iz zapuščinskega postopka O 48/69. Če bi se izkazalo (glede na časovno oddaljenost sklepa o dedovanju), da naslovi dedičev niso ustrezni, naj sodišče skuša pridobiti naslove preko CRP oziroma opravi ustrezen postopek po Zakonu o popisu prebivalstva oziroma skuša z ustrezno skrbnostjo pridobiti naslove dedičev.

12Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče ne more samo izvesti celotnega postopka ugotavljanja dedičev, ne da bi pri tem poseglo v njihove ustavne pravice. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči postopek, ne more pa v celoti nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Nadaljnja navodila so razvidna iz zgornje obrazložitve.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od pismenega odpravka sklepa. Pritožbo se vloži pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP). Če pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila za zastopanje, mu sodišče ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak pritožbo zavrže (peti odstavek 98. člena ZPP). Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi lahko kršitve postopka glede na naravo stvari in okoliščine primera samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.