VSL Sodba II Cp 245/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v II. točki izreka tako, da se delež toženca na skupnem premoženju zviša na 70%, delež tožnice pa zniža na 30% in v VI. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica mora v 15 dneh tožencu povrniti 309,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. *99/0-1 k.o. ... (ID znak ...), na naslovu ..., skupno premoženje tožeče in tožene stranke (I. točka izreka) in da je delež na skupnem premoženju tožeče stranke 40% in delež tožene stranke 60 % (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 5.737,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov¹ od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo (IV. točka izreka) in ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ne obstoji (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.189,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec), ki najprej zatrjuje kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti. Trdi, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno izvesti vse dokaze. Toženec je predlagal, da sodišče angažira novega izvedenca gradbene stroke, ker ta dokaz ni v celoti izveden, prav tako niso izvedeni dokazi glede nasprotne tožbe. Zavrnitev njegovih dokazov v sodbi ni utemeljena na stvarnih razlogih, ampak le pavšalno. Vse njegove dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, ne da bi pri tem zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga. Upoštevaje zadnji odstavek 236.a člena ZPP mora sodišče izvesti zaslišanje prič, kadar tako zahteva katera izmed strank. Enako neutemeljena je zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke. Očita tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do nasprotne tožbe. V izreku izpodbijane sodbe manjka odločitev sodišča o nasprotni tožbi. Nadalje trdi, da terjatev, ki jo je uveljavljal v pobot v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana. 314. člen OZ dovoljuje pobotanje nezastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, ki je bila v trenutku, ko je bila podana pobotna izjava, že zastarana. Toženec je prvič podal pobotni ugovor že v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2010, takrat pa terjatev zagotovo še ni bila zastarana. Napačno je razlogovanje sodišča, da toženec pri uveljavljanju terjatve v pobot ni podal nobenih navedb glede Mastercard revolving kredita, ki ga odplačuje. V pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2017 je specificirano navedel, katere skupne obveznosti pravdnih strank je plačeval sam. Zmotna je tudi ugotovitev glede obsega finančne pomoči toženčevih staršev pri gradnji nepremičnine. Toženec je vseskozi trdil, da znaša pomoč njegovih staršev približno 25.000,00 EUR, sodišče pa temu ni verjelo, kar je utemeljilo s tem, da iz predloženih dokazov izhaja, da sta toženčeva starša vselej nekaj gradila, zaradi česar se je za številne izdatke izkazalo, da niso bili porabljeni za gradnjo hiše v lasti pravdnih strank. Navedeno ne drži, kot tudi ne drži navedba sodišča, da naj se letnice, ko je bil nabavljen določen material, ne bi ujemale s posameznimi fazami izgradnje hiše. Pritožnik se nadalje ne strinja z odločitvijo o deležih na skupnem premoženju. Sodišče je upoštevajoč razliko v njunih dohodkih ter dejstvo, da je tožnica v pretežni meri skrbela za skupni dom in otroke, razsodilo, da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka. Dohodki toženca so bili skoraj 2,5 krat višji, na drugi strani pa njegova skrb za gospodinjstvo in skupne otroke ni bila toliko manjša, da bi lahko sodišče na tej podlagi opravilo izravnavo. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 44/2016 z dne 1. 3. 2016. Okoliščina, da je bil toženec med 19 let trajajočo zakonsko zvezi eno leto in pol v zaporu, na prispevek k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ne vpliva v tolikšni meri, kot jo je pripisalo sodišče. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki bi morali biti odmerjeni glede na uspeh ne pa glede na višino deležev.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca. Zakonsko zvezo, v kateri sta se jima rodila dva sinova, sta sklenila leta 1990, njuna življenjska in ekonomska skupnost pa je razpadla že pred formalno razvezo (leta 2010), in sicer 1. 10. 2009, ko se je tožnica dokončno izselila iz skupnega prebivališča. Med strankama ni sporno, da v njuno skupno premoženje spada nepremičnina parc. št. *99/0-1 k.o. ... (ID znak ...) na naslovu ..., sporna pa je višina njunih deležev na tej nepremičnini oziroma na skupnem premoženju². Nepremičnina je v zemljiški knjigi vpisana na toženca. Tožnica trdi, da sta deleža enaka (podrejeno, da je delež toženca 60% in njen 40%), toženec pa v nasprotni tožbi, da je njegov delež 80%, delež tožnice pa 20%.

6Po prvem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Po drugem odstavku 59. člena ZZZDR sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju.

7Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh zgoraj nanizanih relevantnih dejstev, zlasti pa vložka toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje, ugotovilo, da je delež tožnice 40%, delež toženca pa 60%.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožnik zmotno meni, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponoviti izvedbo vseh dokazov že zato, ker je on tako zahteval in se pri tem tudi zmotno sklicuje na 236.a člen ZPP³, ki sicer res v šestem odstavku določa, da sodišče mora izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank, vendar se nanaša na drugačen procesni položaj, kot je obravnavan. Določba 236. a člena obravnava primer, ko stranka predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na na naroku in ne ureja dokaznega postopka v ponovljenem postopku. Po delni razveljavitvi sodbe P 81/2010 z dne 6. 6. 2013 se je glavna obravnava zaradi spremenjenega sodnika dne 28. 2. 2017 pravilno začela znova. Ta primer ureja določba tretjega odstavka 302. člena ZPP, po katerem se lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Dejstvo, da se toženec ni strinjal z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in je izrecno vztrajal pri ponovni izvedbi vseh dokazov (list. št. 192), glede na zakonsko besedilo ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja le prebere zapisnike o izvedbi dokazov, pomembno je le, da se je toženec o tem imel možnost izjaviti. Poleg tega je očitana kršitev (le) relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki v pritožbi s splošnim sklicevanjem na „kabinetno ustvarjanje vtisa o pričini verodostojnosti na podlagi vpogleda v njeno pisno izjavo⁴“ ostaja na ravni pavšalnosti.

9Neutemeljen je tudi očitek, da dokaz z izvedencem gradbene stroke ni bil v celoti izveden. Iz spisa izhaja, da je toženec dne 24. 4. 2013 predlagal, da naj zatrjevane prispevke njegovih družinskih članov (brat naj bi mu podaril 10.000 DEM, oče pa 8.920 DEM) „ovrednoti izvedenec gradbene stroke in jih z ustrezno interpolacijo prikaže v odstotni vrednosti od nove hiše“. Za prikaz zatrjevanih denarnih prispevkov (če bi se ugotovili za resnične⁵) v odstotni vrednosti od nove hiše, strokovno znanje s področja gradbene stroke ni potrebno. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je bratovo posojilo v znesku 10.000 DEM (dolg je nato prevzel oče) posebno premoženje toženca in ga je upoštevalo v okviru vložka posebnega premoženja v skupno premoženje, kar se je odrazilo v višjem deležu toženca, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

10Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do nasprotne tožbe tožene stranke oziroma da v izreku izpodbijane sodbe manjka odločitev o njej. Nasprotno izhaja iz 4. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi v presežku zavrnjen. Na očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb v nasprotni tožbi, je odgovorjeno že v izpodbijani sodbi in sicer, da so navedbe v nasprotni tožbi enake kot v odgovoru na tožbo, v bistvenem je šlo le za zatrjevanje višjega deleža na skupnem premoženju. Očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki so bili predlagani v nasprotni tožbi, pa je presplošen, da bi ga pritožbeno sodišče sploh obravnavalo. V nasprotni tožbi so bili namreč predlagani številni dokazi, od katerih jih je bilo tudi nekaj izvedenih, zato bi moral pritožnik natančneje pojasniti, na katere v nasprotni tožbi predlagane dokaze se pritožbeni očitek nanaša.

11Pravilna je tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bil prepozno podan in sicer z vlogo z dne 13. 3. 2017 v ponovljenem postopku. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je prvič podal pobotni ugovor že v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2010, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga ni konkretiziral, niti v zvezi s tem ni predložil nobene dokumentacije. Iz te vloge izhaja, da je toženec ugovarjal zahtevku na plačilo zneska 975,24 EUR (le) iz vsebinskih razlogov (da kredit ni bil porabljen za skupno premoženje) in le podrejeno napovedal tudi pobotni ugovor, ki ga kasneje ni določno in substancirano postavil.

Glede deležev

12Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede obsega finančne pomoči toženčevih staršev pri gradnji nepremičnine. Sodišče prve stopnje je skrbno obrazložilo, zakaj šteje, da je toženec dokazal le 10.000 DEM in ne zatrjevanih 50.000 DEM. Pritožbene navedbe teh razlogov (točka 15 obrazložitve) ne morejo omajati. Sodišče je natančno primerjalo navedbe o konkretnih izdatkih s toženčevo izpovedbo o posameznih fazah gradnje stanovanjske hiše, vse skupaj pa s seznamom⁶ konkretnih izdatkov za nakup gradbenega materiala in plačilom delavcev in ugotovilo več neskladij, zaradi česar tožencu glede finančne pomoči nad 10.000 DEM ni verjelo. Dokazna ocena je celovita in prepričljiva in je pritožba ni uspela omajati.

13Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje⁷ ni ustrezno ovrednotilo nespornega dejstva, da je toženec v času trajanja zakonske zveze zaslužil cca 2,5 krat več več kot tožnica (toženec 190.875 EUR, tožnica 77.541 EUR). Čeprav je tožnica res v pretežni meri skrbela za dom in gospodinjstvo ter varstvo in vzgojo otrok, v postopku ni bilo ugotovljeno, da toženec ni ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino⁸, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila prispevka obeh strank pri izgradnji hiše in pridobivanju ostalega skupnega premoženja, kljub bistveno višjim dohodkom toženca, izenačena. Ker je delež toženca na skupnem premoženja že zaradi bistvene razlike v dohodkih višji, je upoštevajoč še dejstvo, da vložek toženčevega posebnega premoženja v nepremičnino predstavlja 33%⁹ njene celotne vrednosti, pritožbeno sodišče ocenilo, da je toženčev prispevek k ustvarjenemu skupnemu premoženju 70%, tožničin pa 30%. V tem delu je pritožbi toženca ugodilo in sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Utemeljeno pritožba opozarja tudi na zmotno izhodišče sodišča prve stopnje pri odmeri stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih deležev na skupnem premoženju odločilo tudi o obveznosti povrnitve stroškov postopka in sicer, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 40% njegovih pravdnih stroškov in toženec tožnici 60% njenih pravdnih stroškov. Pritožba pravilno opozarja, da je treba upoštevati uspeh z zahtevkom. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je njen delež na skupnem premoženju 50%, uspela pa je s 30% deležem (kar je 60% uspeh), toženec pa je zahteval ugotovitev, da je njegov deleže 80%, uspel pa s 70% deležem, kar predstavlja 87,5% uspeh v postopku. Ker pa je treba upoštevati tudi, da toženec ni uspel z v pobot uveljavljenim zahtevkom, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16Toženec je s pritožbo delno uspel, zato mu mora tožnica povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. V drugem odstavku 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife - OT (Uradni list RS, št. 2/2015), ki je začela veljati 10. 1. 2015, je določeno, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred njeno uveljavitvijo, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po prej veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C). Ker se je predmetni postopek začel pred uveljavitvijo OT, je pritožbeno sodišče stroške odmerilo po ZOdvT in ne po OT, kot jih je priglasil toženec. Slednji je na poziv sodišča prve stopnje določil pritožbeno vrednost spora na 10.000 EUR (list. št. 244), zato je pritožbeno sodišče stroške odmerilo od te vrednosti in sicer nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 662 EUR ter 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za 22% DDV znaša 832,04 EUR. Skupaj s stroškom sodne takse v višini 405 EUR stroški pritožbenega postopka znašajo 1.237,04 EUR. Ker pa je toženec s pritožbo le delno uspel, mu mora tožnica povrniti le ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. členom ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je uspeh toženca 25% (polovičen uspeh glede deleža, neuspeh glede pobotnega ugovora), zato mu mora tožnica povrniti 309,26 EUR stroškov pritožbenega postopka. V primeru zamude je tožnica dolžna tožencu plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Ki so razvidni iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.
² V katerega sodijo še premičnine, glede katerih je bilo že s sodbo P 81/2010 z dne 6. 6. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3016/2013 z dne 11. 6. 2014 pravnomočno odločeno, da sodijo v skupno premoženje. Omenjena sodba je bila razveljavljena le glede ugotovljenih deležev na skupnem premoženju (v sodbi brez utemeljenega razloga ni bilo upoštevano načelo pravne celovitosti skupnega premoženja).
³ Pri tem še očitno napačno na zadnji odstavek tega člena.
⁴ Pritožnik očitno meri na določbo 236. a člena ZPP.
⁵ Za ugotavljanje, ali so bili zneski res izročeni (kar je bilo sporno), dokaz z izvedencem gradbene stroke tudi ni primeren dokaz.
⁶ Glej opomba 4 na 10. strani sodbe.
⁷ Ob sicer pravilnem materialnopravnem izhodišču, da se v sporu o deležih na skupnem premoženju ne upošteva le dohodek, ampak tudi druge okoliščine (varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja).
⁸ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 427/2010, na katero se sklicuje toženec.
⁹ Vrednost celotne nepremičnine je 174.470 EUR, vrednost vloženega posebnega premoženja toženca pa 62.435 (vrednost delno komunalno opremljene stavbne parcele 28.715 EUR, vrednost ostrešja in elektroinštalacij 23.720 EUR in 5.000 DEM darilo očeta).